Sodba I Ips 374/2006

Jedro

Za obstoj pripornega razloga kolizijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, kot je podana v vsaki zadevi, v kateri je potrebno zaslišati procesne udeležence, ampak morajo biti podane posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že začel vplivati na pričo(e).

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega Z.H. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolžena Z.H. in M.M. odredi le iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

V ostalem se zahteva zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 7.10.2006 zoper osumljena Z.H. in M.M. odredila pripor iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v katerega jima vštela čas odvzema prostosti, Z.H. od 5.10.2006 od 17.05 ure, M.M. pa od 5.10.2006 od 16.55 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbi zagovornikov obdolženih M.M. in Z.H. zoper sklep o odreditvi pripora.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega Z.H. iz vseh "pritožbenih" razlogov vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "pritožbi" ugodi in sklep o odreditvi pripora zoper obdolženega Z.H. razveljavi ter ga izpusti na prostost.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena, glede obdolžene M.M., ki zahteve za varstvo zakonitosti ni vložila, pa je bilo treba izpodbijano odločbo spremeniti po uradni dolžnosti.

Vložnik izpodbija obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora, tako da glede kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 3. in 1. odstavkom 302. člena ZKP ponuja drugačno dokazno oceno, kot jo je na podlagi izjav B.K., T.A. in A.K. ter obvestila o telesni poškodbi B.K. sprejelo sodišče. Da je tako, je razvidno tudi iz vložnikovih navedb, da je po obdolženčevem mnenju sklep o odreditvi pripora neutemeljen, ker so v njem zmotno in nepopolno ugotovljena odločilna dejstva in s tem tudi dejansko stanje. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Tudi z navedbami, da naj bi obdolženi Z.H. z dejanjema, opisanima pod točkama I in III prvostopenjskega sklepa, storil (kvečjemu) eno kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 3. in 1. odstavkom 302. člena KZ, ne pa tudi kaznivo dejanje napada na uradno osebo po 1. odstavku 303. člena KZ, vložnik ne more spodnesti zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Tudi po različici, ki jo zatrjuje vložnik, namreč ostaja kriminalna količina nespremenjena, prav tako pa tudi okoliščine, ki so pomembne pri presoji obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

Zahteva tudi navaja, da na podlagi doslej zbranih dokazov ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Obdolžena M.M. se zdravi zaradi odvisnosti od mamil, prejema metadonsko terapijo, kar ob upoštevanju kraja, kjer je bilo mamilo najdeno in vrste le-tega, po mnenju vložnika dokazuje, da je imela M. mamilo za lastno uporabo, oziroma da obdolženi Z.H. s tem mamilom nima nič. S temi navedbami vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega, da dejanje, tako kot je opisano v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ, saj mora pri teh izvršitvenih oblikah storilec hraniti ali prenašati mamila z namenom, da jih proda, pa zahteva ne zatrjuje.

Pritrditi je treba zagovorniku osumljenega Z.H., da niso izkazane okoliščine, ki bi omogočale sklepanje o obdolženčevi koluzijski nevarnosti. Ta priporni razlog je podan, če je opravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Vrhovno sodišče je v več odločbah določbo 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP razlagalo tako, da ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja kot je podana v vsaki zadevi v kateri je potrebno zaslišati navedene procesne udeležence, ampak morajo biti podane posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že začel vplivati na pričo(e), mora biti izkazana že neka aktivnost obdolženca vsaj v smeri začetka vplivanja na pričo(e) ali udeleženca(e) v postopku. Na pričo je mogoče vplivati z različnimi dejanji (s prepričevanjem, nagovarjanjem, podkupovanjem in podobnim). V primerih, ko gre za priče na katere je zaradi njihovih osebnostnih lastnosti, (odvisnega) položaja, medsebojnih razmerij in podobnih okoliščin lažje vplivati, zadošča že nakazan namen vplivanja nižje intenzitete, kot takrat, ko gre za priče, pri katerih teh okoliščin ni in za katere je mogoče sklepati, da za tovrstno vplivanje niso dovzetne. V konkretni zadevi obdolženca ničesar takega nista storila niti tega sodišče ne ugotavlja, pač pa sklepa, da je koluzijska nevarnost podana zato, ker sta J.Z. in U.P. v postopku zbiranja obvestil po 2. odstavku 148. člena ZKP policistu dejala, da o zadevi ne bosta govorila, ker se bojita posledic s strani Romov. Iz takih njunih navedb v ničemer ne izhaja, da sta obdolženca storila karkoli, kar bi bilo mogoče v skladu z merili, sprejetimi v sodni praksi, šteti za dejanje, ki je uperjeno na vplivanje na priči, ki bi ju v postopku ne obremenjevali. Ne glede na nesprejemljive in tudi nasilne vedenjske vzorce obdolženih, ki pa nista storila ničesar, kar bi bilo mogoče razlagati kot vplivanje na priče, zato zgolj izražen strah oseb, ki jih bo predvidoma treba zaslišati kot priči, za sklepanje o danosti tega pripornega razloga ne zadošča. Zato je treba pritrditi zahtevi, da pri obdolženem Z.H. priporni razlog koluzijske nevarnosti ni podan.

Nima pa vložnik prav, ko zakonitost sklepa izpodbija z zatrjevanjem, da pri obdolženem Z.H. ni podan niti priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da je sodišče prekršilo domnevo nedolžnosti iz 3. člena ZKP, ker se je pri utemeljevanju obstoja tega razloga za pripor sklicevalo na nepravnomočno sodbo izrečeno osumljencu za poskus preprečitve uradnega dejanja uradni osebi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu. Vrhovno sodišče je v več odločbah sprejelo razlago, da domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov in da je dopustno odrediti pripor še pred pravnomočnostjo sodbe, če je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Enaka stopnja verjetnosti, kot se zahteva za utemeljen sum, zaradi katerega je odrejen pripor, velja tudi za druga kazniva dejanja, v zvezi s katerimi so uvedeni sodni postopki. To pomeni, da so dokazi in dejstva, na podlagi katerih so bili ti postopki uvedeni, podani najmanj na stopnji utemeljenega suma, ki je v primeru nepravnomočne sodbe, po presoji prvostopenjskega sodišča podan že na stopnji gotovosti. Navedb v pravnomočnem sklepu o številnih ovadbah, vloženih zoper obdolženca, ni mogoče razumeti kot očitek drugih kazenskih postopkov in domnevo, da bo izid teh za obdolženca neugoden, saj kazenski postopek po sedanji procesni ureditvi začne teči šele, ko sodišče uvede postopek po preizkusu aktov pristojnega tožilca, s katerimi je ta zahteval uvedbo postopka. Okoliščina subjektivne narave, ki jo navaja sodišče, je z vidika presoje ponovitvene nevarnosti pomembna (le) zato, ker je na njeni podlagi mogoče sklepati, da naj bi obdolženec, kljub védenju, da so zoper njega vložene številne kazenske ovadbe, izvršil obravnavana kazniva dejanja. Glede na njihovo težo in način storitve, predvsem obeh dejanj z elementi nasilja, je zato sklepanje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, razumno.

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu so življenjski primeri, ki po presoji sodišč prve in druge stopnje vsebujejo zakonske znake obsojencu očitanih kaznivih dejanj, v zadostni meri konkretizirani in zato omogočajo preizkus napadanega sklepa tudi s tega vidika. V 2. odstavku 202. člena ZKP je določeno, da mora preiskovalni sodnik v pisnem sklepu o priporu določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje. Te okoliščine so v napadeni odločbi navedene in so vsa tri dejanja določno opredeljena, tako da je osumljenec natančno vedel, katera dejanja kot historični dogodki so podlaga za odreditev pripora zoper njega, kar mu je omogočalo z nasprotnimi argumenti (učinkovito) izpodbijanje tožilčeve teze.

V zadnjem odstavku prvostopenjskega sklepa je sodišče določno obrazložilo, zakaj je odreditev pripora zoper obdolženega Z.H. neogibno potrebna za varnost ljudi, takemu stališču pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Kolikor vložnik ponuja drugačno oceno teh okoliščin (groženj trem policistom, ki so opravljali naloge javne varnosti, da jih bo ubil - točka III, njegovega nasilnega obnašanja v zvezi s storitvijo pod točko I prvostopenjskega sklepa) ne uveljavlja kršitve iz 2. odstavka 202. člena ZKP, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva zagovornika obdolženega Z.H. utemeljena le kolikor izpodbija obstoj pripornega razloga koluzijske nevarnosti in je zato v skladu s 1. odstavku 426. člena ZKP izpodbijani pravnomočni sklep spremenilo tako, da se zoper tega obdolženca pripor odredi le iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, v ostalem pa je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

Razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obdolženega Z.H., so podani tudi v korist obdolžene M.M., glede katere ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 424. člena ZKP po uradni dolžnosti izpodbijani pravnomočni sklep tudi glede te obdolženke spremenilo tako, da se zoper njo odredi pripor le iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 19513/2010-113 (XI Ips 20/2010)
• Sklep I Ips 474/2007
• Sodba XI Ips 30/2012-92