Sodba I Ips 475/2006

Jedro

Posebne okoliščine, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec vplival na priče, udeležence ali prikrivalce in na tak način oviral potek kazenskega postopka, zadevajo obdolženčev način ravnanja, njegove stike in razmerja z drugimi osebami, zlasti še z osebami, katerih pravice so s kaznivim dejanjem prekršene, življenjske, osebne ali družinske prilike in podobno.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženih M.A. in M.S. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepoma z dne 10.12.2006 odredila zoper obdolžena M.A. in M.S. pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat istega sodišča je s sklepom z dne 12.12.2006 pritožbi zagovornikov obdolžencev v obsegu, v katerem sta izpodbijali odločitev o odreditvi pripora iz navedenega pripornega razloga, zavrnil kot neutemeljeni.

Zagovorniki obdolžencev so zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sklepov. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi, s sklepom razveljavi sklepa dežurne preiskovalne sodnice o odreditvi pripora in sklep senata o zavrnitvi pritožbe zoper ta sklep ter pripor zoper obdolžena M.A. in M.S. odpravi.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. členu ZKP meni, da obe zahtevi neutemeljeno očitata napadenima sklepoma pavšalnost razlogov, ker je sodišče dovolj podrobno in razumljivo razložilo, zakaj obstoji priporni razlog po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zahteva zagovornikov obdolžene M.S. navaja, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o tem, da bo obdolženka ovirala kazenski postopek, temveč obrazlaga le, da bo vplivala na priče. Protispisni so razlogi sklepa o tem, da plesalke niso dobile plačila, ker iz uradnih zaznamkov o njihovih izjavah sledi nasprotno. V sklepu ni razlogov, zakaj naj bi bil pripor potreben za potek postopka ali varnost ljudi, prav tako sodišče ne obrazloži konkretnih okoliščin za koluzijsko nevarnost pri obdolženki. Sklicevanje na razloge, ki veljajo za soobdolženega A., ni dopustno. Zahteva tudi graja razloge, s katerimi je sodišče utemeljilo zaključek o možnem vplivanju obdolženke na priče in poudarja, da ni konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na tak njen namen. Pri tem se sklicuje na izpovedbe treh v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišanih prič, ki so za obdolženko razbremenilne. Z izpodbijanima sklepoma je tudi kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni enako pazljivo preizkusilo in ugotovilo razlogov, ki obdolženko obremenjujejo in tistih, ki so ji v korist. Slednje velja zlasti za izjave barskih plesalk. Poročila tajnih delavcev, ki imajo glede na obrazložitev obeh sklepov odločilno vlogo, so ob ostali listinski dokumentaciji v spisu, če že ne neresnična, vsaj dvomljiva.

Zahteva zagovornika obdolženega M.A. ob pretežno enakih ugovorih kakor zahteva zagovornikov obdolžene M.S. poudarja tudi, da je popolnoma pavšalna in nevzdržna in protispisna navedba v pripornem sklepu, da bi obdolženec na prostosti s pogojevanjem plačila vplival na dekleta v takšni meri, da ne bi dajale resničnih izjav. Po oceni tega vložnika zahteve v izpodbijanem sklepu navedene okoliščine, da so plesalke delale pri obdolžencu, da so z njim povezane in od njega odvisne, saj pri njem tudi bivajo, niso v smislu odvisnosti izkazane z izjavami oškodovank, ki so jih dale na policiji. Napada tudi sklepanje sodišča, da je možnost vplivanja na plesalke podana, ker obstoji poseben odnos med njimi in obdolžencem ter očita temu zaključku, da je abstrakten in z ničemer konkretiziran. Tudi sicer meni, da gre v napadenih sklepih za zgrešene in hipotetične zaključke, kar je potrjeno s sodnimi izjavami vseh sedmih plesalk.

Po 1. odstavku 201. člena ZKP se sme pripor odrediti, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in če je podan eden od pripornih razlogov, predpisanih v 1., 2. in 3. točki te določbe. Priporni razlog koluzijske nevarnosti je med drugim podan, če posebne okoliščine kažejo, da bo obdolženec oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce (2. točka 1. odstavka 201. člena ZKP). Slednje pomeni, da sodišče v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali so v podatkih spisa izkazane posebne okoliščine, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec vplival na priče, udeležence ali prikrivalce in na tak način oviral potek kazenskega postopka. Navedena zakonska določba namreč posebnih okoliščin ne našteva primeroma, temveč ugotavljanje le-teh in njihovo presojo prepušča sodišču. Gre za okoliščine, ki zadevajo obdolženčev način ravnanja, njegove stike in razmerja z drugimi osebami, zlasti še z osebami, katerih pravice so s kaznivim dejanjem prekršene, življenjske, osebne ali družinske prilike in podobno. Takšno razlago sta doslej sprejeli tako sodna praksa kot tudi procesna teorija.

V sklepu o odreditvi pripora je preiskovalna sodnica glede obdolženega M.A. ugotovila, da dekleta, ki so delala v lokalu X., niso bile zaslišane in so pod vplivom obdolženca, ker so pri njem bivale ter so zato od njega eksistenčno odvisne. Iz listinske dokumentacije izhaja, da še niso dobile plačila in naj bi ga prejele šele po enem letu. V zvezi z obdolženo M.S. je preiskovalna sodnica poleg tega upoštevala, da so dekleta pod njenim vplivom, saj so bivale v njeni neposredni bližini, z njo so imele dnevne kontakte, poleg tega so eksistenčno odvisne od njenega sina. Preiskovalna sodnica je na podlagi teh okoliščin sklepala, da bi obdolžena M.A. in M.S., če bi bila na prostosti, prvi s pogojevanjem plačila, druga pa z istim ravnanjem v sinovem imenu, vplivala na dekleta v taki meri, da ne bi dajale resničnih izjav.

Senat je v sklepu, s katerim je zavrnil pritožbi zagovornikov, ob načelni razlagi določbe 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP povzel ugotovljene okoliščine ter glede obdolžene M.S. poudaril, da iz informativnih izjav deklet izhaja, da so jo klicale "mami", kar kaže na medsebojni specifičen odnos. Soglašal je s presojo preiskovalne sodnice, da navedene okoliščine z gotovostjo opravičujejo sklepanje, da bosta obdolženca na prostosti vplivala na priče, ki so zaposlene v lokalu X. ter presodil, da je pripor neogibno potreben za nemoten potek kazenskega postopka. Sodišče je v obeh sklepih, izhajajoč iz narave in teže kaznivih dejanj, tudi zaključilo, da je podana sorazmernost med priporom in dejanji, ki so očitana obdolžencema.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče glede na navedeno ugotovilo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je tudi utemeljeno sklepalo na obstoj pripornega razloga koluzijske nevarnosti. V tej presoji se namreč odražajo tudi okoliščine, ki zadevajo način prihoda prič v Slovenijo, njihov materialni in s tem povezan siceršnji položaj, ki je toliko bolj neugoden zaradi njihove oddaljenosti od matične države, kar vse izhaja iz podatkov in dokazov, ki so bili izbrani do trenutka odločanja sodišča o odreditvi pripora. Zato gre za izjemen primer, v katerem je izkazana tako visoka stopnja odvisnosti prič od obdolžencev, da je zaradi tega podana realna nevarnost vplivanja na njihove izpovedbe in oviranja poteka kazenskega postopka.

Iz teh razlogov ni mogoče sprejeti navedb v zahtevah za varstvo zakonitosti, ki po eni strani očitajo napadenemu pravnomočnemu sklepu bodisi pomanjkanje razlogov bodisi pavšalnost razlogov v zvezi s presojo obstoja pripornega razloga koluzijske nevarnosti. Prav tako zahtevi neutemeljeno uveljavljata, da izpodbijani sklep nima razlogov glede oviranja poteka kazenskega postopka. Takšno presojo vsebuje sklep izvenobravnavnega senata, ki skupaj s sklepom preiskovalne sodnice pomeni celoto. Ob upoštevanju vseh ostalih razlogov pa tudi v tem pogledu razlogi niso tako pomanjkljivi, da bi slednje predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Enako velja za razloge, s katerimi je sodišče utemeljilo sorazmernost. Sicer pa je priporni razlog iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP glede na njegovo naravo vezan le na dolžnost sodišča (2. odstavek 202. člena ZKP), da presodi in obrazloži, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za potek postopka in ne tudi, zakaj je neogibno potrebna za varnost ljudi. Z navedbami, s katerimi zahtevi ne soglašata s presojo vseh v kazenskem spisu zbranih podatkov in dokazov, zlasti izjav oškodovank in poročil tajnih delavcev, uveljavljata v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahtevi zagovornikov obdolženih M.A. in M.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 40/2009
• VSRS Sodba XI Ips 34311/2023
• Sodba I Ips 87/99