Sodba I Ips 451/2006

Jedro

Opis obsojencema očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ, saj iz opisa izhaja namen obsojencev pridobiti si protipravno premoženjsko korist in z resno grožnjo prisiliti oškodovanca, da stori nekaj v škodo svojega premoženja - da plača bistveno več, kot pa so dejansko znašali njegovi dolgovi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.E. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kranju je obsojena D.Z. in E.E. spoznalo za kriva kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ. Obema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri je vsakemu določilo kazen štirinajst mesecev zapora (pravilno bi po določbi 5. odstavka 37. člena KZ bilo - eno leto in dva meseca zapora), ki pa se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi vsak treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku osmih mesecev plačata s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist (3.837.893,00 SIT). V plačilo jima je naložilo znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjskopravni koristi v višini 3.837.893,00 SIT ter jima v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obtoženega D.Z., njegovega zagovornika in zagovornika obtoženega E.E. zavrnilo kot neutemeljene in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obtožencema pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka. 2. Zagovornik obsojenega E.E. je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 22.11.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi napačne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev. V zahtevi navaja, da v času, na katerega se izpodbijana sodba nanaša, izterjava dejansko obstoječega dolga ni bila kaznivo dejanje, ker je takšna izvršitvena oblika kaznivega dejanja izsiljevanja bila uvedena šele z novelo Kazenskega zakonika, ki velja od 23.4.1999 dalje; da je zakonski pogoj za kaznivo dejanje izsiljevanja, da storilec zasleduje namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, neupravičenost in neobstoj dolga kot temeljnega elementa za protipravno premoženjsko korist po mnenju zagovornika nista podana, predvsem sodišče v razlogih sodbe ne navaja nobenih dejstev, s katerimi bi protipravnost premoženjske koristi zadostno utemeljilo; sodišče je sprejelo zagovor obsojenca o obstoju terjatev, ni pa sledilo nadaljnjim navedbam, v katerih je obsojenec utemeljeval višino obveznosti, ki jih je terjal od oškodovanca. Čeprav je obsojenec svoje trditve podkrepil s pisnimi potrdili, notarskim zapisom z dne 26.8.1998, sodišče v obrazložitvi ni navedlo utemeljenih razlogov, zaradi katerih tem pisnim dokazom ni mogoče verjeti. Protipravnost premoženjske koristi je sodišče prve stopnje v obrazložitvi utemeljilo zgolj na straneh osem do devet, ne da bi konkretiziralo neupravičenost zneskov, ki naj bi jih obsojeni dobil od oškodovanca. Izpoved oškodovančeve matere ni verodostojna, prav tako ni verodostojna izpoved oškodovanca. Razlogi, ki jih sodišče navaja v obrazložitvi sodbe, ne morejo biti razlogi o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na protipravno premoženjsko korist kot element tega kaznivega dejanja. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni zavzelo stališča glede resnosti groženj, grožnje glede na izpovedbe prič po mnenju vložnika niso potrjene. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je po členu 96/2 KZ obsojencema naložilo v plačilo 3.837.893,00 SIT, tak izrek je v nasprotju z določbo 3. odstavka 97. člena ZKP, saj obsojenca postavlja v nevaren položaj, da kljub izpolnitvi naložene mu obveznosti plačila protipravne premoženjske koristi v državni proračun, oškodovancu omogoča od obsojene osebe izterjati navedeni znesek. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca spozna za nedolžnega, podredno pa, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje.

3. Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 19.12.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 28.3.2007, njegov zagovornik pa dne 29.3.2007, seznanjena.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2.

6. Kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ (veljavnega v času storitve kaznivega dejanja - Ur. l. RS, št. 63/94) stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Težja oblika kaznivega dejanja iz 3. odstavka je podana, če dejanje stori dvoje ali več oseb.

7. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v ravnanju, opisanem v izreku sodbe sodišča prve stopnje niso podani znaki kaznivega dejanja izsiljevanja, ker izterjava obstoječega dolga v času storitve dejanja ni bila kazniva, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 372. člena ZKP.

8. Navedbam zagovornika, da v konkretnem primeru po opisu ne gre za kaznivo dejanje izsiljevanja, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Opis obsojencema očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ. Iz opisa izhaja, da sta obsojenca z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, s sodelovanjem pri izvršitvi, z resno grožnjo prisilila oškodovanca, da je ta nekaj storil v škodo svojega premoženja, ko sta od maja do septembra 1998 z namenom, da si od oškodovanca pridobita več, kot je njegov dolg različnim osebam dejansko znašal, z grožnjami tudi o podstavitvi bombe, prisilila, da je zaradi takšnih besednih groženj oškodovanec pristal in jima izročil skupno 40.990 DEM (3.837.893,00 SIT) več, kot so znašali njegovi dolgovi. V opisu dejanja so navedeni zneski, ki predstavljajo dolg in zneski, ki so presežek nad obstoječim dolgom oškodovanca. Tako glede na konkreten opis obsojencema očitanega kaznivega dejanja izsiljevanja ni dvoma, da iz opisa izhaja namen obsojencev pridobiti si protipravno premoženjsko korist in z resno grožnjo prisiliti oškodovanca, da stori nekaj v škodo svojega premoženja - da plača bistveno več (enkrat več), kot pa so dejansko znašali njegovi dolgovi. Iz opisa dejanja izhaja tudi očitek besednih groženj obsojencev oškodovancu (da ni težko inscenirati nesreče ali vreči bombe v hišo ali avto, grožnje z likvidacijo oškodovanca), zaradi katerih je oškodovanec tudi pristal plačati obsojencema bistveno več, kot pa je dolgoval.

9. Kazenski zakonik v sedmem poglavju ureja odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem: v 95. členu navaja razlog za odvzem premoženjske koristi, v 96. členu način odvzema premoženjske koristi, v 97. členu ureja varstvo oškodovanca in v 98. členu ureja odvzem premoženjske koristi pravni osebi. Po določbi 1. odstavka 95. člena KZ nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Če storilcu ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženja, ki ustreza premoženjski koristi, se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi (2. odstavek 96. člena KZ).

10. Navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je po 2. odstavku 96. člena KZ obsojencema naložilo v plačilo 3.837.893,00 SIT, to je znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi, Vrhovno sodišče glede na določbe sedmega poglavja Kazenskega zakonika, ne more pritrditi. Oškodovanec v kazenskem postopku premoženjskopravnega zahtevka ni uveljavljal. Zato je sodišče ob pravilni uporabi 96. člena KZ obsojencema v plačilo naložilo znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Neutemeljene so navedbe v zahtevi, da je izrek o odvzemu premoženjske koristi obsojencu v izpodbijani pravnomočni sodbi v nasprotju z določbo 3. odstavka 97. člena KZ. Po navedeni zakonski določbi lahko oškodovanec, ki premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ni uveljavljal, doseže, da se v pravdi ugotovi obstoj njegovega premoženjskopravnega zahtevka (obstoja pravde zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izkazuje), nato pa se oškodovancu po določbi 3. odstavka 97. člena KZ omogoči, da se poplačilo izvrši iz odvzete premoženjske koristi.

11. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da je zakonski znak obsojencu očitanega kaznivega dejanja izsiljevanja, da storilec zasleduje namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tak namen obsojencev tudi ugotovilo ter zaključilo, da sta si obsojenca na škodo oškodovanca pridobila protipravno premoženjsko korist v znesku 3.837.893,00 SIT, to je v razliki med od oškodovančevih upnikov odkupljenimi dolgovi ter bistveno višjimi zneski, ki sta jih na račun posameznih dolgov obsojenca od oškodovanca zatem protipravno izterjala ter o tem navedlo razloge (stran šest do devet sodbe sodišča prve stopnje, stran dva do tri sodbe sodišča druge stopnje). Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam v zahtevi, da "prvostopno sodišče v razlogih sodbe ne navaja nobenih dejstev, s katerimi bi protipravnost premoženjske koristi zadostno utemeljilo". Kolikor pa zagovornik v obširnih navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje, da sodišče razmerja med obstoječimi oškodovančevimi dolgovi in od obsojencev terjanih zneskov denarja ni ugotovilo pravilno, da bi morali sodišči upoštevati listinsko dokumentacijo, ki je bila predložena, ter da oškodovanec in priče, na izpovedbe katerih je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi oprlo svoje dokazne zaključke, niso verodostojni, pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala; zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega E.E. za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je redno zaposlen in je solastnik nepremičnine) ter trajanja in zamotanost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 15570/2010-6 (I Ips 30/2010)
• Sodba I Ips 324/2006
• VSL sodba I Kp 229/2000