Sodba I Ips 45/2006

Jedro

Za kršitev kazenskega zakona gre samo takrat, ko sodišče nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti ne uporabi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 200.000 SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 15.9.2005 obsojenega M.B. pod točko I. sodbe spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in mu na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 145. člena KZ določilo kazen dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 71.860 SIT. Pod točko II. sodbe pa je obdolženega R.S. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Po 3. odstavku 105. člena ZKP je M.B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, o stroških, nastalih v zvezi z zavrnilnim delom sodbe, pa odločilo, da po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega M.B. kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločilo pa tudi, da je obsojenec dolžan plačati povprečnino v znesku 70.000 SIT kot strošek, nastal v pritožbenem postopku.

Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je zagovornik obsojenega M.B. zaradi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da napadeni sodbi razveljavi in zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo razsojo.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zavzema se, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnikovo sklicevanje v zahtevi na določbo 427. člena ZKP in zavzemanje za razveljavitev pravnomočne sodbe na tej podlagi ni utemeljeno. Po citirani določbi Vrhovno sodišče v primerih, ko nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, razveljavi pravnomočno odločbo in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje. Ne morejo pa na podlagi te določbe pravnomočne sodbe izpodbijati stranke. V nasprotnem bi to pomenilo obid določbe 2. odstavka 420. člena ZKP, po katerem zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Kolikor pa vložnik navaja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo predloga višjega državnega tožilca, ko je ta po 2. odstavku 377. člena pritožbenemu sodišču predlagal naj prvostopenjsko sodbo razveljavi, pa je treba povedati, da predlog državnega tožilca za sodišče ni zavezujoč in mu ni dolžno slediti, če na podlagi relevantnih dejstev ugotovi, da ni utemeljen.

Vložnik navaja, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje nerazumljivi in s seboj v nasprotju, razlogi o odločilnih dejstvih pa da so v nasprotju s tem, "kar je bilo ugotovljeno na glavni obravnavi". Očitno je, da s temi navedbami vložnik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Tudi ta procesna kršitev ni podana. Z navedbami, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da je obsojeni M.B. s pištolo grozil obdolženemu R.S., da ga bo ustrelil, da priča E.K. na glavni obravnavi sploh ni omenila groženj s pištolo, ampak govorila le o nejasnih grožnjah s pištolo in dodala, da je bilo to izrečeno v sekundah hitre jeze, vložnik ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste sprejete v pravnomočni sodbi. Enako velja za navedbe, da je bilo na glavni obravnavi (ne v pravnomočni sodbi) na podlagi izpovedbe R.S. "nesporno" ugotovljeno, da je ta poklical policijo, še preden naj bi mu obsojeni M.B. grozil s pištolo in da ugotovitve sodišča, da se je R.S. čutil ogroženega in zato poklical policijo, ne držijo. Dejansko stanje izpodbija vložnik z navedbami, da grožnje z orožjem ne izhajajo iz izpovedb priče policista D.M. in iz poročila policista Š.V. in F.P. V izpodbijani pravnomočni sodbi so navedbe prič E.K., D.M. in vsebina poročila policistov V. in P. korektno povzete. S tem, da vložnik ne sprejema dokazne ocene, pa ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP na tej podlagi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Tudi z navedbami, da je z načinom vožnje obsojeni M.B. z ničemer ni ogrožal oškodovanca R.S. in E.K., ker da je vozilo ustavil na desni, priči pa sta stali ob levem robu tri metre širokega vozišča, vložnik prav tako ponuja drugačno videnje dejanskega stanja.

Nobenega nasprotja tudi ni v sodbi sodišča druge stopnje, v delu v katerem je zavrnilo vložnikove navedbe, da je obsojeni M.B. ravnal v silobranu. Tako stališče zahteva utemeljuje s selektivnim sklicevanjem le na nekatera, iz celotnega dogajanja iztrgana obsojenčeva ravnanja in nato zaključuje, da je presoja sodišča druge stopnje vložnik nelogična in v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, iz katerih ne izhaja, da je obsojenec napadel R.S. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec zapeljal proti slednjemu in na ta način ogrozil njegovo varnost, da je nato, ko sta izstopila iz vozila in je R.S. posegel v dogajanje med obsojencem in E.K., S. udaril z roko po obrazu, tako da mu je zbil naočnike. Šele nato ga je R.S. vrgel na tla, ga na tleh držal. Nadalje je sodišče ugotovilo, da se je obsojenec skušal iz tega prijema izviti, tako da je dvignil desno roko proti obrazu (glavi) R.S. nakar ga je slednji ugriznil v desno podlaket ter da se je tudi nato upiral, kar potrjuje okoliščina, da je k obema pristopil tudi E.K. in obsojencu "položil" nogo na trebuh in mu dejal, naj bo miren in naj se ne upira. Med ležanjem na tleh pa je po ugotovitvah sodišča obsojenec R.S. grozil, da bo šel po pištolo, ki jo ima v predalu svojega vozila, kar je ta utemeljeno razumel kot da mu obsojenec grozi z pištolo. Glede na dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo v pravnomočni sodbi, je presoja, da obsojeni M.B. ni ravnal v silobranu, pravilna. Kolikor vložnik kršitev 11. člena KZ utemeljuje s sklicevanjem na lastno videnje dejanskega stanja, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ampak razlog iz 373. člena istega zakona. Stališče vložnika je namreč že v izhodišču napačno, saj gre za kršitev kazenskega zakona samo takrat, ko sodišče nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti ne uporabi. V obravnavani zadevi pa ni bilo tako.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega M.B. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid postopka je obsojeni M.B. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnino v znesku 200.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz spisa, in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 164/2002
• Sodba I Ips 205/2001
• Sodba I Ips 267/2000