<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 396/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:I.IPS.396.2006
Evidenčna številka:VS23571
Datum odločbe:30.11.2006
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - priporni razlog - ponovitvena nevarnost - načelo sorazmernosti

Jedro

Ob oceni okoliščin, v katerih so bila dejanja storjena in načina storitve (osumljeni je sodeloval skupaj z dobro organiziranimi in povezanimi posamezniki pri izvršitvi kar osmih dejanj, katerih cilj je bil pridobitev premoženjske koristi, kar kaže na njegovo veliko vztrajnost pri izvrševanju teh kaznivih dejanj), v povezavi s subjektivnimi okoliščinami na strani osumljenca (velika finančna stiska, ko je brez premoženja in sta oba z ženo nezaposlena, skrbeti pa morata za dva nepreskrbljena otroka), je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ocenilo, da obstaja realna nevarnost, da bi osumljenec na prostosti takšno kaznivo dejanje ponovil.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega F.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

I. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 19.10.2006 zoper osumljenega F.P. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki zoper osumljenca teče od 19.10.2006 od 06.05 ure dalje. Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 21.10.2006 pritožbo osumljenčeve zagovornice zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

II. Zoper navedeni pravnomočni sklep je osumljenčeva zagovornica dne 27.10.2006 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, pri tem pa v zahtevi uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka ne konkretizira. V zahtevi navaja, da je izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora nepravilen in nezakonit. Sklep ne vsebuje opisa kaznivega dejanja, sodišče ni ugotovilo obstoja konkretne realne nevarnosti, da bi osumljenec na prostosti kazniva dejanja ponovil. Sodišče je svoj sklep o neogibnosti pripora utemeljilo zgolj s posplošenimi trditvami. Osumljenec, ki do sedaj še ni bil kaznovan, je dejansko že maja 2006 prenehal sodelovati s soobdolženci, pod pritiski pa je popustil in dne 3.10.2006 sodeloval pri novem kaznivem dejanju. Čeprav ne osumljenec, ne njegova žena nista zaposlena, družina prejema socialno pomoč in otroški dodatek, s čimer lahko preživi. Glede na te razloge odreditev pripora po mnenju zagovornice ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremeni tako, da osumljencu pripor odpravi, podrejeno pa odredi hišni pripor.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podano skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 7.11.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

III. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja:da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le po imensko navesti.

V. 1.Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira katere zakonske določbe naj bi sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršilo. Njene navedbe, da sodišče ni v zadostni meri obrazložilo, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, je Vrhovno sodišče štelo kot nakazovanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

2. Navedbe zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da pravnomočni sklep o odreditvi pripora ne vsebuje opisa osumljencu očitanega kaznivega dejanja, so neutemeljene. Sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora vsebuje v točkah 1. do 7. in 19. (na straneh 2-6 in 15-16 sklepa) opis osmih osumljencu očitanih izvršitvenih dejanj kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 5. in 3. odstavku 311. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ, storjenih v času od 8.4.2006 do 3.10.2006, pri katerih je osumljenec sodeloval v vlogi organizatorja ilegalnih prevozov.

3. Pogoji za odreditev pripora so: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega izmed pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora zoper osumljenca pravilno presodilo, da so navedeni razlogi za odreditev pripora podani (da bi ne bil podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 5. in 3. odstavku 311. člena ZKP v zvezi s členom 22 KZ, zahteva za varstvo zakonitosti niti ne izpodbija) in za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge ter zato po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

4. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje, ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu navedlo razloge tako glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, kot tudi o tem, zakaj je odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna za varnost ljudi. Ob oceni okoliščin v katerih so bila dejanja storjena in načina storitve (kar vse izhaja iz opisa osumljencu očitanih kaznivih dejanj) ter da je osumljenec v relativno kratkem časovnem obdobju (od aprila do oktobra 2006) sodeloval skupaj z dobro organiziranimi in povezanimi posamezniki pri izvršitvi kar osmih dejanj, katerih cilj je bil pridobitev premoženjske koristi, je sodišče pravilno presodilo, da takšno osumljenčevo ravnanje kaže na njegovo veliko vztrajnost pri izvrševanju teh kaznivih dejanj. Takšno osumljenčevo ravnanje, v povezavi tudi s subjektivnimi okoliščinami, ko je osumljenec dejanja storil v veliki finančni stiski, ko je brez premoženja in sta oba z ženo nezaposlena, skrbeti pa morata za dva nepreskrbljena otroka, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ocenilo kot realno nevarnost, da bi osumljenec na prostosti takšno kaznivo dejanje ponovil. Zagovornica, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti takšno presojo zavrača in zatrjuje, da nevarnost ponovitve kaznivih dejanj osumljencu ni dokazana, s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

5. Uporaba načela sorazmernosti pomeni, da mora sodišče pred odreditvijo pripora presoditi, ali je pripor nujen (neogiben ukrep) in ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje in z razumno pričakovanim učinkom.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo razloge o tem, da je glede na težo in naravo osumljencu očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države zaradi zagotovitve varnosti življenja ljudi (ilegalnih pribežnikov), katerih varnost je bila pri dejanjih (opisanih pod točkama 6. in 19 tudi konkretno ogrožena), pripor zoper osumljenca neogibno potreben za varnost ljudi. Pravilno je presodilo, da je konkretna nevarnost, da bo osumljenec na škodo potencialnih novih ilegalnih pribežnikov takšna dejanja ponovil, tako velika, da je z milejšim ukrepom ni moč zagotoviti in da pomeni takšno stopnjo ogrožanja varnosti ljudi (tudi otrok), da odtehta odreditev posega v osumljenčevo pravico do svobode.

VI. Zagovornica v zahtevi z navedbami, da je izpodbijani pravnomočni sklep nezakonit, ker bi po njenem mnenju za odpravo ponovitvene nevarnosti zadostoval že hišni pripor, drugače kot izpodbijani pravnomočni sklep ugotavlja oziroma ocenjuje posamezne okoliščine. Po vsebini to pomeni izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

VII. Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse kar je pomembno za odreditev pripora in za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjM1Mw==