Sodba I Ips 412/2006

Jedro

Določbo 4. odstavka 199.a člena ZKP je mogoče razlagati le tako, da je pred odreditvijo pripora treba obdolžencu in zagovorniku omogočiti, da se izjavita o navedbah v predlogu za odreditev pripora, ker je sicer kršena obdolženčeva pravica obrambe. Pripor pa se lahko odredi ne le zaradi dveh kršitev obveznosti, naloženih obdolžencu s sklepom o odreditvi hišnega pripora, temveč tudi, kadar krši omejitev ali prepoved stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega E.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 29.9.2006 na podlagi določbe 4. odstavka 199.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločila, da se zoper obdolženega E.M. hišni pripor nadomesti s priporom iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 5.10.2006 zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da njegovi zahtevi ugodi in izpodbijani sklep izvenobravnavnega senata nižjega sodišča spremeni tako, da zavrne predlog državnega tožilca o nadomestitvi hišnega pripora s priporom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem stališču niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Utemeljenost suma, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje, vložnik zahteve izpodbija s trditvijo, da so bile fotografije in DVD-ji pridobljene v nasprotju z ustavno določbo o varstvu zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave Republike Slovenije in 74. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov. O namestitvi kamere v prostor mora biti opazovanec vidno obveščen. Ker so bili navedeni dokazi obdolžencu in pričam predočeni, predstavljajo zagovor in izpovedbe prič prepovedan dokaz, ki ga je treba izločiti iz sodnega spisa. Zato zahteva nakazuje, da v primeru izločitve teh dokazov, ni izkazan obstoj utemeljenega suma.

Zahteva tudi navaja, da je ratio legis določbe 2. odstavka 199.a člena ZKP o prepovedi stikov v preprečevanju koluzijske nevarnosti (2. točka 2. odstavka 201. člena ZKP), nikakor pa ni v povezavi z iteracijsko nevarnostjo (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP). V ostalem zahteva očita pravnomočnemu sklepu bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s to kršitvijo je bistven očitek, da izpodbijani sklep nima obrazložitve glede ponovitvene nevarnosti in tudi ne obrazložitve, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi.

Glede na kaznivo dejanje, ki je očitano obdolžencu in zlasti glede na način njegove storitve (tatvina, storjena na vlomen način v nočnem času) se vložnik zahteve neutemeljeno sklicuje na varstvo zasebnosti, ki je obdolženec ni mogel in tudi ni bil upravičen pričakovati, ne glede na to, ali se je v trgovini na vidnem mestu nahajalo obvestilo o video nadzoru. Zato dejstva in okoliščine, ki so obstajale v času odločanja o odreditvi pripora, ne kažejo na kršitve, uveljavljane z zahtevo. Hkrati slednje pomeni, da ni bilo razlogov za izločitev dokazov, ki jih navaja zahteva. Sodišče je zato smelo tudi na podlagi teh dokazov sklepati na obstoj utemeljenega suma.

Po 1. odstavku 199.a člena ZKP lahko sodišče odredi hišni pripor zoper obdolženca, če obstajajo razlogi iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, vendar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka. Po 2. odstavku istega člena sodišče s sklepom o odreditvi hišnega pripora določi, da se obdolženec ne sme oddaljiti iz poslopja, v katerem stalno ali začasno prebiva oziroma javne ustanove za zdravljenje ali oskrbo. Obdolžencu, zoper katerega je odrejen hišni pripor, lahko sodišče omeji ali prepove stike z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo. Teh zakonskih določb ni mogoče razlagati tako, da se omejitev ali prepoved stikov z drugimi osebami veže le na priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ne pa tudi na priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Sodišče namreč glede na naravo in vse okoliščine storjenega kaznivega dejanja ter siceršnjega obdolženčevega ravnanja ob odreditvi hišnega pripora presodi, ali bo določilo omejitev ali prepoved stikov obdolženca z drugimi osebami ali ne. Zato razlaga 2. odstavka 199.a člena ZKP, ki jo ponuja zahteva za varstvo zakonitosti, ni sprejemljiva.

Iz razlogov sklepa preiskovalne sodnice je razvidno, da se je odločila za odreditev pripora zoper obdolženega E.M. zato, ker je kršil določila sklepa o odreditvi hišnega pripora, v katerem je bil opozorjen na posledice nespoštovanja omejitev oziroma prepovedi, določenih v tem sklepu. Obdolženca je kljub omejitvi, s katero so mu bili prepovedani vsi stiki z drugimi osebami, razen z osebami, s katerimi živi v skupnem gospodinjstvu, obiskovala prijateljica A.R. Obdolženec tudi ni obiskoval pouka na Srednji poklicni in strokovni šoli B. tako, kot je navedel v zagovoru pred dežurnim preiskovalnim sodnikom. Izvenobravnavni senat je soglašal z razlogi sklepa o odreditvi pripora, pri čemer je navedel razloge v zvezi z obstojem utemeljenega suma, hkrati pa obrazložil, da je bil ob izdaji sklepa o odreditvi pripora preizkušen priporni razlog ponovitvene nevarnosti na strani obdolženca in da je dežurni preiskovalni sodnik ocenil, da odreditev pripora ni neogibno potreben ukrep za varnost ljudi oziroma njihovega premoženja in da je to varnost mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

V določbi 4. odstavka 199.a člena ZKP je predpisano, da lahko sodišče odredi pripor zoper obdolženca, če se brez dovoljenja sodišča oddalji iz poslopja, v katerem stalno ali začasno prebiva oziroma javne ustanove za zdravljenje ali oskrbo ali pa to stori izven dovoljenega časa. O tej posledici je potrebno obdolženca vselej predhodno opozoriti. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da se lahko odredi pripor le zaradi dveh kršitev obveznosti, naloženih obdolžencu s sklepom o odreditvi pripora, temveč tudi, kadar krši omejitev ali prepoved stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo. V 1. odstavku 199.a člena ZKP je namreč predpisano, da lahko sodišče obdolženca zaveže k takšnemu ravnanju. Zato lahko sodišče tudi zaradi kršitve te obveznosti zoper obdolženca odredi pripor.

Odreditev pripora zaradi kršitve hišnega pripora ni obvezna, kar hkrati pomeni, da obstoj kršitev sam po sebi ni podlaga za takšno odločitev, temveč zahteva presojo sodišča. Gre predvsem za oceno vrste in intenzitete kršitve in v zvezi s tem za oceno nadaljnjega obstoja pripornega razloga, pri čemer se po zakonu kot posebne okoliščine štejejo obdolženčeve kršitve ukrepov iz 199.a člena ZKP (3. odstavek 201. člena ZKP). Zato je sodišče vsako kršitev ukrepa, ki je določena v sklepu o odreditvi hišnega pripora, dolžno ocenjevati skupaj z drugimi konkretnimi okoliščinami ter presoditi, ali je odreditev pripora neogibno potrebna za potek kazenskega postopka oziroma za varnost ljudi. Izpodbijani pravnomočni sklep predvsem ne vsebuje presoje glede neogibnosti pripora za varnost ljudi in glede tega odločilnega dejstva tudi nima razlogov. Zato je treba pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da ta pomanjkljivost predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki terja že sama po sebi razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Kljub temu, da zahteva za varstvo zakonitosti nadaljnje pomanjkljivosti v postopanju sodišča ne uveljavlja, je treba nanjo opozoriti zaradi njene pomembnosti. V tej zadevi je državna tožilka na podlagi ugotovitev policije, ki je nadzirala izvajanje ukrepa hišnega pripora, predlagala odreditev pripora zoper obdolženca na podlagi 4. odstavka 199.a člena ZKP. Sodišče oziroma preiskovalna sodnica je predlog prejela dne 29.9.2006 in istega dne odredila zoper obdolženca pripor. Obdolžencu ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah, ki jih je vseboval predlog državne tožilke. Vrhovno sodišče je že v odločbi z dne 7.11.2001, opr. št. I Ips 340/2001, zavzelo stališče, da je določbo 4. odstavka 199.a člena ZKP mogoče razlagati le tako, da je pred odreditvijo pripora treba obdolžencu in zagovorniku omogočiti, da se izjavita o navedbah v predlogu za odreditev pripora, ker je sicer kršena obdolženčeva pravica obrambe. Pri tej razlagi se je oprlo na določbo 3. odstavka 16. člena ZKP in 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki opredeljuje pravna jamstva v kazenskem postopku, med ostalim tudi pravico obdolženca, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. V bistvu enako stališče je zastopano tudi v komentarju Zakona o kazenskem postopku (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004). Zato bi sodišče moralo, potem ko je prejelo predlog državne tožilke za odreditev pripora, odrediti privedbo obdolženca in mu, če nima zagovornika in če si ga po opozorilu na to pravico sam ne vzame, postaviti po uradni dolžnosti ter ga zaslišati o kršitvah obveznosti, določenih v sklepu o odreditvi hišnega pripora. Šele po tako izvedenem postopku, v katerem je v polni meri upoštevano načelo kontradiktornosti, lahko sodišče odloči, ali bo sledilo predlogu in odredilo pripor ali pa bo ugotovilo, da za takšno odločitev ni podlage. Postopanje, ki je v nasprotju z navedenim, vselej pomeni kršitev obdolženčeve pravice obrambe, ki vpliva na zakonitost pravnomočne sodne odločbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je iz navedenih razlogov ugodilo zahtevi zagovornika obdolženega E.M. za varstvo zakonitosti in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo (1. odstavek 426. člena ZKP). Ker je sodišče prve stopnje glede na podatke kazenskega spisa že odločilo o podaljšanju pripora zoper obdolženca, zadeve ni bilo potrebno vrniti v novo odločanje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 68/2008
• Sodba I Ips 399/2006
• Sodba XI Ips 118/2009