Sodba I Ips 4/2006

Jedro

Storilec, ki krene na pot z namenom nezakonitega prehoda državne meje, pa mu to prepreči aretacija, je začel izvrševati kaznivo dejanje, ne glede na oddaljenost od meje.

Obsojenec je res nameraval pobegniti v tujino, vendar neposredna uresničitev tega namena iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, saj ni navedeno, kdaj, kje in na kakšen način je nameraval prestopiti državno mejo. Dejanje, kot je opisano in ugotovljeno, zato pomeni zgolj pripravljalno dejanje, ki po KZ iz leta 1951 ni bilo inkriminirano kot samostojno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenega S.H. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i

obtožbe, da je z namenom, da brez dovoljenja prestopi mejo Federativne ljudske republike Jugoslavije, odšel dne 12.9.1951 iz Zagreba in preko Ljubljane, kjer se je zadržal 4 dni, prišel dne 17.9.1951 na železniško postajo Divača, kjer je bil po organih LM prijet in mu je tako aretacija preprečila, da bi začeto kaznivo dejanje dokončal, - tedaj poskušal na prepovedan način prekoračiti državno mejo,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 1. odstavku 303. člena KZ-1951 v zvezi s 16. členom KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo z dne 27.9.1951 S.H. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 1. odstavku 303. člena KZ v zvezi s 16. členom KZ-1951, mu izreklo kazen eno leto zapora in v to kazen vštelo pripor od 17.9.1951 dalje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka dne 5.12.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 1. odstavku 303. člena KZ-1951.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

S sodbo, zoper katero vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, je bil S.H. spoznan za krivega, da je z namenom, da brez dovoljenja prestopi mejo FLRJ odšel dne 12.9.1951 iz Zagreba in preko Ljubljane, kjer se je zadržal 4 dni prišel 17.9.1951 na železniško postajo Divačo, kjer je bil po organih ML prijet in mu je tako aretacija preprečila, da bi začeto kaznivo dejanje dokončal in s tem na prepovedan način poskušal prekoračiti državno mejo. V obrazložitvi sodbe sodišče ugotavlja, da je obsojenec prišel v Divačo zato, da bi se orientiral, kje, na katerem kraju bi mogel najlažje priti preko državne meje in da bi dobil stik z domačini, ki bi mu pokazali pot preko državne meje.

Vložnica zahteve pravilno ugotavlja, da opisano dejanje ne pomeni začetka izvrševanja kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 1. odstavku 303. člena KZ-1951, pač pa zgolj nekaznivo pripravljalno dejanje.

Po določbi 1. odstavka 303. člena KZ-1951 je kaznivo dejanje nedovoljenega prehoda preko državne meje storil, kdor je brez dovoljenja prestopil mejo FLRJ; poskus kaznivega dejanja je bil kazniv (2. odstavek). Po stališču teorije, ki mu je takratna sodna praksa sledila, je za opredelitev začetka izvršitve tega kaznivega dejanja odločilno, ali je storilec že začel izvrševati katero od (različnih) možnih dejanj s ciljem neposrednega prehoda državne meje. Prehod preko državne meje in potovanje do nje, ki je v neposredni zvezi s prehodom, sta sestavini kontinuiranega in celovitega ravnanja, ki ima svoj začetek in svoj končni cilj. Storilec, ki krene na pot z namenom nezakonitega prehoda državne meje, pa mu to prepreči aretacija, je začel izvrševati kaznivo dejanje, ne glede na oddaljenost od meje.

Obsojenčevega ravnanja, kot je opisano, ni mogoče podrediti pod zakonski opis obravnavanega kaznivega dejanja niti po kriterijih, ki so veljali v času storitve kaznivega dejanja za razmejitev med poskusom in dokončanim kaznivim dejanjem. Res je, da je obsojenec nameraval pobegniti v tujino, vendar neposredna uresničitev tega namena iz opisa ne izhaja, saj ni navedeno, kdaj, kje in na kakšen način je nameraval prestopiti državno mejo. Vložnica zahteve pravilno ugotavlja, da iz opisa ne izhaja (in tudi v razlogih sodbe ni ugotovljena) nobena konkretna okoliščina, ki bi kazala, da se je v Divači že usmeril proti državni meji z namenom njene prekoračitve. V opisu je zatrjevan zgolj njegov namen in navedeno potovanje od Zagreba preko Ljubljane do Divače, kjer je bil na železniški postaji aretiran in kjer je po ugotovitvah sodišča šele nameraval ugotoviti oz. preveriti možnosti za najlažji prehod preko državne meje. Dejanje, kot je opisano in ugotovljeno, zato pomeni zgolj pripravljalno dejanje, ki v takratni kazenski zakonodaji ni bilo inkriminirano kot samostojno kaznivo dejanje, ne pa začetka (poskus) izvrševanja kaznivega dejanja nedovoljenega prehoda preko državne meje po 303. členom KZ-1951.

Po navedenem je mogoče pritrditi vložnici zahteve, da je bil S.H. obsojen za dejanje, ki ga ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje po 303. členu KZ-1951, opisano dejanje pa tudi ni kaznivo po kakšni drugi določbi takrat veljavne kazenske zakonodaje. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja vložnica zahteve, je tako podana. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, po kateri je bil pravnomočno obsojen.

Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 340/2004
• Sodba I Ips 99/2001
• Sodba I Ips 244/2008