Sodba I Ips 415/2006

Jedro

V okviru zahteve za varstvo zakonitosti je odločbo zvezi z prisojenim premoženjsko pravnim zahtevkom mogoče izpodbijati le, če je sprejeta v nasprotju z zakonom.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.C. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo S.C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ (točka 1.) ter kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ (točka 2.). Za prvo dejanje mu je določilo kazen tri mesece zapora in enako kazen tudi za drugo kaznivo dejanje, nato pa mu je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo "plačila vseh stroškov kazenskega postopka". Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbama obsojenca in okrožnega državnega tožilca ter prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojencu kazni za obe dejanji zvišalo na šest mesecev zapora in mu nato po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen enajst mesecev zapora. Izpodbijano sodbo pa je spremenilo tudi v odločbi o krivdi pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari, tako da je znesek 1.500.000 SIT "nadomestilo z zneskom 1.451.400 SIT". V ostalem je pritožbi obdolženca in okrožnega državnega tožilca ter v celoti pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, mu za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari izreče pogojno obsodbo ter razveljavi odločbo o premoženjsko pravnem zahtevku in oškodovanca s tem zahtevkom napoti na pravdo ali pa izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj vložnik zahteve uveljavljanih kršitev kazenskega zakona ne konkretizira, z ostalimi pa izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti stvar presoje tega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik se v uvodu zahteve sklicuje na "kršitev kazenskega zakona" in v nadaljevanju navaja, da "iz izvedenih dokazov ne izhajajo materialno pravni pogoji za obsodilno sodbo za kaznivo dejanje nasilništva" (točka I.). V tej zvezi navaja, da obsojenčevo vpitje na fotografa "daj mi slike, daj mi fotoaparat, kdo ti je dovolil, da me slikaš", ne predstavlja znaka kaznivega dejanja. V opisanem ravnanju obsojenca tudi naj ne bi bili vsebovani "objektivni in subjektivni elementi kaznivega dejanja, kar zagovornik pojasni z razlago okoliščin dogodka in zanikanjem, da bi obsojenec vedel, da gre za novinarja, da mu je le želel vzeti fotoaparat, da ni imel namena kogarkoli ogrožati in da nobena oseba, ki je bila v bližini, ni bila ogrožena.

Iz takšne obrazložitve zahteve ni jasno, katero konkretno kršitev kazenskega zakona zagovornik na opisan način sploh uveljavlja. Že sam pravilno ugotavlja, da vpitje na fotografa ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja. Tega tudi pravnomočna sodba ne zatrjuje, saj v predmetni zadevi ta okoliščina pomeni zgolj ilustracijo dogajanja v okviru kaznivega dejanja nasilništva in po vsebini ne sodi v nobenega od ugotovljenih načinov zagrešitve kaznivega dejanja (grdo ravnanje, ogrožanje varnosti).

Zagovornikovega zanikanja objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja nasilništva v smislu kršitve materialnega zakona tudi ne pojasnjujejo že navedene okoliščine, na katere se sklicuje, saj te navedbe niso pravne temveč dejstvene narave in kot takšne sodijo v okvir izpodbijanja pravilnosti dejanskega stanja, tega razloga pa v okviru zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati.

V ta okvir spadajo tudi vložnikove navedbe, da naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za odreditev izvedenca psihiatra, saj naj bi bil obsojenec zaradi začasne duševne motnje, povzročene s tem, da ga je novinar brez njegovega dovoljenja fotografiral iz neposredne bližine, v takšnem čustvenem stanju, ki "izključuje njegovo kazensko odgovornost". Ti zagovornikovi ugovori so že bili preizkušeni v pritožbenem postopku v okviru presoje dejanskega stanja in zavrnjeni kot neutemeljeni. Sodišče druge stopnje (sodba, stran 5) je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da domneva, da je obsojenec prišteven, v obravnavanem primeru ni bila izpodbita, oziroma da zgolj fotografiranje obsojenca brez njegove privolitve ni zadostna podlaga za sum v obsojenčevo prištevnost, obstoj suma pa je zakonski pogoj za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke (1. odstavek 265. člena ZKP).

Podobno zagovornik tudi z obširnimi navedbami v zvezi z prisojenim premoženjsko pravnim zahtevkom, s čimer se očitno ne strinja, ne uveljavlja nobene kršitve zakona (v okviru zahteve za varstvo zakonitosti je to odločbo mogoče izpodbijati le, če je sprejeta v nasprotju z zakonom), pač pa izpodbija dejstveno podlago za takšno odločitev (nepravilno ugotovitev višine škode, pomanjkljiva presoja obsojenčeve prištevnosti, ki bi po mnenju zagovornika morala biti raziskana tudi z izvedenstvom ustrezne stroke). Zato so tudi te navedbe neupoštevne.

Pri presoji odločbe o kazenski sankciji je Višje sodišče sicer vezano na ugotovljeno dejansko stanje vendar pa sme ob ugoditvi pritožbi ene ali druge stranke kazensko sankcijo tudi spremeniti, če ugotovi, da je nepravilna odmera kazni posledica nepravilnega vrednotenja ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin (41. člen KZ). To je v obravnavanem primeru storilo tudi Višje sodišče, ki je obsojencu ob ugoditvi pritožbi državnega tožilca izreklo višjo zaporno kazen. S tem pa ni kršilo načela neposrednosti, kot zmotno meni vložnik zahteve, ki se očitno ne strinja z zvišanjem zaporne kazni, saj ga označi kot "hudo sankcioniranje", pri tem pa se dodaja, da kazen ne sme biti maščevanje. Zaradi nepravilne izbire in odmere kazenske sankcije pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ker naj bi bilo kaznivo dejanje nasilništva kot predhodno dejanje konzumirano v kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari.

Zagovornikovo pravno stališče, da naj bi bilo kaznivo dejanje nasilništva v celoti konzumirano v kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari (navidezen realen stek) je nesprejemljivo. Za takšen odnos med dvema kaznivima dejanjema gre, kadar je eno od kaznivih dejanj vsebinsko izrabljeno (konzumirano) v opisu drugega kaznivega dejanja. Obravnavani primer ni takšen. Kaznivi dejanji nasilništva in poškodovanje tuje stvari sta po svoji naravi povsem različni kaznivi dejanji, z različnima varstvenima objektoma, v prvem primeru je objekt napada javni red in mir, v drugem pa premoženje in že iz tega razloga ni sprejemljivo zagovornikovo stališče, da je celotna kriminalna količina kaznivega dejanja nasilništva zajeta v kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari. Obe kaznivi dejanji je mogoče izvršiti brez drugega in tako tudi ni mogoče trditi, da bi bilo kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari nujno pogojeno s kaznivim dejanjem nasilništva. Zaradi navedenega zagovornikovi zahtevi tudi v tem delu ni mogoče pritrditi.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot na prvi in drugi stopnji je bil obsojenec oproščen tudi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen in 4. odstavek 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Kp 45576/2017
• Sodba I Ips 135/2006
• Sodba I Ips 257/2001