Sodba I Ips 387/2006

Jedro

Presoja, ali je podan priporni razlog begosumnosti.

Izrek

Zahtevi zagovornikov osumljenih K.Č. in S.R. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepoma z dne 5.10.2006 odredil pripor zoper osumljena K.Č. in S.R. iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat istega sodišča je s sklepom z dne 6.10.2006 deloma ugodil pritožbama zagovornikov in odločil, da se pripor zoper oba osumljenca ne odredi iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. V ostalem je pritožbi zavrnil kot neutemeljeni.

Zoper navedena pravnomočna sklepa so pravočasno vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik osumljenega K.Č. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sklepov ter zagovornik osumljenega S.R. zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik osumljenega K.Č. predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi, zagovornik osumljenega S.R. pa se prav tako zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep izvenobravnavnega senata spremeni tako, da pritožbi zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora ugodi tudi v zavrnilnem delu in odpravi pripor zoper osumljenega.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne. Po njegovi presoji uveljavljene kršitve zakona niso podane.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po navedbah zagovornika osumljenega K.Č. je senat Okrožnega sodišča v Celju (ne pa Višjega sodišča, kot navaja zahteva) bistveno kršil določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker v sklepu ni navedel razlogov o odločilnih dejstvih, povezanih v zvezi z utemeljitvijo neogibnosti odreditve pripora za potek postopka in razlogov o odločilnih dejstvih, povezanih z obstojem pripornega razloga begosumnosti. Vložnik zahteve se sklicuje na pritožbene navedbe, s katerimi je izpodbijal presojo okoliščin, na podlagi katerih je preiskovalni sodnik sklepal na obstoj pripornega razloga begosumnosti. Sklepu, s katerim je senat okrožnega sodišča odločil o pritožbi, očita, da le ponavlja stališča preiskovalnega sodnika, da sodišče ni navedlo, v čem so izkazani razlogi, ki bi kazali na nevarnost, da bo osumljenec zapustil ozemlje Republike Slovenije in otežil izvedbo kazenskega postopka. Poudarja, da samo dejstvo, da osumljenec v Makedoniji obiskuje sorodnike in prijatelje, ne izkazuje ničesar. Izpodbijanemu sklepu očita, da sodišče pri ugotavljanju pripornega razloga begosumnosti ni presojalo okoliščin, da je osumljenec državljan Republike Slovenije, da ima v Republiki Sloveniji družino, ženo in štiri otroke, od katerih sta dva nepreskrbljena.

Zahteva zagovornikov osumljenega S.R. poudarja, da pri tem osumljencu niso podane okoliščine, ki bi opravičevale odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti. Navaja okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na osumljenčevo vezanost na bivanje v Republiki Sloveniji. Prav tako trdi, da odreditev pripora za zagotovitev poteka kazenskega postopka ni potrebna in ocenjuje, da bi bil za osumljenca zadosten in sorazmeren ukrep javljanja na policijski postaji po 195. b členu ZKP.

Priporni razlog begosumnosti je podan, če se osumljenec skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti, ali če obstajajo druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil. Pri drugih okoliščinah gre predvsem za okoliščine objektivne narave, na podlagi katerih je mogoče sklepati na nevarnost pobega. Pri osumljenemu K.Č. je preiskovalni sodnik na nevarnost pobega sklepal na podlagi okoliščin, da ne prebiva na naslovu stalnega prebivališča, ampak neprijavljen na drugem naslovu in da iz kazenske ovadbe izhaja, da ima v Republiki Makedoniji, kjer je rojen, sorodnike in veliko znancev, ki jih pogosto obiskuje.

Po presoji preiskovalnega sodnika kažejo na begosumnost osumljenega S.R. okoliščine, da je državljan Republike Srbije, kar pomeni, da je v Sloveniji tujec, brez začasnega prebivališča v tej državi in tudi brez stalne zaposlitve ter ga v takem položaju ničesar ne veže na Slovenijo.

Glede obeh osumljencev je preiskovalni sodnik zaključil, da navedene okoliščine ob grožnji s kazensko sankcijo, ki bi lahko bila rezultat tega kazenskega postopka, kažejo, da bi osumljenca lahko vsak trenutek zapustila Slovenijo ter s tem otežila izvedbo kazenskega postopka. Presodil je tudi, da je odreditev pripora zoper oba osumljenca neogibno potrebna za zagotovitev nemotenega postopka in sorazmerna glede na težo očitanih kaznivih dejanj in da pripora ni mogoče nadomestiti z drugim ukrepom.

Izvenobravnavni senat je soglašal z ugotovitvami preiskovalnega sodnika in presodil, da okoliščine, na katere je oprl svoje zaključke, potrjujejo obstoj pripornega razloga begosumnosti. Prav tako je sprejel oceno glede nujnosti in neogibnosti pripora ter presodil, da pritožbene navedbe zagovornikov osumljencev po vsebini niso takšne narave, da bi narekovale odpravo pripora ali nadomestitev z milejšim ukrepom.

Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP se pripor odredi s pisnim sklepom, ki med drugim obsega obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Iz prikazane obrazložitve sklepov preiskovalnega sodnika in izvenobravnavnega senata je razvidno, da vsebujejo ugotovitve glede dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obstoja pripornega razloga begosumnosti. Tako preiskovalni sodnik kot tudi senat pa sta obrazložila, zakaj je odreditev pripora pri obeh osumljencih neogibna za potek postopka. Zaradi tega se pokaže, da je obrazložitev pravnomočnega sklepa v skladu z zahtevami določbe 2. odstavka 202. člena ZKP, kar zadeva priporni razlog begosumnosti, medtem ko zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavljata, da je pomanjkljivo obrazložen utemeljen sum. Glede na določbe 1. odstavka 424. člena ZKP pa se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Z navedbo, da z izpodbijanim pravnomočnim sklepom niso bile v zvezi z begosumnostjo presojene vse relevantne okoliščine, pa zahteva osumljenega K.Č. uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Ob odreditvi pripora je sodišče ocenilo, da ni podlage za njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom. Glede na priporni razlog begosumnosti pa bo mogoče v nadaljnjem postopku presoditi tudi ob morebitnem predlogu osumljencev oziroma obdolžencev, ali so podani pogoji za nadomestitev pripora z določitvijo varščine (1. odstavek 196. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahtevi zagovornikov osumljenih K.Č. in S.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 84/93
• Sodba I Ips 151/2006
• Sodba I Ips 214/99