Sodba I Ips 401/2006

Jedro

ZKP ne pozna zagovora obdolženca v pisni obliki. Določbe, da se obdolžencu pri zaslišanju lahko dovoli, da uporablja svoje zapiske, ni mogoče razlagati v tej smeri.

Izrek

Zahteva zagovornika starejšega mladoletnika A.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 13.4.2006 ugotovilo, da je starejši mladoletnik A.A. storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ in mu pod točko I po 78. členu KZ izreklo vzgojni ukrep, oškodovanca B.B. pa s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.000.000 SIT napotilo na pravdo. Pod točko II sklepa pa je na podlagi 2. odstavka 483. člena v zvezi s 3. točko 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper starejšega mladoletnika ustavilo kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo zagovornika starejšega mladoletnika kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta v skladu s prvim odstavkom 484. člena ZKP odločili, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik starejšega mladoletnika A.A., ne da bi izrecno navedel iz katerih razlogov, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v nov postopek.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevo navaja, da vložnik ne navaja nobenih konkretnih kršitev zakona in je zato tudi ni mogoče preizkusiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik ne pove katero kršitev zakona uveljavlja z navedbami, da je po njegovem mnenju drugostopenjsko sodišče spregledalo vsebino natančne in obsežne pritožbe, ki da jo je vsevprek in v pretežnem delu prerekalo le s skromnimi frazami. Glede na tako vsebino se sicer da sklepati, da zagovornik sodišču druge stopnje očita kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, vendar pa so te navedbe tako posplošene, da njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Zahteva je nekoliko bolj določna, ko vložnik navaja, da je v pritožbi izpodbijal ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da oškodovanec ni napadel starejšega mladoletnika, ampak da ga je skušal le zadržati. Po zagovornikovem mnenju je sodišče prve stopnje zamolčalo, na kakšnem način je to hotel storiti, da je šlo za fizično "zadržanje" in ne "s molitvijo". Po zagovornikovi presoji gre zato za očiten primer silobrana, ki da sta ga obe sodišči "nekritično spregledali".

S temi navedbami in z dobesednim ponavljanjem vsebine pritožbe (razen v delih, ko je v rednem pravnem sredstvu zatrjeval, da sklep nima izreka, da ga zato ni mogoče preizkusiti in se sodišče v "sodbi" ni izjavilo o pisnem zagovoru), vložnik ponuja svojo dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijanjem pravnomočnem sklepu in utemeljilo v zadnjem odstavku na četrti strani prvostopenjskega sklepa. Temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče v drugem odstavku na tretji strani izpodbijane pravnomočne odločbe. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zahteva v tem obsegu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Navedba, da prvostopenjski sklep nima izreka in da ga zato ni mogoče preizkusiti, ni utemeljena. Prvostopenjski sklep tak izrek vsebuje, v ostalem pa ostaja vložnik zgolj na ravni trditve in teh svojih navedb ni konkretiziral. Zato v tem obsegu tudi ni zadostil zahtevi iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

Prav tako zagovornik v zahtevi ni obrazložil, katero kršitev zakona uveljavlja z navedbo, da "sodba" nima razlogov o pisnem zagovoru. Glede na sprejeto koncepcijo je v našem kazenskem postopku dokaz obdolženčeva ustna izpovedba. Določbe četrtega odstavka 227. člena ZKP, po kateri se obdolžencu pri zaslišanju lahko dovoli, da uporablja svoje zapiske, nikakor ni mogoče razlagati tako, da lahko obdolženec (enako velja tudi, če je ta mladoleten) poda zagovor v pisni obliki. Tako obliko zagovora pozna Zakon o prekrških (ZP-1) v šestem odstavku 114. člena, ZKP pa ne. Taka pisna vloga obdolženčeve izpovedbe pomeni njegovo stališče o dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Takšne vloge pa se lahko kot druga pisanja prebere v skladu z določbo prvega odstavka 339. člena ZKP. Sicer pa tudi ne drži, kar je vložniku pojasnilo že sodišče druge stopnje, da navedb o navedeni pisni vlogi prvostopenjsko sodišče ni presodilo, saj je njeno vsebino povzelo (drugi odstavek na četrti strani sklepa) in tudi obrazložilo, zakaj mladoletnikovemu zagovoru ne verjame (prvi odstavek na peti strani sklepa).

Kolikor pa vložnika moti formulacija v sklepu sodišča druge stopnje, da pritožba dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni mogla niti malo omajati, ker da majanje "ni pravni termin", je povsem jasno, da je pritožbeno sodišče na ta način zgolj izrazilo svoje stališče, da pritožbene navedbe niso take, da bi lahko vzbudile kakršenkoli dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Nobene nejasnosti v drugostopenjskem sklepu zato glede tega ni.

Zagovornik tudi ne pove, katero kršitev zakona naj bi sodišče druge stopnje storilo s tem, da je o pritožbi odločilo dne 27.7.2006, torej v času sodnih počitnic. Po 83. členu Zakona o sodiščih sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah. Te so v naslednjem odstavku iz te določbe taksativno naštete v točkah od 1 do 8, v točki 9 pa je zakonodajalec uporabil formulacijo, da se kot nujne zadeve štejejo tudi druge zadeve, za katere tako določa zakon. V 461. členu ZKP je predpisano, da morajo organi, ki sodelujejo v postopku proti mladoletniku, in drugi organi in zavodi od katerih so zahtevana sporočila, poročila ali mnenja, postopati kar se da hitro, da se postopek čim prej konča. Glede na tako zakonsko ureditev so vložnikove navedbe, da je bila seja pritožbenega sodišča nezakonita oziroma vprašljiva, neutemeljene. Četudi bi ne šlo za nujno zadevo in bi sodišče o njej odločalo v času sodnih počitnic, zgolj zaradi tega izpodbijana pravnomočna odločba ne bi bila nezakonita.

Zagovornik starejšega mladoletnika tudi ne pojasni, katero kršitev naj bi sodišče storilo s tem, da ju z mladoletnikom ni povabilo na svojo sejo. Po četrtem odstavku 485. člena ZKP vabi sodišče druge stopnje mladoletnika na svojo sejo (378. člen ZKP sicer govori o obvestilu) samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila njegova navzočnost koristna. Starejši mladoletnik in njegov zagovornik v pritožbi nista zahtevala, da bi ju sodišče druge stopnje obvestilo o seji. Na seji pritožbenega senata ni bil navzoč niti višji državni tožilec kot nasprotna stranka, tako da sta imeli strank pred sodiščem enakopraven položaj. Zato tudi ta procesna kršitev ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi zagovornika starejšega mladoletnika A.A. za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu v zvezi s 1. odstavkom 451. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Mladoletniku, ki mu je bil izrečen le vzgojni ukrep, lahko sodišče po drugem odstavku 484. člena naloži v plačilo stroške kazenskega postopka, če ima lastne dohodke ali premoženje, sicer ti obremenjujejo proračun. Starejši mladoletnik A.A. nima dohodkov in tudi premoženja ne. Zato mu ni bila določena povprečnina, drugi stroški, ki bi obremenjevali proračun pa niso nastali.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 32179/2014-84
• VSL sklep VII Kp 89064/2010
• VSM sklep I Ip 894/2015