Sodba I Ips 414/2006

Jedro

Šteje se, da državni tožilec ne predlaga odprave pripora, če predlaga njegovo podaljšanje, ali če se v obtožnici glede pripora sploh ne izjavi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom obdolženim R.Z., M.F. in N.S. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbe zagovornikov vseh treh obdolžencev kot neutemeljene.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega R.Z. zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve 272. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter pripor "odrejen" zoper obdolženega R.Z. odpravi ter obdolženca izpusti na prostost.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve Ustave in določb kazenskega postopka niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zagovornika obdolženega R.Z. zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku ni mogoče pritrditi, da sodišče prve stopnje ni zadostilo zahtevam iz 22. in 29. člena Ustave, kar utemeljuje s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča z dne 8.4.2004, št. Up - 763/03. Poudarja, da bi moralo sodišče obdolžencu dati možnost, da se seznani s predlogom za odreditev pripora, z dejstvi in dokazi, ki ga bremenijo ter možnost, da se izjavi in predlaga dokaze v potrditev svojih navedb. To pa bi po vložnikovem mnenju lahko storilo samo na pripornem naroku.

Vložniku je treba sicer pritrditi, da je korektno povzel vsebino 31. točke citirane ustavne odločbe vendar pa je pri tem prezrl, da se ta nanaša na pogoje iz 22. in 29. člena Ustave, ki jim mora zadostiti sodišče ne glede na to, v kateri fazi kazenskega postopka odloča o odreditvi pripora. V konkretni zadevi je bil zoper obdolženega R.Z. z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zaradi ponovitvene (iteracijske) nevarnosti, torej iz enakega pripornega razloga kot je bil odrejen, podaljšan pripor še po vložitvi obtožnice. Zato ne gre za procesni položaj, ki ga ureja 1. odstavek 207. člena in 1. odstavek 272. člena ZKP, ampak drugi odstavek slednje določbe. Teh dveh položajev nikakor ni mogoče enačiti kot to stori vložnik, ki se mu v nadaljevanju obrazložitve na prvi strani še dvakrat zareče, da gre v izpodbijanem pravnomočnem sklepu za odločbo, s katero je bil pripor zoper obdolženca odrejen.

Če je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti (tak je procesni položaj v obravnavani zadevi) preizkusi senat (6. odstavek 25. člena ZKP) po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnice, ali so še dani razlogi (bolje pogoji) za pripor, in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi. Glede na takšno zakonsko ureditev se šteje, da državni tožilec ne predlaga odprave pripora, če predlaga njegovo podaljšanje, ali če se v obtožnici glede pripora sploh ne izjavi.

Sodišče je obdolžencu in njegovemu zagovorniku vročilo predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora in jima omogočilo, da se o njem izjavita, kar sta tudi storila. V postopkovnih določbah ni podlage, da bi v tej fazi odločanja o priporu sodišče moralo predhodno opraviti kontradiktorni narok. To mora (praviloma) storiti preden odredi pripor. Ko pa odloča o podaljšanju, še vedno presoja obstoj pogojev za pripor, vendar z vidika, ali so se okoliščine po odreditvi pripora glede utemeljenosti suma, pripornega razloga in neogibnosti pripora tako spremenile, da narekujejo njegovo odpravo. Ne le da mora sodišče po 3. odstavku 200. člena ZKP pripor v kateremkoli času med postopkom odpraviti, brž ko prenehajo razlogi zaradi katerih je bil odrejen, ampak imata tudi obdolženec in njegov zagovornik pravico kadarkoli predlagati, da sodišče pripor odpravi. Zato navedbe v zahtevi, da se glede na postopek pred prvostopenjskim sodiščem obdolženec ni mogel enakovredno in učinkovito zoperstaviti neobrazloženemu predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora, niso utemeljene.

Vrhovno sodišče je (že) v sodbi z dne 13.7.2000, opr. št. I Ips 146/2000, zavzelo stališče, da mora sodišče prve stopnje, ne glede na predlog tožilca po uradni dolžnosti, preizkusiti, ali so še podani priporni razlogi ter da zato zagovornikovega očitka, da državni tožilec ni obrazložil predloga o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, ni mogoče upoštevati. Enako velja tudi v tej zadevi.

Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o utemeljenosti suma in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je glede temeljnega pogoja za odreditev pripora v 4. odstavku na 2. strani in 1. odstavku na 3. strani določno obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je tudi za obdolženega R.Z. podan utemeljen sum, da je storil kvalificirano obliko kaznivega dejanja ropa. Na očitke, ki jih je vložnik uveljavljal že v pritožbi in jih ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, je odgovorilo sodišče druge stopnje. Zato zagovornik, ko s sklicevanjem na izpovedbi oškodovancev A.G. in C.M. ponuja svojo dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Presoja, ki jo je sprejelo sodišče je razumna, zato je vložnik s selektivnim sklicevanjem na navedbi oškodovancev, pri čemer pušča ob strani za obdolženca obremenilne dokaze, ki jih je v obrazložitvi pravnomočnega sklepa navedlo sodišče, zakonitosti pravnomočne odločbe ne more izpodbiti.

Prav tako ne drži, da prvostopenjsko sodišče ni v ničemer pojasnilo utemeljenega suma glede kaznivega dejanja goljufije. Določne razloge o tem je navedlo v 2. odstavku na 3. strani svojega sklepa. Zato je treba v tem kontekstu presojati tudi navedbo v obrazložitvi sklepa pritožbenega sodišča, ki ni imelo nobenih dvomov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, da okoliščine, navedene v prvostopenjskem sklepu, utemeljujejo obstoj potrebne stopnje verjetnosti, da je tudi obdolženi R.Z. v zatrjevani obliki udeležbe storil kaznivo dejanje goljufije. Kolikor pa vložnik v izpodbijani pravnomočni odločbi tako dejansko presojo zavrača, s tem ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve ustave in zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obdolženega R.Z. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 163/99
• Sodba I Ips 229/2001
• Sodba I Ips 164/2001