Sodba I Ips 48/2006

Jedro

Če policist izvršuje odredbo sodišča za privedbo obdolženca, opravlja naloge javne varnosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega T.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je T.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po 1. odstavku 303. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega povprečnino 60.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno. Obsojencu je naložilo plačilo povprečnine 80.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec H.J. je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne kot neutemeljeno, saj bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane, zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kot pravna podlaga za vložitev zahteve pa ni dopustna (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zagovornica v zahtevi (točka 1) navaja, da je v zadevi odločalo okrožno sodišče, ki ni stvarno pristojno za razsojo: po modifikaciji obtožnega akta na glavni obravnavi dne 9.2.2004 je zoper obsojenca tekel kazenski postopek za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti po 1. odstavku 303. člena KZ, za to dejanje pa naj bi bilo stvarno pristojno okrajno sodišče.

Procesna kršitev iz 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo smiselno uveljavlja zagovornica je podana, če je sodbo izdalo sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi. Če okrožno sodišče ugotovi med glavno obravnavo, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, ne pošlje zadeve temu sodišču, temveč izvede postopek samo in izda odločbo (2. odstavek 36. člena ZKP). To določbo je treba razlagati tako, da določbe o pristojnosti krši le okrajno sodišče, če sodi za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča, ne pa tudi okrožno sodišče, če med glavno obravnavo ugotovi, da je za razsojo pristojno okrajno sodišče; v tem primeru okrožno sodišče postopek samo konča. Takšen je tudi obravnavani primer, zato, kot pravilno ugotavlja v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti tudi vrhovni državni tožilec, za kršitev postopka ne gre.

2. Zagovornica v drugi točki zahteve smiselno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek nejasen ter v nasprotju z razlogi sodbe. Višje sodišče naj bi pomanjkljivo oziroma napačno navajanje "blanketnega prepisa" (pravilno: dopolnilnega predpisa) v izreku sodbe označilo kot "očitno pisno napako", v bistvu pa gre po mnenju zagovornice za nejasnost izreka, saj iz opisa naj ne bi bilo razvidno, kateri zakon o policiji je imelo sodišče v mislih, medtem ko je v obrazložitvi navedlo kot pravno podlago za izvrševanje nalog javne varnosti 3. točko 3. člena Zakona o policiji, ki pa se vsebinsko ne ujema z opisom kaznivega dejanja. Procesno relevantna dejstva, s katerimi vložnica zahteve utemeljuje zatrjevano nezakonitost, je obširno in pravilno pojasnilo že Višje sodišče (sodba, stran 2 in 3). Iz razlogov sodbe je mogoče kot bistvene ugotovitve povzeti, da so v Zakonu o policiji (Uradni list RS, št. 49/98), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, v 3. členu navedena enaka pooblastila policije kot v kasnejših spremembah tega zakona (Uradni list RS, št. 79/2003), s to razliko, da so bile njene naloge prej navedene v alinejah, sedaj pa v točkah. Iz izreka in razlogov sodbe izhaja, da sta policista nameravala po odredbi sodišča prisilno privesti na sodišče M. in T.Š. v zvezi s kazenskim postopkom, ki je tekel zoper njiju. Kot pravna podlaga za izvršitev te naloge je v izreku naveden 3. člen Zakona o policiji (brez podrobnejše opredelitve predpisa), v obrazložitvi sodbe (stran 3) pa se je sodišče prve stopnje, ob vsebinsko pravilni dejstveni podlagi, napačno sklicevalo na "3. točko" 3. člena in s tem implicitno na kasnejši Zakon o policiji, v katerem pa so pod to točko navedene "naloge vzdrževanja javnega reda". Pravilno pa bi bilo sklicevanje na 2. alinejo 3. člena, torej zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in v katerem so opredeljene naloge policije, ki so relevantne za presojo obravnavnega primera.

V odgovoru na zahtevo vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da takšna pomotna navedba pravne podlage za izvrševanje nalog javne varnosti (zmotno oštevilčenje), katerih vsebina je bila sicer pravilno ugotovljena, ne more predstavljati zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj ne gre za nerazumljivost izreka oziroma nasprotje med izrekom in razlogi sodbe v odločilnem dejstvu. Tudi Višje sodišče, kot je mogoče razbrati iz obrazložitve sodbe, ugotovljene pomanjkljivosti ni ocenilo kot očitno pisno napako v smislu 1. odstavka 365. člena ZKP, ki bi jo bilo mogoče odpraviti s popravnim sklepom (četudi uporablja enako besedno zvezo kot omenjena določba), pač pa kot takšno pomanjkljivost v razlogih prvostopenjske sodbe, ki je ni potrebno sankcionirati z razveljavitvijo sodbe saj v ničemer ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

3. Zagovornica obema sodiščema očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker iz opisa dejanja naj ne bi bilo razvidno, da sta policista kot uradni osebi z izvajanjem prisilne privedbe na podlagi pisne odredbe sodišča opravljala naloge javne varnosti, od česar je odvisno, ali je kaznivo dejanje sploh storjeno. V tej zvezi je treba najprej odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni besedna zveza (pojem) "naloge javne varnosti" z vidika delovanja policije.

Kaznivo dejanje napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti (303. člen KZ) v temeljni obliki stori, kdor napade ali resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo ali drugo osebo, za katero ve, da pomaga uradni osebi, ko ta opravlja naloge javne ali državne varnosti ali čuva javni red (1. odstavek). Hujša oblika kaznivega dejanja je podana, če storilec uradni osebi grozi z orožjem ali z njo grdo ravna ali jo lahko telesno poškoduje (2. odstavek). Druga hujša oblika kaznivega dejanja je predvidena v 3. odstavku, ko je dejanje storjeno proti dvema ali več osebam.

Pojem "javne varnosti" se v posebnem delu Kazenskega zakonika navaja tudi še pri nekaterih drugih inkriminacijah, bodisi kot konstitutivni zakonski znak (npr. pri konkretni obravnavani določbi 303. člena KZ) ali kot kvalifikatorna okoliščina (npr. pri kaznivem dejanju preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku 302. člena KZ ali pri kaznivem dejanju umora po 4. odstavku 127. člena KZ) - vedno v povezavi z uradno osebo kot pasivnim subjektom oziroma oškodovancem kaznivega dejanja. Iz tega izhaja tudi eden od namenov tovrstnih inkriminacij, to je zaščita uradnih oseb pred oviranjem ali preprečevanjem pri izvrševanju njihovih uradnih dejanj, med njimi tudi nekaterih posebnih nalog, kot so denimo naloge javne ali državne varnosti itd.

V Kazenskem zakoniku pojem naloge javne varnosti ni opredeljen niti v splošni razlagalni normi (126. člen KZ) niti v okviru posameznih inkriminacij. Zakon o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80) je temu pojmu dal enoten pravni pomen v 2. točki 2. člena, kjer je določno navedel, kaj sodi med zadeve javne varnosti. Kasnejši Zakon o policiji (Uradni list RS 49/98), ki je nadomestil Zakon o notranjih zadevah, je takšno opredelitev tega pojma opustil in tudi v kasnejših spremembah in dopolnitvah tega zakona govori le še o nalogah policije, ki jih vsebinsko opredeli podobno kot v omenjenem Zakonu o notranjih zadevah.

Pojem javne varnosti v najširšem pomenu obsega varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter javni oziroma ustavni red države; ima torej širši ustavno pravni pomen. V doktrini policijskega prava (glej Policijsko pravo in pooblastila, splošni del, avtorji mag. Bečir Kečanovič in ostali) je javna varnost stanje v družbi, v katerem sicer prihaja do nasilja in protipravnega vedenja, pri čemer si država in njeni organi oblasti prizadevajo, da tako ravnanje in vedenje zakonito preprečujejo in ga omejujejo na najmanjšo možno mero. V državnem pravu pa se pojem javne varnosti uporablja v obliki generalnih (policijskih) klavzul, ki služijo kot ustavna in zakonska podlaga ukrepanju državnih organov, ko je to nujno in neogibno potrebno za preprečitev ali obvladovanje pojavov, ki odstopajo od "normalnih razmer" in jih z zakonom ni moč predvideti. Glede na uvodoma zastavljeno vprašanje bo opredelitev pojma javne varnosti v konkretnem primeru omejena zgolj na policijsko varnostno dejavnost, sicer pa je ta pojem mnogo širši, saj zadeva tudi druga področja varnosti, za katera so pristojni različni organi in službe, npr. carine, inšpekcijske službe itd.

V Zakonu o policiji (Uradni list 107/2006, UPB-6) so v 9 točkah v 3. členu naštete naloge policije; vsebinsko enako so opredeljene tudi v zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Te naloge so v zakonu pretežno določene z generalnimi policijskimi klavzulami (z njimi se različne situacije urejajo z enim skupnim pojmom ali besedno zvezo), ki pomenijo splošno pravno podlago za ukrepanje policije, ne da bi zakon natančneje določil, kdaj in kako naj policija ukrepa. Določba 3. člena vsebuje vrsto nedoločenih pravnih pojmov ali pravnih standardov, kot denimo: varnost življenja ljudi in premoženja; zagotavljanje javnega reda in miru; nadzor nad varnostjo v cestnem prometu in v povezavi z obravnavano 2. točko 3. člena tudi naloge, povezane s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom itd. Ker je policija tipičen organ javne varnosti, so njena zakonska pooblastila praviloma v funkciji zagotavljanja javne varnosti, to pa je tudi (poleg ostalih) eden od strateških ciljev policije.

Jezikovna razlaga spričo svoje splošnosti ne daje relevantnega odgovora na vprašanje, kaj so "naloge javne varnosti". Tudi kazenski zakonik mu ne daje drugačnega pomena, kot ga ima v pogovornem jeziku. Na prvi pogled nedoločen pravni pojem postane določljiv šele, če ga v okviru načela zakonitosti razlagamo v povezavi z njegovo doktrinarno razlago, varstvenim objektom oziroma ciljem obravnavane inkriminacije in če na podlagi metod razlage zakona opredelimo vsebino generalnih policijskih klavzul iz Zakona v policiji tudi v povezavi s procesnim in materialnim zakonom (ZKP, KZ); pri tem ni brez pomena tudi sodna praksa, ki lahko prepreči različno obravnavo primerov z enakim dejanskim stanjem.

V obravnavanem primeru sta policista izvrševala odredbo sodišča za privedbo obdolžencev, kar je eden od zakonskih ukrepov (195. člen ZKP) za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku. Izvrševanje takšne odredbe pa spada med zakonska pooblastila policije (41. člen ZPol) in je v funkciji izvrševanja nalog policije, navedenih v 2. točki 3. člena tega zakona - konkretneje, prijemanje storilcev kaznivih dejanj in njihovega izročanja pristojnim organom. Vse to pa sodi v okvir nalog, ki jih ima policija v zvezi s kazenskim postopkom.

Po navedenem je moč pritrditi izpodbijani pravnomočni sodbi, da sta policista kot uradni osebi z izvajanjem odredbe za privedbo v sodnem postopku opravljala naloge javne varnosti in s tem je bil uresničen eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja napada na uradno osebo po 1. odstavku 303. člena KZ. Takšno stališče v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podpira tudi vrhovni državni tožilec. Zato kršitev kazenskega zakona, ki jo s tem v zvezi uveljavlja zagovornica ni podana.

4. Uveljavljanje procesnih kršitev v 3. točki zahteve je zgolj na ravni trditve. Zagovornica se sklicuje na kršitev pravice do obrambe v zvezi s 17. členom ZKP, v bistvu pa v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) izpodbija dejansko stanje: po njenih navedbah obsojenec zaradi razburjenosti in strahu naj ne bi bil v normalnem duševnem stanju, zato glede na zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca psihologa ostajajo nerazčiščena vprašanja, ali je obsojenec ravnal v dejanski ali pravni zmoti, vprašanje protipravnosti napada in obsojenčevega naklepa.

Že vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo pravilno ugotovil, da 17. člen ZKP (načelo iskanja materialne resnice) predstavlja temeljno načelo ZKP, ne pa pravno pravilo, katerega konkretna kršitev v posameznem primeru bi lahko bila podlaga za ugotovitev bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vztrajanje obrambe pri dokaznem predlogu zaradi razčiščevanja omenjenih okoliščin, ki je bil obrazloženo zavrnjen kot pravno nerelevanten (odvečen), je le poskus uveljavljanja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav s sklicevanjem na procesne kršitve in je zato neupošteven.

V ta sklop sodijo tudi navedbe zahteve o nezakonitosti odredbe sodišča za privedbo, ker obsojenec naj ne bi prejel vabila na narok. S tem v zvezi je treba pojasniti, da je sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga ugotavlja pravnomočna sodba. Vsebinsko enake ugovore obrambe sta utemeljeno zavrnili že nižji sodišči in pravilno pojasnili, da je policija dolžna izvajati odredbe sodišča, ne pa presojati njihove zakonitosti in da je zato ta okoliščina za presojo kaznivosti obravnavanega dejanja in obsojenčeve krivde brez pomena.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 408/2007
• Sodba I Ips 62/2007
• Sodba I Ips 164/2006