Sodba I Ips 392/2006

Jedro

Kršitev 2. odstavka 192. člena ZKP bi bila podana le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da bi že hišni pripor dosegel isti namen kot pripor.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega V.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obdolženega V.H. po vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zagovornik obdolženca je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena in 2. odstavku istega člena ZKP. Navaja, da sklep pritožbenega sodišča trdi, da je po podatkih v spisu obdolženec grozil svoji materi, iz zapisnika o njenem zaslišanju pa izhaja, da je grozil s samomorom. Pripor naj ne bi bil zakonit zato, ker bi že s hišnim priporom kot milejšim ukrepom sodišče doseglo učinke, ki jih zasleduje s priporom. Po izpovedbi njegove matere obdolženec ni nasilnega značaja in ni grozil ali napadal članov družine, obravnavano dejanje pa je storil zaradi vpliva alkohola. Pripor tudi ni neogibno potreben za varnost ljudi in varnost ljudi ni sorazmerna z odvzemom obdolženčeve prostosti. Predlaga, da se pripor nadomesti s hišnim priporom ali pa se sklep višjega sodišča razveljavi in se vrne zadeva temu sodišču v ponovno odločitev o pritožbi zagovornika.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da je sodišče pri ugotovitvi ponovitvene nevarnosti obdolženca upoštevalo njegove osebne lastnosti, namreč, da je nagnjen k naglim, nepredvidljivim nasilnim reakcijam proti drugim, enako kot je reagiral pri obravnavanem kaznivem dejanju. Navedba v zahtevi, da po izpovedbi obdolženčeve matere takšne reakcije obdolženca niso njegova lastnost, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva zagovornika obdolženega V.H. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena ter 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe, medtem ko zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Po določbah 2. odstavka 272. člena ZKP sodišče po prejemu obtožnice preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor in glede na to izda sklep, s katerim pripor podaljša ali ga odpravi. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pri preizkusu obstoja okoliščin, zaradi katerih je bil pripor odrejen, ugotovilo, da teža, način in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno (poskus umora kot zelo hudega kaznivega dejanja, zaradi obdolženčevih prejšnjih kršitev javnega reda in miru je morala posredovati policija, da je sam izzval spor z oškodovancem in njegovo spremljevalko), ter njegove osebne lastnosti (je nagle jeze, razburljiv, pritisk šolanja pa predstavlja prikrito nevarnost za njegove nasilne izbruhe), še vedno upravičujejo pripor. Vrhovno sodišče pritrjuje izpodbijanima sklepoma, da te objektivne in subjektivne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil tako kaznivo dejanje ali ga poskusil dokončati in da te nevarnosti ni mogoče odvrniti s hišnim priporom, kot to predlaga zahteva za varstvo zakonitosti. Navedbe v zahtevi, da bi se z milejšim ukrepom dosegel namen pripora, uveljavljajo kršitev 2. odstavka 192. člena ZKP, ki pa bi bila podana le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da bi že hišni pripor dosegel isti namen kot pripor, tega pa sodišče v danem primeru ni ugotovilo.

Zmotno je tudi stališče zahteve, da je pripor nesorazmerno hud poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode v primerjavi z nevarnostjo za življenje in telesno integriteto drugih, ki jo predstavlja obdolženec na prostosti. Ogrožanje varnosti ljudi z zelo hudim kaznivim dejanjem tudi po stališču Vrhovnega sodišča upravičuje pripor kot sorazmeren poseg v obdolženčevo pravico do prostosti.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da se v sklepu pritožbenega sodišča navaja, da je po podatkih v spisu obdolženec z nožem grozil materi, čeprav ta takšnega ogrožanja ni potrdila. Obdolženčeva mati pa je izpovedala, da je obdolženec grozil svojemu bratu, da "mu bo pokazal z nožem". Netočnost v sklepu pritožbenega sodišča, da je obdolženec z nožem grozil materi, ne pa bratu, torej o identiteti ogrožene osebe, pa ni odločilnega pomena v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ker zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 60793/2011-451
• VSRS Sodba XI Ips 7032/2015-174
• Sodba I Ips 163/99