Sodba I Ips 389/2005

Jedro

Namen t.i. prepovedi reformatio in peius je v zagotovilu obdolžencu, da pritožba, vložena v njegovo korist, zanj ne bo imela škodljivih posledic. Pravilo je torej po namenu vezano na odločitev (izrek) sodišča in ne na razloge, na katerih ta temelji.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni F.P. je dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 12.2.2003 obsojenega F.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, za kar mu je izreklo kazen šest mesecev zapora. Poleg tega je obsojencu odvzelo predmete, uporabljene pri kaznivem dejanju, to je mobilni telefon črne barve znamke S., mobilni telefon znamke N. in SIM kartico operaterja M. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10.6.2004 pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper to pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, odvetnik M.M., in sicer "iz vseh razlogov". Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka A.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je iz vsebine zahteve mogoče razbrati, da sodbo izpodbija iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in iz razloga po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker naj bi bila kršena pravica do obrambe. V zvezi s prvim očitkom navaja, da so trditve, da je bil obsojenec obsojen na podlagi dvomljivih in nepreglednih dejstev, pavšalne in posegajo na področje ugotovljenega dejanskega stanja, kar velja tudi za zatrjevane nejasnosti glede dokazovanja obsojenčeve vloge pri izvrševanju kaznivega dejanja. Neutemeljena je po mnenju vrhovne državne tožilke trditev, da je izrek sodbe nejasen, saj njegov drugi odstavek le opredeljuje kvalifikacijo dejanja, ki je konkretno opisano v prvem odstavku. Enako velja glede trditve o nejasnosti glede zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker sodišče ni obrazložilo "ukvarjanja, koristoljubnosti oz. več oseb". Poleg ukvarjanja s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo in storitve tega kaznivega dejanja iz koristoljubnosti obstaja namreč oblika izvrševanja tega kaznivega dejanja, ki se očita obsojenemu, in sicer spravljanje čez mejo več oseb. Prav tako je neutemeljena trditev, da obsojencu ni bila omogočena obramba, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20.8.2002 razvidno, da je bil poučen o pravici do osemdnevnega roka za pripravo obrambe in o pravici vzeti si zagovornika, pa se je tema pravicama odpovedal. Iz zapisnika o glavni obravnavi je prav tako razvidno, da so bili vsi zapisniki o zaslišanju prič prebrani v soglasju s strankami, pripombe obsojenca pa so v zapisniku navedene. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi (enako že pritožba), da obsojeni ni vnaprej vedel, kateri dokazi se bodo izvajali na glavni obravnavi in da je sodišču izrecno dejal, da zaradi tega želi čas za pripravo, s čimer (smiselno) uveljavlja kršitev pravice do obrambe po 1. alineji 29. člena Ustave RS. Takšen očitek zagovornika ni utemeljen. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.2.2003 namreč izhaja, da je bil obsojeni takoj po oklicu zadeve poučen tako o pravici do roka osem dni za pripravo obrambe kot tudi o pravici do zagovornika, a se jima je izrecno odpovedal, kar je posebej potrdil s podpisom tega dela zapisnika. Obsojeni je bil poleg tega po končanem dokaznem postopku na isti glavni obravnavi, to je po delni modifikaciji obtožnice, ponovno poučen o pravici do roka za pripravo obrambe, a se mu je znova odpovedal. V zaključni besedi je obsojeni z namenom izpodbiti oceno zagovora, kakršno je v svoji končni besedi ponudil okrožni državni tožilec, sicer res dejal, da "je izpadlo tako, kot da se ne spomni nobenih podatkov, da ni bil pripravljen, da ga bodo spraševali v tej smeri in da bo sodišču po potrebi dostavil podatke, ki jih ima doma". Vendar pa v nasprotju s trditvijo v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče zaključiti, da bi sodišče prve stopnje zaradi povzetega moralo glavno obravnavo po že zaključenem dokaznem postopku preložiti.

6. Zagovornik tudi navaja, da se obsojenec ni mogel izjasniti o dokazih, niti postavljati vprašanj pričam. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku res ni neposredno zaslišalo prič I.A., N.S. in S.A., ampak je le prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju v preiskavi, za kar pa ima ob soglasju obsojenega pooblastilo v določbi drugega odstavka 340. člena ZKP. Takšno soglasje je jasno razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.2.2003, in sicer je obsojeni soglašal z branjem vsakega posameznega zapisnika o zaslišanju. Poleg tega je bil obsojeni pred podajanjem zagovora poučen o pravici do materialne obrambe, in sicer tudi da sme postavljati vprašanja pričam ter glede njihovih izpovedb podajati pripombe in pojasnila. Obsojeni je na prebrane zapisnike dajal pripombe, neposrednega zaslišanja teh prič pa ni predlagal. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.2.2003, je sodišče poleg tega pred zaključkom dokaznega postopka znova ugotovilo, da stranke novih dokazov ne predlagajo. Glede na navedeno torej ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje obsojencu kršilo ali odreklo pravico do obrambe, kot trdi zagovornik, temveč se ji je obsojenec sam odpovedal.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bil nepravilno izločen uradni zaznamek o tem, kar je obsojeni brez pravnih jamstev povedal policistom, tako da se je predsednica sodečega senata seznanila z vsebino te listine, s čimer zagovornik sodišču prve stopnje (smiselno) očita kršitev v času odločanja veljavnega tretjega odstavka 83. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je okrožna državna tožilka ob vložitvi obtožnice dne 23.8.2002 predlagala preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča na Ptuju, da se pred dodelitvijo spisa v reševanje razpravljajočemu sodniku iz spisovnega gradiva, priloženega obtožnici, izločijo izjave, na katere se nanaša tretji odstavek 83. člena ZKP. Sklep o izločitvi uradnega zaznamka obsojenega F.P. je bil s strani preiskovalne sodnice izdan dne 28.8.2002. Po več poskusih vročitve je bil citirani sklep nato pritrjen na sodno desko, s katere je bil snet dne 25.11.2002. Podatki spisa torej ne dajejo podlage za zaključek, da je bila izločitev opravljena nepravilno. Glede na to, da je bila odredba predsednice senata o vročitvi obtožnice obsojencu izdana kasneje, to je dne 29.11.2002, pa tudi ni mogoče sklepati, da se je seznanila s to listino.

8. Zagovornik trdi tudi, da je bil sklep o izločitvi z dne 28.8.2002 izdan s strani nepristojne preiskovalne sodnice, s čimer (smiselno) zatrjuje kršitev drugega odstavka 23. člena Ustave RS. Pravica do zakonitega sodnika vsakomur zagotavlja, da mu sodi le sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom. Vprašanje zakonitega sodnika je urejeno v drugem poglavju Zakona o sodiščih (15. do 17. člen) in v šestem poglavju Sodnega reda (predvsem 160. do 170. člen). Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da v tej kazenski zadevi ni bila opravljena preiskava, temveč so bila v zadevah ... opravljena le posamezna preiskovalna dejanja. Medtem ko so bile vse citirane zadeve dodeljene okrožni sodnici svetnici B.R., je bilo na drugi strani o predlogu okrožne državne tožilke za izločitev izjave obsojenega z dne 20.8.2002 odločeno v zadevi ..., in sicer s sklepom okrožne sodnice M.V. z dne 28.8.2002. Ker podatki spisa ne dajejo podlage za ugotovitev, da ta okrožna sodnica v zadevi ... ne bi smela odločati, ni mogoč zaključek, da je očitana kršitev podana. Sicer pa so trditve zagovornika o tem, da je sklep izdala "nepristojna sodnica" preskope, da bi jih bilo mogoče podrobneje preizkusiti.

9. Prav tako ni utemeljen očitek o nedopustnosti ravnanja sodišča druge stopnje v zvezi s preizkusom odločbe o kazenski sankciji, s katerim vložnik (zopet smiselno) uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po določbi 385. člena ZKP se sodba ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je pritožba podana samo v njegovo korist. Namen t.i. prepovedi reformatio in peius je v zagotovilu obdolžencu, da pritožba, vložena v njegovo korist, zanj ne bo imela škodljivih posledic. Pravilo je torej po namenu vezano na odločitev (izrek) sodišča in ne na razloge, na katerih ta temelji. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče res ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevalo tudi, da je zoper obsojenega v teku še en kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. Vendar pa ob nespremenjenem izreku ni mogoče trditi, da je citirano pravilo kršeno že z oceno, da je v prvostopenjski sodbi izrečena kazen ob upoštevanju ostalih okoliščin primera kljub temu primerna. Stališče obrambe, da bi kazen pritožbeno sodišče nujno moralo znižati oziroma celo izreči pogojno obsodbo, kot navaja zagovornik, ni utemeljeno. S takšnimi trditvami zahteva posega v primernost izrečene kazenske sankcije, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno.

10. Zagovornik na več mestih trdi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbi in da je obsojencu tako onemogočeno pravno sredstvo, ter v zahtevi "zaradi zamolčanja" opozarja na vsebino pritožbe, s čimer uveljavlja kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi 395. členom ZKP. Takšen očitek ni utemeljen. Do pomembnih pritožbenih navedb se je sodišče druge stopnje opredelilo in v utemeljitev zaključkov navedlo jasne in prepričljive razloge.

11. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obsojencu ni bila omogočena obramba, ker naj bi sodišče izvajalo "tajne" dokaze, ki niso bili predlagani v obtožnici. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da na glavni obravnavi res niso bili izvedeni le tisti dokazi, ki jih je okrožna državna tožilka predlagala v obtožnici, to je zaslišanje policista J.M. in branje listin v spisu, zlasti zapisnikov o zaslišanju I.A., N.S. in S.A. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP na glavno obravnavo brez predloga strank vabilo tudi policiste A.K., S.V., T.C. in D.K. ter jih zaslišalo (tretji odstavek 329. člena ZKP). Res je tudi, da iz spisa ne izhaja, da je sodišče ob tem ravnalo po določbi četrtega odstavka 289. člena ZKP, v skladu s katero se o odločbi, s katero se (brez predloga strank) odredi, naj se preskrbijo novi dokazi, te obvestijo pred začetkom glavne obravnave. Vendar pa so vsi zaslišani policisti, vključno s predlaganim J.M., izpovedovali o istem dogodku, to je okoliščinah prijetja obsojenega, slednji pa je bil pri izvajanju teh dokazov prisoten in tekom glavne obravnave večkrat poučen o pravici do materialne in formalne obrambe. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da zagovornik v zahtevi z ničemer ni utemeljil, kako je očitana kršitev vplivala na zakonitost sodbe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 289. člena ZKP ni podana.

12. Ni jasno, ali zahteva s trditvijo, da naj sodišče ne bi obrazložilo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je "ukvarjanja, koristoljubnosti oziroma več oseb", uveljavlja kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ali kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje oziroma kršitev 395. člena ZKP v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje, vendar nobena od naštetih kršitev ni podana. Izrek sodbe sodišča prve stopnje obsojenemu namreč ne očita, da bi se ukvarjal s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo niti da bi dejanje storil iz koristoljubnosti, temveč da je spravil čez mejo več oseb, ki so v opisu dejanja nenazadnje naštete z imenom in priimkom, torej so zakonski znaki kaznivega dejanja podani. Poleg tega iz razlogov prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da je obsojeni v svojem avtomobilu prevažal pet tujcev, do pomembnih pritožbenih očitkov v zvezi s tem pa se je sodišče druge stopnje s prepričljivimi razlogi opredelilo na 3. strani sodbe.

13. Zagovornik navaja, da so nejasni razlogi sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z zagovorom obsojenca, da se ne spomni, koga je v času dejanja klical po mobilnem telefonu. V nasprotju s takšno trditvijo sodišče prve stopnje obsojenčevega zagovora v tem delu s povsem jasnimi razlogi ni sprejelo, sicer pa zagovornik s tem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Enako velja glede trditve, da je nejasno, da je bil obsojeni člen verige in kot tak prispeval k nezakonitim prestopom meje.

14. Prav tako ne obstaja zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe v zvezi z obsojenčevim prestopom državne meje, saj je v izreku sodbe opisano, da je pet državljanov ZR Jugoslavije v funkciji spravljanja drugih čez mejo prevzel v svoj avtomobil po tem, ko so že bili privedeni mimo mejnega prehoda čez državno mejo Republike Hrvaške in Republike Slovenije. Zagovornik tudi navaja, da je izrek nejasen, ker se njegov drugi odstavek ne da smiselno povezati s prvim odstavkom. Takšna trditev ostaja nekonkretizirana in je zaradi tega ni mogoče preizkusiti.

15. Zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega F.P. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom tretjega odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 456/2007
• Sodba I Ips 271/2006
• Sodba I Ips 183/2006