Sodba I Ips 454/2006

Jedro

Osumljencu, ki mu je vzeta prostost, mora biti obvestilo o razlogih za odvzem prostosti dano v njegovem materinem jeziku ali pa jeziku, ki ga razume. Če obvestilo ni dano v takem jeziku in ga osumljenec zato ne bi razumel, bi se štelo, da sploh ni bilo dano.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega G.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper G.K., zoper katerega je zahtevana preiskava zaradi kaznivega dejanja poskusa velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ, odrejen pripor zaradi begosumnosti po 1. točki 2. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 23.11.2006 od 21.05 ure dalje, ko mu je bila odvzeta prostost.

Zagovornica je zoper sklepa vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da policisti osumljenca niso v njegovem jeziku, to je v albanščini obvestili, katerega kaznivega dejanja je osumljen, kaj je podlaga za sum, o pravici, da se ni dolžan zagovarjati niti odgovarjati na vprašanja, da se njegova izjava lahko uporabi zoper njega, da ima pravico do zagovornika, ki je lahko navzoč na zaslišanju, ampak mu je bilo obvestilo dano v italijanskem jeziku, ki ga ne zna toliko, da bi opozorilo razumel. Prav osumljenčeva izjava pa je glavni dokaz za utemeljitev suma, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Stališče zahteve je tudi, da izjava osumljenca, ki je dana na podlagi 6. odstavka 148. člena ZKP, ne more biti dokaz za utemeljitev suma, da je storil kaznivo dejanje za odreditev pripora, ker je to v nasprotju z načeloma kontradiktornosti in neposrednosti ter pravico do obrambe. To naj bi izhajalo tudi iz odločbe ustavnega sodišča št. U-I-92/16 z dne 21.3.2002. Predlaga, da se pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da je bil osumljenec obveščen o svojih pravicah v kazenskem postopku v italijanščini, ki sicer ni njegov materin jezik, vendar jo dovolj dobro zna, da je obvestilo razumel, saj je v istem jeziku napisal pritožbo zaradi razmer v zaporu. Osumljenčeva izjava ni edini dokaz, na katerega je preiskovalni sodnik oprl zaključek, da je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje ampak tudi izjava oškodovanke in njene prepoznava bunde, v katero je bil osumljenec oblečen ob storitvi kaznivega dejanja. Predlaga, da se zahteva zagovornice osumljenca za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornice osumljenega D.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Po določbah 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev postopka, če se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati.

Po določbah 1. odstavka 83. člena ZKP se mora iz spisov izločiti obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po 4. odstavku 148. člena ZKP. Po teh določbah Zakona mora policija osumljenca, še preden opravi razgovor z njim, obvestiti, katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum zoper njega ter ga poučiti, da ni dolžan ničesar izjavljati, da lahko svobodno izbere zagovornika, ki je lahko navzoč pri zaslišanju in da se bo vse, kar bo povedal lahko uporabilo zoper njega na sojenju. Smiselno enako določbo vsebuje tudi 1. odstavek 4. člena ZKP glede osumljenca, ki mu je vzeta prostost s poudarkom, da mora biti obvestilo dano v njegovem materinem jeziku ali pa jeziku, ki ga razume. Če obvestilo ni dano v takem jeziku in ga osumljenec zato ne bi razumel, bi se štelo, da sploh ni bilo dano.

V obravnavanem primeru je policija osumljenega K. prijela dne 23.11.2006 ob 21.05 uri, zaradi suma, da je storil tudi obravnavano kaznivo dejanje in ga privedla na Policijsko postajo v N.G. Ob prijetju ga je obvestila, da je osumljen tudi kaznivega dejanja poskusa velike tatvine v škodo V.P., kaj je podlaga za sum in o pravicah, ki jih ima po 4. členu ZKP (l. št. 33). Istega dne ob 21.50 mu je bil izročen uradni zaznamek, da je bil obveščen, katerega kaznivega dejanja je osumljen, kakšne so podlage za sum in o njegovih pravicah, ki ga je osumljenec podpisal (l. št. 33). Dne 24.11.2006 ob 0.55 uri, preden je dal izjavo, je bil spet seznanjen s tem, katerega kaznivega dejanja je osumljen, da je podlaga za sum kazenska ovadba oškodovanke in prepoznava njegove bunde kot oblačila, ki ga je nosil storilec (uradni zaznamek na l. št. 37), nato pa je bil poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti ali odgovarjati na vprašanja zoper sebe ali svoje bližnje, da se bo lahko vse, kar bo povedal, na sojenju lahko uporabilo zoper njega, da ima pravico do zagovornika, ki je lahko navzoč pri pričanju (l. št. 37). Po tem pouku je izjavil, da si ne bo vzel zagovornika, zato je bilo zbiranje obvestil od osumljenca brez zagovornika. Osumljenec je povedal, da je obvestila razumel in je to izjavo podpisal v uradnem zaznamku na l. št. 37 in v uradnem zaznamku o seznanitvi s pravicami po 4. odstavku 148. člena ZKP (l. št. 32), ki mu je bil ob 1,40 uri tudi izročen. Obvestila ob prijetju in preden je podal izjavo so mu policisti dali v italijanščini. Izjavo osumljenca je sprejel policist F.K., prevajal pa je policist F.P. Sprejemanje izjave osumljenca se je začelo ob 1. uri in je trajalo do 1.30 ure. Izjava osumljenca je bila kratka, ker je kmalu po začetku "zaslišanja" zavrnil odgovore na vprašanja in pojasnil, da bo vse povedal sodniku. Upoštevajoč te okoliščine, dejstvo, da je osumljenec v italijanskem jeziku pisal pritožbo zagovornici in sodnici, da je bil že dvakrat zaslišan pred preiskovalnim sodnikom in ni omenil, da ne bi razumel policista, ki mu je prevajal, ni mogoče sprejeti trditve zagovornice v zahtevi, da osumljenec obvestil in pouka o svojih pravicah ni razumel, ker so bila dana v italijanščini. Ta obvestila niso dana s posebno zapletenimi pravnimi izrazi, kot to trdi zahteva. Kateri konkretni pravni izrazi naj bi bili v italijanskem jeziku tako nenavadni, da bi jih osumljenec ne mogel razumeti, pa zahteva ne pove. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da osumljenec ni razumel obvestil, danih na podlagi 1. odstavka 4. člena in 4. odstavka 148. člena ZKP v italijanščini namesto albanščini, niso utemeljene.

Zmotno je tudi stališče zahteve, da izjava osumljenca, ki jo je dal policiji na podlagi 6. odstavka 148. člena ZKP potem, ko je bil poučen v skladu s 4. odstavkom istega člena in 1. odstavkom 4. člena ZKP, ne more biti dokaz za utemeljitev suma, da je storilec kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (npr. I Ips 148/2005, I Ips 114/2005) na stališču, da je tako izjavo osumljenca dopustno uporabiti kot podlago za zbiranje dokazov na procesno veljaven način in se nanjo v povezavi z drugimi dokazili lahko opirajo sodne odločbe, ki se izdajajo pred ali med preiskavo, med njimi tudi sklep o odreditvi pripora. Vrhovno sodišče ostaja pri tem stališču tudi v obravnavani zadevi.

Ker zahteva zagovornice osumljenega D.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba in sklep I Kp 12211/2010
• VSRS Sodba I Ips 10246/2009-162
• VSL sodba I Kp 43/2005