Sodba I Ips 449/2006

Jedro

V opisu kaznivega dejanja posilstva je določno navedeno, da so obsojenci imeli več zaporednih spolnih odnosov z oškodovanko v različnih položajih in opisano spolno nasilje, ki so ga nad njo izvajali, tako da je obravnavani življenjski primer dovolj konkretiziran in je obsojencem omogočal učinkovito obrambo. Podrobnejša opredelitev štiri in pol urnega dogajanja ter vloga vsakega posameznega obsojenca pri storitvi kaznivega dejanja pa ne sodi v izrek sodbe, ampak zadošča, da je ta razvidna iz razlogov sodbe.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega S.S. in zagovornika obsojenega J.J. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati povprečnino, S.S. v znesku 800 EUR, J.J. pa v znesku 600 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.6.2005 obsojene S.S., J.J. in D.S. spoznalo za krive kaznivega dejanja posilstva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 180. člena KZ. Na podlagi 2. odstavka 180. člena KZ je obsojencem izreklo, S.S. sedem let zapora, obsojenima D.S. in J.J. pa vsakemu po štiri leta zapora. Na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanko B.B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojencem je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbam zagovornikov vseh treh obsojencev in izpodbijano sodbo v odločbah o kazni spremenilo tako, da je obsojencem izrečene kazni znižalo, S.S. na pet let zapora, J.J. in D.S. pa vsakemu na štiri leta zapora. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenih S.S. in J.J. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornica obsojenega S.S. v zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 17. in 18. člena ZKP, ki da so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. Po vložničinem mnenju v obravnavani zadevi izvedeni dokazi ne zadoščajo za izrek obsodilne sodbe in bi zato moralo sodišče v dvomu razsoditi v korist obdolženca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma naj višje sodišče sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe.

Zagovornik obsojenega J.J. uvodoma navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP, v obrazložitvi pa zatrjevane kršitve opredeljuje samo opisno. Poudarja, da je opis kaznivega dejanja nedoločen, saj vloga vsakega od obsojencev ni natančno opredeljena, pri čemer iz razlogov izpodbijanih sodb ni razvidno, da bi imeli vsi trije obsojenci z oškodovanko več zaporednih odnosov. Razlogi drugostopenjske sodbe so po vložnikovem videnju popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče tudi ni odgovorilo na vse navedbe, ki jih je vložnik izpostavil v pritožbi, prekršilo pa je tudi pravico obsojenega J.J. do enakega sojenja. Navaja, da sodišče druge stopnje očitno ni bilo povsem prepričano v pravilnost svoje odločitve in je zato sprejelo povsem nedopustno kompromisno rešitev tako, da je sicer nedolžnim obsojencem izrečene kazni znižalo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega J.J. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevi navaja, da v njiju zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni.

Zagovornika in obsojena S.S. ter J.J. se o odgovoru vrhovne državne tožilke niso izjavili.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornica obsojenega S.S. v zahtevi navaja, da je sodišče, ki je zavezano k načelu iskanja resnice, ravnalo v nasprotju z instrukcijsko (inkvizicijsko) maksimo ter da je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov, ki temelji na logičnem sklepanju in življenjskih izkušnjah, obsojenca spoznalo za krivega, čeprav bi glede na vsebino izvedenih dokazov obsojenca v dvomu moralo oprostiti obtožbe. Pri tem ne navaja kršitve nobene od izvedbenih procesnih določb, ki so namenjene uresničevanju načela iskanja resnice, ampak zavrača dokazno presojo, ki jo je v pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Tudi z navedbami, da sodna izvedenca, specialist sodne medicine J.T. in psihiatrične stroke M.T., nista podala mnenji, ki bi nesporno kazali, da je bila oškodovanka B.B. dejansko posiljena, da oškodovankina izpovedba ni verodostojna, saj je dogajanje v kazenski ovadbi in poznejših zaslišanjih pred preiskovalno sodnico in na glavni obravnavi glede odločilnih okoliščin večkrat spreminjala (kdo in kako jo je pretepal, v kakšne spolne praktike so jo obsojenci prisiljevali, v kakšnih okoliščinah je odšla z obsojenim D.S. v stanovanje, kako in zakaj je izgubila službo), vložnica ponuja drugačno videnje dejanskega stanja. S tem po vsebini zato ne uveljavlja kršitev postopkovnih določb, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovorniku obsojenega J.J. ni mogoče pritrditi, da je opis kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da so obsojenci imeli več zaporednih spolnih odnosov z oškodovanko v različnih položajih, nedoločen, ker da bi moralo sodišče natančno opisati vlogo vsakega posameznega obsojenca pri storitvi kaznivega dejanja. V opisu je določno navedeno, na kakšen način so obsojenci zoper oškodovanko uporabili silo in ji grozili, na kakšen način se jim je upirala, da so ji na silo nato slekli oblačila, se slekli tudi sami in imeli z njo vsi več zaporednih spolnih odnosov v različnih položajih, nakar sledi tudi opis spolnega nasilja, ki so ga proti oškodovankini volji nad njo izvajali. V opisu kaznivega dejanja so vsebovani vsi zakonski znaki kvalificirane oblike posilstva in je obravnavani življenjski primer dovolj konkretiziran, tako da je obsojencem v polni meri omogočal seznanitev z obtožbenim očitkom in jim dajal polno možnost učinkovite obrambe. Podrobnejša opredelitev štiri in pol urnega dogajanja pa ne sodi v izrek sodbe, ampak zadošča, da je ta razvidna iz razlogov sodbe. Netočna je navedba v zahtevi, da nikjer iz obrazložitve izpodbijanih sodb ni razvidno, da bi "vsi trije obsojenci imeli več zaporednih odnosov z oškodovanko". Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na 7. strani, ko je povzemalo oškodovankino izpovedbo navedlo, da je ta povedala, da so obsojenci imeli z njo več spolnih odnosov v različnih položajih. V prvem odstavku na 23. strani sodbe pa je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da ne verjame obsojenima D.S. in J.J., da sta imela le po en spolni odnos z oškodovanko, pač pa, da sledi izpovedbi oškodovanke, da je bilo teh odnosov več. Kolikor vložnik v zahtevi zatrjuje nasprotno, mu zato ni mogoče pritrditi.

Ta vložnik v zahtevi navaja, da so razlogi drugostopenjske sodbe o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kar da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Poudarja, da sodišče ne more določena odločilna dejstva navajati kot resnična, če pa spisovna dokumentacija kaže ravno nasprotno. Da je tako, vložnik utemeljuje z navedbami, da se sodba sodišča druge stopnje sklicuje na vsebino oškodovankine kazenske ovadbe in na tej podlagi ugotavlja, da udarci v oškodovankin trebuh niso bili pravi, temveč samo nakazani, čeprav kaj takega iz ovadbe ne izhaja, saj je iz nje razvidno, da jo je (S.S., pripomba Vrhovnega sodišča) s koleni udarjal pod rebra. Ta ugotovitev višjega sodišča, kot tudi tista, ki je vložnik ne omenja (da je obsojeni S. nakazoval tudi udarce v rebra), v oškodovankini kazenski ovadbi, ki glede njene vsebine v dokaznem pogledu nima praktično nobenih učinkov, nima podlage. Sicer pa je višje sodišče s temi navedbami za obsojence v tem obsegu ugotovilo ugodnejše dejansko stanje kot prvostopenjsko sodišče, hkrati pa navedlo tudi določne razloge, na podlagi katerih je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da so bile sila in grožnje, ki so jih zoper oškodovanko uporabili obsojenci, take, da so premagale(zlomile) njen odpor. Zato vložnik s temi navedbami, v katerih sploh ne opredeli, za katero postopkovno kršitev naj bi sploh šlo, zakonitosti izpodbijane sodbe ne more omajati.

Kolikor pa zagovornik obsojenega J.J. navaja, da je tudi višjemu sodišču jasno, da bi moral neprostovoljni analni odnos pri oškodovanki povzročiti kakšno poškodbo, kar pa da je ginekološki pregled izključil, pa izhaja iz svojega videnja dejanskega stanja, saj je iz pravnomočne sodbe razvidno, da je sodišče ugotovilo, da do analnega občevanja z oškodovanko sploh ni prišlo, ker obsojencem to ni uspelo. Zato vložnik v tem delu sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer z namenom, da bi izpodbil verodostojnost oškodovankinega pričevanja, izhaja celo iz dejanskega stanja, ki je za obsojence neugodnejše. V domeno izpodbijanja dejanskega stanja sodijo tudi vložnikove navedbe, da sta oba (dežurna) zdravnika jasno povedala, da bi moralo biti ustrezno dokumentirano (zabeleženo), če je bila oškodovanka na pregledu, da pa zapisano ni bilo, kar pa da v nasprotju z ugotovitvami v izpodbijani pravnomočni sodbi, kaže, da na travmatološkem oddelku oškodovanka ni bila pregledana. Kakor je bilo že pojasnjeno, zmotne ugotovitve dejanskega stanja s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Po 1. odstavku 395. člena ZKP mora pritožbeno sodišče presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, se o njih opredeliti in svoje stališče ustrezno obrazložiti. Ni pa se sodišče dolžno izjavljati o navedbah, ki za presojo utemeljenosti pritožbe niso pomembne. Vložnik navaja, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da oškodovanka ni vedela, da bodo šli k nekomu v stanovanje, kar ne drži in je bila sodba tudi v tem pogledu izpodbijana s pritožbo, da pa sodba sodišča druge stopnje o teh navedbah ne pove ničesar. Iz prvostopenjske sodbe je razvidno (drugi odstavek na 20. strani), da je šele takrat, ko je odšla z obsojenci od P. proti bloku, oškodovanka izvedela, da gredo v stanovanje J. prijatelja oziroma da je to izvedela šele tik pred prihodom v stanovanje (prvi odstavek na 23. strani sodbe). Glede na navedeno je očitno, da je vložnik v pritožbi izhajal iz napačne interpretacije prvostopenjske sodbe glede navedenega dejstva, zato sodišče druge stopnje, s tem, da se do te trditve ni opredelilo, ni storilo zatrjevane kršitve. Enako je ugotoviti glede očitka, da je pritožbeno sodišče v povzemanju pritožbe zagovornika obsojenega J.J. izpustilo navedbo, da je priložil tudi psihološki izvid P. Z.B. za tega obsojenca. Drži, da je višje sodišče v sodbi navedlo enak podatek glede obsojenega S.S., vendar, kakor je razvidno iz razlogov sodbe, tega v ničemer ni upoštevalo. Tudi sicer vložnik ne pojasni, zakaj bi bilo to privatno izvedensko mnenje pri presoji pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske sodbe sploh pomembno, tega pa ni obrazložil niti v zahtevi. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je izpodbijana pravnomočna sodba tudi s tega vidika zakonita.

Vložnikove domneve, da je višje sodišče obsojencem znižalo zaporne kazni, ker ni bilo povsem prepričano o njihovi krivdi, temeljijo na drugačnem videnju dejanskega stanja, kar je razvidno tudi iz nadaljnje trditve, da je imel obsojenec z oškodovanko prostovoljen spolni odnos in da je nedolžen. Zato tudi s temi trditvami vložnik ne uveljavljanja kršitve zakona, iz katere je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svojih zahtevah sklicujeta zagovornika obsojenih S.S. in J.J. niso podane, vložila pa sta ju tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevi po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Glede na tak izid sta obsojeni S.S. in J.J. na podlagi 98.a člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene vsakemu v obliki povprečnine, S.B. v znesku 800 EUR, A.J. pa v znesku 600 EUR. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo gmotne razmere obsojencev ter da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za razmeroma nezapleteno zadevo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 127/2007
• Sodba I Ips 287/2010
• VSRS Sodba I Ips 29688/2015