Sodba I Ips 388/2006

Jedro

Grožnja "boš videl, kaj se ti bo zgodilo! Nekulturnež!" je vsebinsko premalo določna glede tega, na kakšen način naj bi bila uresničena in kaj naj bi sploh bil predmet napada, zato dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se obdolžena S.J. in R.H. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i t a o b t o ž b e ,

da sta v času od 15. do 25.12.1999 v Mariboru kot sostorilca in stanovalca stanovanjske hiše na G. sopodpisala obvestilo, ki sta ga pustila na osebnem avtomobilu oškodovanca, reg. št. ..., in s katerim sta oškodovancu A.V. resno zagrozila s sledečo vsebino: "Še enkrat pusti avto zraven rampe, pa boš videl, kaj se ti bo zgodilo! Nekulturnež!", s tem pa ogrozila varnost oškodovanca z resno grožnjo, da bosta napadla njegovo življenje in telo;

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Po 3. odstavku 96. člena ZKP je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolžencev ter povprečnino določeno na 100.000 (sto tisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 23.9.2005 ugotovilo, da sta obdolžena S.J. in R.H. storila kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena v zvezi s 25. členom KZ in vsakemu od njiju po 61. členu KZ izreklo sodni opomin ter jima naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Obdolženca in državni tožilec niso napovedali pritožbe zoper sklep o sodnem opominu, zato je ta po izteku roka za napoved pritožbe postal pravnomočen.

Zoper ta pravnomočni sklep je vrhovni državni tožilec A.P. zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 145. člena KZ, torej iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da dejanje tako kot je opisano, ni kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžena S.J. in R.H. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Obdolžencema je bila na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zahteva poslana v odgovor, vendar nanjo nista odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovnemu državnemu tožilcu je treba pritrditi, da dejanje tako kot je opisano, nima vseh znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Vložnik pravilno poudarja, da je to kaznivo dejanje podano, če je grožnja storilca resna in objektivno zmožna povzročiti ogroženost oškodovanca. Grožnja mora biti objektivno izvedljiva in mora pri oškodovancu povzročiti prestrašenost zaradi prepričanja, da bo tudi uresničena, mora pa biti naperjena zoper oškodovančevo življenje ali telo. Vrhovni državni tožilec tudi pravilno navaja, da je tako grožnjo mogoče izraziti tudi z obvestilom kot v obravnavanem primeru in da ni pomembno, ali jo je nameraval uresničiti. Sredstvo, s katerim storilec grozi, mora biti dovolj določno (prepoznavno) izraženo, iz vsebine grožnje pa mora biti razvidno, da je ta uperjena proti oškodovančevi telesni celovitosti.

V obravnavanem primeru sta obdolženca, potem ko je A.V. svoj avtomobil parkiral tako, da jima je onemogočil uporabljati parkirni mesti, ki sta ju tudi sicer uporabljala, oškodovancu napisala obvestilo, da bo "videl, kaj se mu bo zgodilo, če še enkrat pusti vozilo zraven rampe", s pripisom "nekulturnež". Strinjati se je treba za vrhovnim državnim tožilcem, da takšno obvestilo ne vsebuje določno izražene grožnje, da bosta obdolženca napadla oškodovančevo življenje ali telo, saj tako formuliran stavek, da bo videl, kaj se mu bo zgodilo, ne pomeni dovolj določne grožnje z napadom na oškodovančevo fizično integriteto, ampak lahko pomeni tudi grožnjo s poškodovanjem njegove lastnine, ali da bosta obdolženca morebiti uporabila tudi kakšno drugo pot. Da je tako je razvidno predvsem iz pripisa "nekulturnež", ki implicite nakazuje, da bosta podpisana sporočevalca nastali položaj reševala na "kulturen", torej družbeno sprejemljiv način. Najmanj, kar je mogoče ugotoviti je, da je grožnja vsebinsko premalo določna glede tega, na kakšen način naj bi bila uresničena in kaj naj bi sploh bil predmet napada. Na ta način je zakonski znak kaznivega dejanja v opisu naveden tako, da enakovredno dopušča različne razlage, tudi táko, da dejanje tako kot je opisano, nima znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. Tako pomensko odprtega zapisa nikakor ni mogoče razlagati v škodo obdolžencema, ampak obratno. Zato ima vrhovni državni tožilec prav, da dejanje, kot je opisano v izreku sklepa, nima vseh znakov kaznivega dejanja.

Iz opisa dejanja ni razvidno, da je eden od stanovalcev oškodovanca pred tem že fizično napadel in tudi ne, da naj bi se sosedje, med njima tudi oba obdolženca, dogovarjali, da je treba z A.V. nekaj storiti in ga "prebutati". Če bi opis dejanja vseboval te navedbe, bi bila ocena sklepčnosti (obstoja znakov kaznivega dejanja v opisu dogodka) lahko drugačna.

S tem da je sodišče v pravnomočnem sklepu ugotovilo, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ in jima izreklo sodni opomin, je storilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 145. člena KZ. Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolžena S.J. in R.H. s sodbo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Glede na tak izid postopka mora oškodovani A.V. po 3. odstavku 96. člena ZKP povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžencev ter plačati povprečnino, določeno na 100.000 SIT. Pri tem je upoštevalo oškodovančeve gmotne razmere in da je šlo z dejanskega in pravnega vidika za preprosto zadevo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 2277/2011-159
• Sodba I Ips 222/2008
• Sodba I Ips 317/2008