<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 457/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.457.2006
Evidenčna številka:VS23479
Datum odločbe:28.06.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - pravnomočnost - delna pravnomočnost - bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - odločilna dejstva - presoja pritožbenih navedb - obrazložitev sodbe - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - obremenjevanje in uničenje okolja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - zastaranje

Jedro

Ko je del sodbe postal pravnomočen in tudi izvršljiv, je šteti, da je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan.

Če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Sodišče pa mora v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe, določno in popolnoma navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 2.000,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja po 1. odstavku 333. člena KZ, za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu v plačilo naložilo stroške tega dela kazenskega postopka (točka I. in III. izreka). Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ (točka II. izreka). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu glede kaznivega dejanja tatvine razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika in po uradni dolžnosti pa je izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja po 1. odstavku 333. člena KZ glede opisa ravnanja in v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je iz opisa dejanja izpustilo očitek čezmerne rabe in izkoriščanja naravnih dobrin, obsojencu pa izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta; v preostalih delih je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

2. Zoper obsodilni del navedene sodbe je obsojenčev zagovornik dne 4.12.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da obsojenca oprosti krivde in kazni. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbami, da je 333. člen KZ blanketna določba, ki se sklicuje na Zakon o urejanju naselij in Zakon o varstvu okolja, obsojenec, ki ni pravnik, pa ni vedel, da potrebuje koncesijo za peskokop; sodišče je zavrnilo zagovor obsojenca in pričevanje bivše lastnice ter zaključilo, da je obsojenec tisti, ki je v navedenem obsegu povečal površino obstoječega peskokopa od nakupa parcele do izdaje odločbe o koncesiji, za kar ni imelo podlage v izvedenem dokaznem postopku in izvedenka ni razmejila razvrednotenje okolja, ki so ga povzročili pravni predniki in posegi obsojenca; sodišče je štelo, da je obsojenec za 2/3 povečal površino obstoječega peskokopa od dneva prepisa parcel do datuma izdaje odločbe o koncesiji, pri tem pa prezrlo, da obsojenec od zasega delovnega stroja do pravnomočnosti koncesijske pogodbe iz peskokopa ni odpeljal niti grama mineralnih snovi, ter da je parceli začel izkoriščati bistveno pred njunim zemljiškoknjižnim prepisom dne 3.11.1999. Sodišče bi moralo šteti okoliščine v zvezi z dokazovanjem časa storitve dejanja v prid obsojencu in ugotoviti, da je prišlo do relativnega zastaranja kazenskega pregona, neupoštevajoč spremembe KZ iz leta 1999, ki je uveljavila daljše roke zastaranja. Kršitev pravice do obrambe zagovornik v zahtevi uveljavlja z navedbo, da Ustava opredeljuje pravna jamstva v kazenskem postopku in zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v korist obsojenca. V zvezi z vprašanjem razvrednotenja in prekomernega obremenjevanja okolja ni bil v postopku izveden dokaz, ki bi s strokovnimi argumenti obsojencu dokazoval njegovo krivdo, še posebej ne v obliki naklepa, pavšalni zaključki o 2/3 povečanju posega v prostor so neprepričljivi. Poseg obsojenca po prevzemu zemljišča, ko je moral izvesti ukrepe zavarovanja tako na osnovnem platoju kot na brežinah, ne predstavlja degradacije ali uničenja naravnega okolja, o čemer sodba nima relevantnih razlogov. Obsojenec gozda ni posekal, odstranil je le panje in skale dolomita. Kršitev kazenskega zakona zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbami, da je zaključek sodišča, da je odstranil drevje obsojenec in ne njegovi pravni predniki, le ugibanje, ki ne temelji na podatkih spisa. Iz obstoječih orto posnetkov ni mogoče ugotoviti časovnih globin posegov. Izrek z opisom kaznivega dejanja nima vseh elementov po 333. členu KZ, ker glede na zaključek, da tudi strokovnjaki niso prišli do zaključkov, da so posegi pomenili prekomerno obremenjevanje okolja, v ravnanju obsojenca ni znakov očitanega mu kaznivega dejanja. Izrek sodbe ni opisal konkretne prepovedane posledice in je zanjo uporabil splošno nedoločljiv pojem; regeneracijske sposobnosti so splošen pojem, zato sodišče v konkretnem primeru ni zadovoljivo razlogovalo, katere regeneracijske sposobnosti v naravi je obsojenec okrnil s svojim posegom. Zato po mnenju zagovornika ne iz izreka ne iz obrazložitve sodbe glede na pavšalen očitek ni jasno, kaj v konkretnem primeru pomeni, da poškodbe okolja presegajo regeneracijske sposobnosti. Zato izrek sodbe nima opisa vseh objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 333. člena KZ in bi moralo sodišče obsojenca oprostiti iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

Zagovornik je z vlogo dne 1.3.2007 zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnil. Ker pa je bila dopolnitev zahteve vložena po izteku roka iz 3. odstavka 421. člena ZKP (odločbe sodišča II. stopnje je bila obsojencu vročena dne 14.11.2006), je Vrhovno sodišče ni presojalo.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 22.12.2006 predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrže, ker kazenski postopek zoper obdolženca, glede na odločbo sodišča druge stopnje, ki je del sodbe razveljavilo, ni v celoti pravnomočno končan.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 28.3.2007, njegov zagovornik pa dne 29.3.2007, seznanjena.

B.-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega zakona, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče glede dovoljenosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti že v svoji odločbi, opr. št. I Ips 276/2006 z dne 17.5.2007 presodilo, da se po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo šele potem, ko je kazenski postopek v zadevi pravnomočno končan; da pa so poleg izjem predpisanih v 4. odstavku istega člena, mogoče tudi izjeme, ki jih zakon ni posebej predpisal, so pa nujne in logične. ZKP posebej ne ureja dovoljenosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v primerih, ko o obtožnici (ali več obtožnicah) v združenem kazenskem postopku (zoper istega ali več obdolžencev) ni istočasno odločeno o vseh kaznivih dejanjih vseh obdolžencev (objektivna, subjektivna, mešana zveznost). V takih primerih sodišče v zadevi ne more odločiti istočasno v celoti, torej o vseh kaznivih dejanjih in glede vseh obdolžencev, ampak se postopek o delu zadeve lahko pravnomočno konča prej, drugi del postopka pa kasneje. Enak učinek ima odločitev pritožbenega sodišča na podlagi 6. odstavka 392. člena ZKP, ko sodišče kljub določbi 1. odstavka tega člena, lahko razveljavi le del sodbe, kadar so podani razlogi za razveljavitev le za del sodbe sodišča prve stopnje, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno celostno razsojo. Nerazveljavljeni deli sodbe tako postanejo na podlagi 1. odstavka 129. člena ZKP pravnomočni, praviloma tudi izvršljivi, če je pravnomočni obsodilni del sodbe mogoče izvršiti, ker je izrečena pravnomočna kazenska sankcija ali morebitne druge odločbe. Zato je v primerih, ko je del sodbe postal pravnomočen in tudi izvršljiv, šteti, da je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan; - da je Vrhovno sodišče v tej kazenski zadevi iz razlogov navedenih v odločbi, opr. št. I Ips 276/2006 glede dovoljenosti zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti štelo, da je zahteva zoper obsodilni del izpodbijane sodbe, ki je postal pravnomočen in tudi izvršljiv, dovoljena; - da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že presodilo (sodba opr. št. I Ips 375/2001), da se v primeru obsodilne sodbe v zvezi s samim kaznivim dejanjem kot odločilna dejstva štejejo tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (3. odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 359. člena ZKP).

B.-2 6. Navedbe obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da opis kaznivega dejanja nima vseh elementov kaznivega dejanja po 333. členu KZ, ker glede na zaključek, da tudi strokovnjaki niso prišli do zaključkov, da so posegi pomenili prekomerno obremenjevanje okolja, v ravnanju obsojenca ni znakov očitanega mu kaznivega dejanja, ter da je kazenski pregon zastaran, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

7. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je podana takrat, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Dejanje zaradi katerega se obdolženec preganja ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ali če je izključena njegova protipravnost, ker so podane okoliščine, ki po določbah členov 11. do 14. KZ izključujejo obstoj kaznivega dejanja.

8. Kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po 333. členu KZ je kaznivo dejanje zoper okolje, prostor in naravne dobrine. Kot vsa kazniva dejanja iz tega poglavja, ko gre za tako imenovana ekološka kazniva dejanja, ima tudi to kaznivo dejanje svojo podlago v ustreznih predpisih, ki urejajo varstvo okolja izven kazenskega zakona in opredeljujejo pojme posega v prostor, razvrednotenje okolja in poškodbe okolja, kar vse izhaja tudi iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 333. člena KZ v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe izhaja, da je s kršitvijo predpisov (50. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in 21. in 22. členom Zakona o varstvu okolja) povzročil razvrednotenje okolja, ko je kot samostojni podjetnik s svojimi delavci in gradbeno mehanizacijo na svoji parceli v času od 3.11.1999 do 24.10.2002 za dve tretjini povečal površino obstoječega peskokopa tako, da je predhodno odstranil drevje in grmičevje, za tak poseg v okolje pa dovoljenj ni imel, to njegovo ravnanje pa je imelo za posledico poškodbo okolja na tem mestu, ki presega njegove regeneracijske sposobnosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v tem opisu navedeno storilčevo izvršitveno dejanje (poseg v okolje v nasprotju z določbami predpisov, ki urejajo varstvo okolja - povečanje površine obstoječega peskokopa za dve tretjini s popolno odstranitvijo drevja in grmičevja) in posledico - delno poškodbo okolja, ki presega njegove regeneracijske sposobnosti.

9. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je bilo storjeno v času od 3.11.1999 od 24.10.2002. V času storitve kaznivega dejanja je že veljala sprememba KZ-A (Uradni list RS, št. 63/94 in št. 23/99 z dne 8.4.1999, ki je stopila v veljavo 23.4.1999), ki je v 4. točki 1. odstavka 111. člena ZKP določila, da kazenski pregon ni več dopusten, če je od storitve kaznivega dejanja za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (za kaznivo dejanje po 1. odstavku 333. člena KZ je predpisana kazen zapora do dveh let), preteče 5 let. Glede na navedeno zakonsko določbo, ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja, kot je bil ugotovljen z izpodbijano pravnomočno sodbo, so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti o (relativnem) zastaranju kazenskega pregona. Navedbe obsojenčevega zagovornika v zahtevi, da je bistveno vprašanje v zadevi, kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno, ker da je obsojenec parcelo pričel izkoriščati bistveno pred zemljiškoknjižnim prepisom dne 3.11.1999, dejansko pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s časom storitve.

10. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni, ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje temu samo pritrdi tako, da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 210/98). Če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Sodišče pa mora v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe, določno in popolnoma navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (7. odstavek 364. člena ZKP) in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva.

11. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja obremenjevanja in uničenja okolja po 1. odstavku 333. člena ZKP, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče ni sprejelo zagovora obsojenca, da je parcelo, kjer se nahaja peskokop, kupil z namenom zasaditve vinograda, kar so mu zaradi skalnatega terena in pomanjkanja zemlje potem odsvetovali, ter da je s stroji in delavci le počistil parcelo in del pod cesto, kjer je bilo nevarno, zasipal z zemljo in skalami, ter da je v peskokopu le zasipaval jame, ki so bile še iz časa, ko so krajevna skupnost in drugi pred njim kopali pesek. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče opirajoč se tudi na listinsko dokumentacijo (zapisnike o ogledu, orto posnetke) zaključilo, da je obsojenec brez za takšen poseg v prostor potrebnih dovoljenj na parceli s svojimi zaposlenimi in gradbeno mehanizacijo izvajal določene posege v prostor - do kamnine očistil prostor platoja zahodno nad že obstoječim peskokopom in na ta način za dve tretjini povečal površino obstoječega peskokopa tako, da je odstranil drevje in grmičevje do samih mineralnih snovi, s tem pa razvrednotil okolje, ki se kaže v poškodbi okolja, ki presega regeneracijske sposobnosti okolja v tem delu (prejšnjega gozda ni več). Višje sodišče je v svoji odločbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se v svoji sodbi (stran 3 do 5) tudi opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika, jih presodilo in tudi ustrezno obrazložilo ter odgovorilo tudi na navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in obsojenčeve krivde (naklepa) ter jih zavrnilo. Ker sta tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje v svojih odločbah razčlenili, ovrednotili in pravno ocenili okoliščine obsojenčevega povečanja površine obstoječega peskokopa z odstranitvijo drevja in grmičevja do kamnine tudi v smislu razlogov, ki kažejo na obstoj obsojenčevega naklepa glede očitanega mu kaznivega dejanja po 1. odstavku 333. člena KZ, ni moč pritrditi navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zagovornikove obširne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti: da obsojenca nihče ni opozoril, da za izkoriščanje peskokopa potrebuje koncesijo, da je napačen zaključek sodišča, da je drevje odstranil in s tem za dve tretjini povečal peskokop obsojenec, ne že pravni predniki, da tožilstvo ni dokazalo, da je obsojenec odstranil rastje in povečal obstoječi peskokop, da iz orto posnetkov ni mogoče ugotoviti časovnih globin posegov, kar je pomembno za ugotavljanje obdolženčevega protipravnega ravnanja, da so regeneracijske sposobnosti splošen pojem in sodišče v konkretnem primeru ni zadovoljivo razlogovalo, katere regeneracijske sposobnosti v naravi je obsojenec dejansko okrnil s svojim posegom, predstavljajo nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, kot sta jo v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Takšne navedbe po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

12. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v korist obsojenca in da je obsojencu sodišče druge stopnje dokončno zaprlo možnost, da bi dokazal svojo nedolžnost, nakazuje kršitev pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, pri tem pa konkretno zagovornik v zahtevi ne navede nobenega dokaza, ki bi ga sodišče ne izvedlo. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik ne le navesti razloge iz katerih vlaga zahtevo, temveč mora tudi konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa vložnik v zahtevi ni storil, zato Vrhovno sodišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvi pravice do obrambe z neizvedbo dokazov, ni moglo preizkusiti.

C.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in zapletenost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je samostojni podjetnik, solastnik kmetije v izmeri 15 ha, stanovanjske hiše in avtomobila ter nima preživninskih obveznosti).


Zveza:

ZKP člen 129, 129/1, 359, 359/1-1, 364, 364/3, 364/7, 371, 371/1-11, 372, 372-1, 392, 392/6, 420, 420/2, 424, 424/1.KZ člen 333, 333/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjI2Mg==