Sodba I Ips 402/2006

Jedro

Zakonski pogoj za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke je sum, da je bila prištevnost izključena ali zmanjšana.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju je bil F.K. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, (točka 1 sodbenega izreka) ter kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ (točka 2). Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter za prvo dejanje določena kazen 4 mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje 2 meseca zapora in nato izrečena enotna kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Obsojenec je bil oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka (4. odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi državne tožilke in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je F.K. namesto pogojne obsodbe "izreklo enotno kazen 5 mesecev zapora". Pritožbo zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino 100.000 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 12.10.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe razlogov, ki jih je dovoljeno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom in predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane, v pretežni meri pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. in 2. odstavku 420. člena ZKP je preizkus pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti omejen le na kršitve procesnega in materialnega zakona, iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti; slednje pomeni, da Vrhovno sodišče ne preizkuša, ali so v pravnomočni odločbi v celoti in pravilno ugotovljena pravno pomembna dejstva, kot tudi ne pravilnosti dokazne presoje in zaključkov pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (1. odstavek 424. člena ZKP) in so v zahtevi konkretizirane ter obrazložene.

Vložnikov očitek Višjemu sodišču, da navaja "nerazumne razloge", sam po sebi, niti v povezavi z obrazložitvijo zahteve, ne predstavlja nobene kršitve zakona. S tem ko zagovornik trdi, da naj bi višje sodišče pri spremembi kazenske sankcije neutemeljeno oziroma napačno upoštevalo nekatere okoliščine (trpljenje mladoletnih otrok, ki jih obsojenec naj ne bi imel, izselitev iz stanovanja, neprimerno obnašanje oškodovanke) zagovornik v nasprotju z zakonom izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zato so te navedbe neupoštevne.

Po oceni zagovornika naj bi sodišče druge stopnje z "neprimernimi razlogi" zavrnilo pritožbene navedbe v zvezi z dokaznim predlogom obrambe za odreditev izvedenca psihiatrične stroke (za obsojenca in oškodovanko). Bistvo njegovega očitka o neprepričljivosti razlogov je v tem, da sodišče ne more v naprej izključiti, da predlagani dokaz ne bo v korist obsojenca in na ta način obrambo, ki ne pozna psihiatrične stroke, onemogočiti, da bi s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala koristnost predlaganega dokaza za obsojenčevo obrambo. Zagovornik tudi trdi, da gre v sodbi za "hudo kršitev pravice obrambe, ker sodišče zavrnitev dokaznega predloga utemeljuje s pravilno ugotovitvijo dejanskega stanja". "Hudo nejasnost razlogov" pa vidi v navedbah drugostopenjskega sodišča, "da je bil obdolženec gotovo prišteven, ker mu je dokazan direktni naklep".

Obrazložitev zahteve implicira zmotno stališče zagovornika, da bi bilo sodišče v primerih, ko gre za dokaz z izvedenstvom določene stroke, sodišče vedno dolžno ugoditi takšnemu dokaznemu predlogu stranke. V ustavno sodni praksi so bila sprejeta merila, ki usmerjajo sodišče pri vsebinski presoji dokaznih predlogov strank. Skladno s temi merili bi sodišče kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, če bi zavrnilo predlog za sprejem dokaza, glede katerega je obramba s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala njegovo pravno relavantnost in obstoj ter koristnost dokaza za obdolženca pri presoji zadeve. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Pri presoji dokaznih predlogov sodišče izhaja tudi iz splošnih zakonskih načel, da ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in da samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi zavrnilo dokazni predlog obrambe (sodba, stran 10) za odreditev izvedenca psihiatra (obramba se je pri njegovi utemeljitvi zgolj "iz previdnosti" sklicevala na obsojenčevo neprištevnost, oškodovanka, ki se zdravi proti alkoholizmu, pa naj bi bila po oceni zagovornika v vinjenem stanju neprištevna), ker je glede na poročili Centra za socialno delo na P. in Psihiatrične bolnice O. presodilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna. V povezavi z obrazložitvijo sodbe je moč sklepati, da je zavrnitev dokaznega predloga temeljila na oceni, da ni podlage za sum, da je bila prištevnost (pri obdolžencu oz. oškodovanki) izključena ali zmanjšana (1. odstavek 265. člena ZKP), kar je zakonski pogoj za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke.

Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo, v kateri se je skliceval na kršitev pravic obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP), zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi sodbe je povzelo merila, na podlagi katerih sodišče odloča o utemeljenosti dokaznih predlogov in smiselno ocenilo, da pritožnik ni z verjetnostjo izkazal, da je izvedba predlaganega dokaza potrebna za pravilno ugotovitev odločilnih dejstev (prištevnosti).

Vrhovno sodišče po navedenem ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje s tem zadostili kriterijem pri presoji obravnavanega dokaznega predloga in da pri tem nista kršili obsojenčeve pravice do obrambe. Iz razlogov sodbe višjega sodišča (stran 6) je razvidno, da to sodišče obsojenčeve prištevnosti ne pojasnjuje na način, kot to zatrjuje vložnik zahteve, zato zatrjevana nejasnost obstaja zgolj v obrazložitvi zahteve, ne pa tudi v sodbi višjega sodišča.

V zahtevi za varstvo zakonitosti je dovoljeno kazensko sankcijo izpodbijati le v zvezi s prekoračitvijo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu (4. točka 372. člena ZKP), ne pa tudi zaradi izbire in odmere kazenske sankcije. Slednje uveljavlja zagovornik, ko posplošeno zatrjuje, da "za hujša kazniva dejanja sodišča izrekajo milejše kazni", zato je zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

Zagovornik navaja, da je "prisiljen ponoviti vsebino pritožbe, ker naj bi jo sodišče druge stopnje zamolčalo". V nadaljevanju povzema pritožbene navedbe v zvezi z obravnavanjem dokaznega predloga za odreditev izvedenca psihiatrične stroke, očitke v zvezi z naklepom, ki da ni obrazložen, da sodba nima razlogov o "pisnem zagovoru" ter navedbe glede nejasnosti izreka.

Najprej je treba ugotoviti, da takšen posplošen očitek višjemu sodišču, ki smiselno pomeni, da ni presodilo pritožbenih navedb (1. odstavek 395. člena ZKP), ne izpolnjuje kriterijev iz že omenjene določbe 1. odstavka 424. člena ZKP, saj zagovornik zgolj prepiše vsebino pritožbe, pri tem pa ne pove, zakaj se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe, ne izkaže pa tudi vpliva zatrjevanega "zamolčanja" pritožbenih navedb na zakonitost sodbe (3. točka drugega odstavka 420. člena ZKP). Zahtevo za varstvo zakonitosti pa je treba zavrniti tudi iz razloga, ker podatki spisa njenih navedb ne potrjujejo. Sodišče druge stopnje je namreč v razlogih sodbe (str. 4 in 5) povzelo vse že omenjene pritožbene navedbe zagovornika, na katere se sklicuje v zahtevi, se do vsake od njih izrecno opredelilo in jih argumentirano zavrnilo kot neutemeljene, pri čemer se je v posameznih primerih določno, z navajanjem strani sodbe, sklicevalo tudi na razloge prvostopenjske sodbe.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ter 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 393/2006
• Sodba I Ips 311/2006
• VSRS Sodba I Ips 18900/2012-97