Sodba I Ips 373/2006

Jedro

V enotno izvedenem kazenskem postopku zoper več obdolžencev se ti ne morejo zasliševati kot priče zaradi kaznivih dejanj drugih soobdolžencev, niti to ni možno v primeru izločitve postopka zoper posamezne obdolžence. Samo če je bil kazenski postopek zoper obdolženca že pravnomočno končan, se ga lahko v postopku zoper soobdolženca zasliši kot pričo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega K.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 250.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je z sodbo z dne 2.11.2005 obsojenega K.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po 69. členu KZ je odvzelo zasežene grablje, po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obsojenca zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 80.000 SIT povprečnine. Z isto sodbo je obdolženo A.K. oprostilo subsidiarne obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 14.3.2006 zavrnilo pritožbo zagovornika in pooblaščenca obdolženca ter oškodovanca kot tožilca K.P. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je K.P. kot obdolženec in kot oškodovanec kot tožilec dolžan plačati 80.000 SIT povprečnine.

Zagovornik obsojenca je zoper obsodilni del pravnomočne sodbe pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, ob ugotovitvi, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v njegovi zahtevi, niso podane in da je v preostalem delu zahteva vložena le zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve povzema opis kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe in trdi, da slednja nima prepričljivih razlogov o odločilnih dejstvih, ki predstavljajo zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem opozarja na obsojenčev zagovor in na nedopustno izhodišče sodišča, da mora obdolženec oziroma obsojenec dokazati svoj zagovor. Ob razlagi dokaznega standarda gotovosti očita sodišču prve in druge stopnje, da sta se namesto obravnavanja obsojenčevega zagovora, raje zatekla v špekulativno in z ničemer potrjeno sklepanje o obstoju odločilnih dejstev.

Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo določbe 17. člena ZKP, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, in sicer ni zaslišalo policista V. ter zdravnika, h kateremu je šel obsojenec po tem, ko ga je poškodovala A.K. Priči bi glede na izvajanja vložnika zahteve lahko izpovedali o dejstvih, ki so relevantna za ta postopek.

V sodbi sodišča prve stopnje manjka prepričljiva dokazna ocena. Bistvo tega dela izvajanj zahteve je, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povzelo le vsebino izpovedb posameznih prič, ne da bi opravilo presojo njihove verodostojnosti. Prav tako se ni opredelilo do dokazov, ki gredo v korist obsojenca. Povsem je obšlo izpovedbe prič, ki niso potrdile izpovedbo A.K., mnenje izvedenke medicinske stroke pa interpretiralo izključno tako, da je upravičilo elemente obtožbe. Tudi sodišče druge stopnje ni glede dokazne ocene dopolnilo prvostopenjske sodbe.

Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni razmejilo vloge obsojenega K.P. kot obdolženca in kot oškodovanca. Poučilo ga je le o pravicah obdolženca, ne pa tudi o pravicah oškodovanca in ga v tej vlogi sploh ni zaslišalo. Zaslišanje priče oziroma oškodovanca predstavlja del dokaznega postopka, medtem ko zagovor obdolženca nima teže dokaza.

Po oceni vložnika zahteve je tudi zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da obdolženi A.K. kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe na škodo obsojenca ni dokazano. V tem delu obrazložitve zahteva graja presojo izvedenke medicinske stroke dr. S.Š. ter hkrati očita sodišču, da je prezrlo tisti del mnenja, v katerem je izvedenka pojasnila, da lahko razpočna rana zgornje ustnice nastane na več načinov in da je najverjetnejši udarec s topim predmetom, kot ga predstavljajo lesene grablje ali leseni ročaj kovinskih vil. Zahteva tudi ne soglaša z utemeljitvijo obeh nižjih sodišč glede obsojenčeve izjave na policiji in pri zdravniku in o tem, katera oseba ga je poškodovala.

Absolutno bistveno kršitev je sodišče storilo tudi s tem, ko je dne 16.9.2002 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se izjave in informacije, dane organom za notranje zadeve (policiji) po 148. členu ZKP, izločijo iz spisa, dejansko pa jih ni izločilo in so ostale v spisu ter v njem nahajale še v času izreka sodbe.

V nadaljevanju zahteva navaja, da obsojencu ni dokazana storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Trditev o tem zahteva opira na ravnanje A.K., potem ko je zoper njo podal predlog za kazenski pregon obsojenec, na sorodstveno razmerje med A.K. in S.K. ter v zvezi s tem na vprašljivost verodostojnosti njunih izpovedb. Nakazuje, da obstaja najmanj dvom v obsojenčevo protipravno ravnanje in bi ga zato sodišče v skladu z načelom in dubio pro reo moralo oprostiti obtožbe. Sodišče se tudi ni opredelilo do izjave, ki jo je A.K. dala ob podaji ustne kazenske ovadbe in predloga za kazenski pregon obsojenca, v kateri je navedla, da je v obsojenca vrgla lesene vile in ga z njimi zadela v predel obraza.

Sodišče tudi ni ugotavljalo obstoja resne grožnje. Zahteva se sklicuje na vsebino izpovedbe A.K. in zaključuje, da v njej ni zaznati ogroženosti, temveč kvečjemu prestrašenost, kar pa ni zakonski znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Zaključka, da je obsojenec resno ogrozil telo oškodovane A.K., sodišče ni obrazložilo oziroma ni podalo ustrezne dokazen ocene.

Kršitev zakona iz 1. točke 372. člena ZKP vidi zahteva v tem, da subjektivna komponenta kaznivega dejanja, v konkretnem primeru direktni naklep, v sodbah nižjih sodišč ni dokazan oziroma ustrezno obrazložen. Daje načelno razlago navedene krivdne oblike in ugotavlja, da sodišče ni obrazložilo zavestne sestavine oziroma ni navedlo listinskih dokazov ali izpovedb prič, na podlagi katerih je prišlo do zaključka, da se je obsojenec zavedal svojega dejanja. Do voljne sestavine direktnega naklepa pa se prvostopno sodišče sploh ni opredelilo in tudi ne obrazložilo. Tega ni storilo niti sodišče druge stopnje.

Navedbe, s katerimi vložnik zahteve očita napadeni pravnomočni sodbi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in s katerimi povzema zakonsko besedilo te določbe, so posplošene in jih zato ni mogoče preizkusiti. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da ne zadostujejo navedbe kršitev zakona, temveč mora zahtevane kršitve povezati s konkretnim postopanjem sodišča in jih ustrezno obrazložiti. Trditve v začetnem delu obrazložitve zahteve ne povezujejo zatrjevanih kršitev s konkretnimi pomanjkljivostmi pravnomočne sodbe, v ostalem pa ob sklicevanju na resničnost in verodostojnost obsojenčevega zagovora, nakazujejo na zmotne dejanske zaključke sodišča. Po drugi strani bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, če sodba nima "prepričljivih razlogov" o odločilnih dejstvih, temveč le takrat, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Takšne razloge pravnomočna sodba vsebuje, trditev zahteve, da nima prepričljivih razlogov pa pomeni, da zahteva z njimi ne soglaša.

Zahteva ima sicer prav, da se obdolžencu v kazenskem postopku ni treba braniti in tudi ne dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kaznivo dejanje storil ter da mora sodišče v dvomu vselej odločiti v korist obdolženca. V postopku, ki ga je sodišče na podlagi obtožnega predloga državnega tožilstva vodilo zoper obsojenca, je presodilo obsojenčev zagovor, odločitev o krivdi za očitano kaznivo dejanje pa oprlo na izvedene dokaze. Če na podlagi ugotovljenih dejstev ni verjelo obsojenčevemu zagovoru, še ne pomeni, da ga ni obravnavalo in da gre pri presoji le tega in ostalih dokazov zgolj za špekulativna sklepanja.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, ki ga je dal na glavni obravnavi obsojenec, zavrnilo, ker je presodilo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna. V okviru obširno obrazložene presoje pritožbenih navedb, ki so grajale pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, ki naj bi ga storila A.K. v škodo obsojenca, je sodišče druge stopnje zaključilo, da odločitev sodišča prve stopnje glede tega kaznivega dejanja ni mogla biti drugačna od sprejete ter poudarilo, da zato k razjasnitvi zadeve ne bi v ničemer prispevalo zaslišanje prič - policista V. in zdravnika, ki je obsojenca prvi pregledal. Gre za presojo, s katero sta sodišči utemeljili, da izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla na ugotovljena odločilna dejstva vplivati in s tem doseči drugačno odločitev, kot je bila sprejeta. Sicer pa se izvedba predlaganih dokazov nanaša na kaznivo dejanje, za katero je sodišče A.K. z pravnomočno sodbo oprostilo obtožbe, potem ko je obsojenec kot subsidiarni tožilec prevzel pregon in kot tak ne more izpodbijati tega dela pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti (1. odstavek 421. člena ZKP). Slednje velja tudi za ostale navedbe zahteve, ki zadevajo oprostilni del pravnomočne sodbe. V zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca bi lahko le glede presoje verodostojnosti njegovega zagovora in izpovedbe oškodovanke bila izvedba teh dokazov utemeljena, vendar bi morala zahteva slednje izrecno uveljavljati in pri tem izkazati, da je zavrnitev predlaganih dokazov vplivala na zakonitost obsodilnega dela pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

V zahtevi za varstvo zakonitosti ponovljeno trditev, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni razmejilo vloge K.P. kot obdolženca in kot oškodovanca, je presodilo sodišče druge stopnje, ki je takšno presojo obrazložilo z izčrpnimi razlogi, s katerimi soglaša tudi Vrhovno sodišče. Utemeljeno je sklepalo, da s svojim postopanjem sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Tako v procesni teoriji kot tudi v sodni praksi je sprejeto naziranje, po katerem se v enotno izvedenem kazenskem postopku zoper več obdolžencev, le ti ne morejo zasliševati kot priče zaradi kaznivih dejanj drugih soobdolžencev. To velja tudi za primere, v katerih pride glede istega kaznivega dejanja do izločitve postopka zoper posamezne obdolžence. Samo v primeru, če je bil kazenski postopek zoper obdolženca že pravnomočno končan, se lahko v postopku zoper soobdolženca zasliši kot pričo. Slednja situacija v obravnavanem primeru ni podana in zato vložnik zahteve neutemeljeno očita sodišču, da je postopalo v nasprotju s procesnimi določbami.

Enako velja tudi za očitek, da sodišče prve stopnje ni izločilo iz kazenskega spisa izjave in informacije, dane policiji, čeprav je o tem odločilo. Tudi na ta očitek je z utemeljenimi razlogi odgovorilo že sodišče druge stopnje. Kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 16.9.2002 gre za listine, ki se po 3. odstavku 83. člena ZKP ne izločajo iz kazenskega spisa, kot je ugotovilo in natančno obrazložilo že pritožbeno sodišče. Zato ne glede na vprašljivost sklepa, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo dne 7.11.2002 (listina, št. 20) in s katerim je odločilo, da se v tej fazi postopka listine ne izločijo iz spisa, ni mogoče sklepati, da je sodišče storilo "absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka", ki je zahteva določno ne opredeli.

Sodišče prve stopnje je navedlo dejstva, na podlagi katerih je sklepalo, da je obsojenčevo ravnanje pomenilo resno grožnjo (4. odstavek na peti strani prvostopenjske sodbe). Pritožbene navedbe v tej smeri pa je presodilo tudi sodišče druge stopnje (3. odstavek na tretji in 1. odstavek na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča). Obe sodbi izhajata iz vsebine izpovedbe oškodovanke in ostalih izvedenih dokazov, ki jih ocenjujeta kot verodostojne. Zato sodbi nižjih sodišč v tem pogledu nista neobrazloženi. S tem, ko zahteva drugače kot pravnomočna sodba ocenjuje ugotovljena dejstva, pa uveljavlja v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodba prvostopenjskega sodišča vsebuje razloge glede obsojenčevega krivdnega ravnanja. Izrecno obrazlaga, da se je obsojenec zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti. V nadaljevanju navaja dejstva in okoliščine, ki so bila ugotovljena v izvedenem dokaznem postopku in z njimi utemeljuje tako zavestno kot tudi voljno sestavino direktnega naklepa. Sodišče druge stopnje je soglašalo z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec ravnal naklepno ter presodilo, da ima sodba sodišča prve stopnje o tem povsem zadovoljive razloge. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki s teoretičnega vidika pravilno razlaga krivdno obliko, nima prav, da je utemeljitev naklepa pomanjkljivo obrazložena v sodbah nižjih sodišč. Zato ni mogoče sklepati na takšno pomanjkanje razlogov o tem odločilnem dejstvu, ki bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero meri zahteva. Prav tako ne gre za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker ima v izreku pravnomočne sodbe opisano dejanje obsojenca vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ, podane pa tudi niso okoliščine, ki bi izključevale njegovo protipravnost. Sicer pa se vprašanje subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja lahko preizkuša v okviru kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. Trditev, da direktni naklep v sodbah nižjih sodišč ni dokazan, pa pomeni, da dejansko stanje v tem pogledu ni pravilno ugotovljeno.

S trditvami, da v sodbi sodišča prve stopnje manjka prepričljiva dokazna ocena, da je zmotna ocena, da A.K. ni dokazano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe na škodo obsojenca in da slednjemu ni dokazana storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ter s ponujanjem lastne ocene obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Kolikor se navedbe zahteve nanašajo na oprostilni del pravnomočne sodbe, jih glede na določbo 1. odstavka 421. člena ZKP tudi sicer ni mogoče upoštevati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega K.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 69/2005
• Sodba I Ips 173/2005
• Sodba I Ips 9/2009