Sodba I Ips 397/2006

Jedro

Čeprav obdolženi še ni bil kaznovan, so okoliščine, ki jih ugotavlja sodišče, takšne narave, da upravičujejo bojazen, da bi obdolženec, kolikor bi bil izpuščen na prostost, z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper obdolženega B.S. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obdolžencu je bila odvzeta prostost dne 16.10.2006 ob 6.05 uri.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 427. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijana sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika ter zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V obeh izpodbijanih sklepih je namreč bilo pravilno ugotovljeno, da je obdolženec vsem 16 oškodovancem lažno zatrjeval, da je predstavnik Ministrstva za gospodarstvo RS ter Sklada za razširitev osnovnih celic in novih delovnih mest, tako, da je na ta način lahko izvršil kazniva dejanja. Utemeljenost suma je tako podana, prav tako tudi priporni razlog, saj je obdolženec izvrševal kazniva dejanja v daljšem časovnem obdobju približno enega leta, si pridobil več kot 10.000.000 SIT protipravne premoženjske koristi, je pa tudi brez redne zaposlitve, tako da te in ostale ugotovljene okoliščine dopuščajo zaključek, da je pri obdolžencu podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V skladu s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Zagovornik v zahtevi izrecno ne uveljavlja, katere zakonske določbe naj bi sodišče v izpodbijanih sklepih kršilo. Z navedbami, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, da ni podana protipravnost njegovega ravnanja, saj je opravljal le gospodarsko dejavnost ter da je šlo le za plačilo njegovih storitev, pa kršitev določb KZ ali ZKP tudi ne obrazlaga, temveč pomenijo njegovi očitki le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča glede obstoja utemeljenega suma, kot temeljnega predpogoja za odreditev pripora. Nenazadnje pa tudi iz uvodnega dela, kjer navaja pravno podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, navaja 427. člen ZKP, torej dvom v dejansko stanje. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče sicer lahko v skladu z določilom 427. člena ZKP razveljavi izpodbijano odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotavljena v odločbi zoper katero je zahteva vložena. To pa pomeni, da ne preizkuša po uradni dolžnosti celotnega dejanskega stanja, niti se vložnik zahteve ne more sklicevati na to, da v pravnomočni odločbi obstaja precejšen dvom v resničnosti odločilnih dejstev, temveč bo Vrhovno sodišče navedeno zakonsko določilo uporabilo le tedaj, ko bo ob presoji kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, podvomilo v resničnost določenega odločilnega dejstva. Z drugačno razlago bi šlo namreč za nedovoljeno širjenje razlogov za vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti, ki pa so v prvem odstavku 420. člena ZKP izrecno navedeni, v prvem delu 2. odstavka istega člena pa le smiselno ponovljeni.

Isto velja tudi za navedbe zagovornika, da v konkretnem primeru ne obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ker obdolženi B.S. ni oseba, ki bi izvrševala kazniva dejanja in se na omenjeni način preživljala. Iz kazenske evidence namreč izhaja, da doslej še ni bil kaznovan. Res je, da je trenutno brezposeln, vendar pa se preživlja s pisanjem člankov, s prevajanjem v italijanski jezik, kakor tudi ga preživlja Z.S. Sodišče je obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ugotovilo in ga tudi ustrezno obrazložilo. Okoliščine, ki jih ugotavlja sodišče (da naj bi v relativno kratkem času izvršil kar 16 kaznivih dejanj s katerimi naj bi si pridobil relativno visoko protipravno premoženjsko korist, da je brez redne zaposlitve, da je v nastopu očitno zelo prepričljiv, da je uporabljal žige neobstoječih podjetji ter da naj bi bil v preteklosti tudi prezadolžen), pa so tudi po stališču Vrhovnega sodišča takšne narave, da upravičujejo bojazen, da bi obdolženec, kolikor bi bil izpuščen na prostost, z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval.

Ker je torej zahteva za varstvo zakonitosti vložena izključno iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja jo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 70/92
• Sodba I Ips 444/2006
• Sodba I Ips 396/2006