Sodba I Ips 399/2006

Jedro

V obrazložitvi sklepa, s katerim sodišče odredi pripor, morajo biti določno navedeni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin sodišče sklepa na obstoj utemeljenega suma. Zato ne zadoščajo posplošene navedbe, da sum izhaja iz kazenske ovadbe in ostalega dokaznega gradiva.

Izrek

Zahtevama zagovornikov osumljenega B.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišče v Celju je s sklepom z dne 5.10.2006 zoper osumljenega B.S. odredil pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat istega sodišča je s sklepom z dne 7.10.2006 delno ugodil pritožbi osumljenčevega zagovornika in odločil, da se pripor ne odredi iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. V ostalem je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep sta pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti osumljenčeva zagovornika. Zagovornik B.K. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 201. člena in 2. odstavka 202. člena ZKP ter 5. člena Konvencije o človekovih pravicah, zagovornik B.S. pa zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagata, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper osumljenca odpravi.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne. Po njegovem stališču niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavljata vložnika zahtev.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sta utemeljeni.

Zahteva zagovornika, odvetnika B.K., izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je po njegovem stališču podana, ker izrek izpodbijanega pravnomočnega sklepa nima razlogov o odločilnih dejstvih, pomembnih za preizkus utemeljenosti suma očitanih kaznivih dejanj in obrazloženih realnih razlogov glede pripornega razloga begosumnosti. Tudi zahteva drugega osumljenčevega zagovornika meni, da pri osumljencu ni podan utemeljen sum, pri čemer očita izvenobravnavnemu senatu, da se ni opredelil do navedb, s katerimi je pritožba izpodbijala utemeljen sum in do navedb glede napačne pravne opredelitve osumljencu očitanega kaznivega dejanja, vpisanega pod točko 5 obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora.

Preiskovalni sodnik je v obrazložitvi sklepa navedel, da utemeljenost suma glede storitve kaznivih dejanj, ki se očitajo osumljenemu B.S., izhaja iz podatkov, ki so jih zbrali delavci Policijske uprave C., zlasti iz številnih poročil, oziroma pisnih dokazov o izvajanju prikritih ukrepov, ki so bili opravljeni in predhodno dovoljeni in sicer ukrepov tajnega delovanja s strani tajnih delavcev, poročil o tajnem opazovanju, uradnih zaznamkov o zaznavi kaznivih dejanj, navedb P.Š., zapisnikov in potrdil o zasegu predmetov, zapisnikov o hišnih preiskavah ter številne druge dokumentacije, ki se nahajajo v spisu. V sklepu, s katerim je izvenobravnavni senat odločal o pritožbi osumljenčevega zagovornika, je utemeljen sum obrazložil s sklicevanjem na iste podatke in dokaze, kot jih vsebuje sklep preiskovalnega sodnika.

Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP mora preiskovalni sodnik med drugim v obrazložitvi sklepa, s katerim odredi pripor, določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec oziroma obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Utemeljen sum je podan, če obstajajo dejstva in okoliščine, ki tak sum opravičujejo. Tako procesna teorija kot tudi ustavno-sodna praksa dajeta razlago, po kateri mora sodišče, v tem primeru preiskovalni sodnik, sklep o odreditvi pripora obrazložiti tudi z razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin sklepa na obstoj utemeljenega suma. Zato ne zadostujejo posplošene navedbe, da utemeljen sum izhaja iz kazenske ovadbe in ostalega dokaznega gradiva, temveč mora preiskovalni sodnik opraviti presojo vsebine zbranega dokaznega gradiva, torej zavzeti do tega vprašanja svoje stališče in ga ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru osumljencu oziroma obdolžencu ni zagotovljena ustavna pravica do pritožbe, da se učinkovito brani pred obdolžitvami in uveljavlja svoje pravice ter zavaruje pravne interese. V tem pogledu obrazložitev sklepa preiskovalnega sodnika nima zadostnih razlogov, povsem enako pa velja za obrazložitev sklepa izvenobravnavnega senata. Gre za pomanjkanje razlogov o odločilnem dejstvu in zato za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ugotovitev, da je podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, je narekovala Vrhovnemu sodišču, da ugodi zahtevama zagovornikov osumljenega B.S. za varstvo zakonitosti in razveljavi napadeni pravnomočni sklep (1. odstavek 426. člena ZKP). V položaju, ko je potekel en mesec od odreditve pripora in je sodišče moralo odločati o morebitnem podaljšanju, zadeve ni bilo potrebno vrniti v novo odločitev. Glede na sprejeto odločitev se Vrhovno sodišče tudi ni ukvarjalo z ostalimi navedbami zahtev. Kljub temu je treba poudariti, da obrazložitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa vsebuje navedbo okoliščin, na podlagi katerih preiskovalni sodnik in izvenobravnavni senat sklepata na obstoj pripornega razloga begosumnosti. Prav tako vsebujeta presojo neogibnosti odreditve pripora za zagotovitev nemotenega poteka kazenskega postopka. Vložnika obeh zahtev navajata razen okoliščin, upoštevanih in ocenjenih v napadenem sklepu, še nadaljnje okoliščine, ki po njuni presoji kažejo, da priporni razlog begosumnosti pri obdolžencu ni podan. S tem pa nakazujeta, da je bilo dejansko stanje, ki je podlaga za presojo obstoja tega pripornega razloga in neogibnosti pripora, zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Neogibnost pripora zaradi zagotovitve nemotenega poteka postopka bo sodišče znova ocenjevalo ob nadaljnjih preizkusih obstoja pripornega razloga begosumnosti, tudi z vidika vprašanja, ali je mogoče nadomestiti pripor z varščino, ki je doslej ni predlagal osumljenec in tudi ne druge osebe (1. odstavek 196. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 47/2009
• Sodba XI Ips 45612/2010-237 (XI Ips 58/2010)
• Sodba I Ips 393/2008