Sodba I Ips 384/2004

Jedro

Obdolženec, ki si je kot direktor gospodarske družbe protipravno prilastil izkupiček od prodanega vozila, ki ga je družba prodala v okviru svoje dejavnosti, je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega I.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 300.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.2.2003 obsojenega I.T. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen osem mesecev zapora. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obsojenec podjetju P. - E. d.o.o. plačati znesek 2.304.143,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za znesek 1.970.304 SIT od 12.8.1996 dalje, od zneska 141.634,50 SIT od 28.2.1997 dalje in od zneska 370.000 SIT od dne 30.1.1997 dalje, s presežkom pa je oškodovano podjetje napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki jih razen povprečnine, določene na 100.000 SIT, ni pobliže opredelilo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je kazen zvišalo na eno leto zapora, sicer pa je to pritožbo in pritožbo obsojenčevega takratnega zagovornika odvetnika M.S. v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, obsojenčeva zagovornica pa jo je vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazni. Zato se zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica z navedbami, da sodišče obsojencu pri prvem dejanju iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja ni dokazalo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja in da bi ga obsojenec storil le v primeru, če bi vozilo kupil in prodal brez soglasja lastnikov, tako soglasje pa je imel, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP to ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obsojenčevi zagovornici tudi ni mogoče pritrditi, ko bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP utemeljuje s trditvami, da prvostopenjsko sodišče ni zavzelo stališča glede soglasja lastnikov za nakup osebnega avtomobila znamke H.C. pri gospodarski družbi AC d.o.o. in za njegovo prodajo, pa čeprav je bilo soglasje v tujem jeziku predloženo v spis. Namesto da bi obsojenca pozvalo, naj listino predloži v overjenem prevodu, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojenec opravil navedeno poslovno dejanje brez soglasja lastnikov. S tem pa je po videnju vložnice zašlo v nasprotje med tem kar navaja v sodbi o vsebini te listine in med samo listino.

Uveljavljanje te bistvene kršitve temelji na napačni podmeni, da je obsojenec soglasje lastnikov podjetja k nakupu in prodaji avtomobila predložil že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Kakor je razvidno iz spisovnih podatkov, da je tako izhaja tudi iz pritožbe obsojenčevega zagovornika (3. odstavek na list. št. 260 in popisa listin - priloga B5), je obramba to listino predložila šele v pritožbenem postopku. V pritožbi je obsojenčev zagovornik izrecno zapisal, da je po končanem dokaznem postopku obsojenec uspel pridobiti izvod soglasja, ki ga obramba prilaga pritožbi. Sodišče prve stopnje se je s tem vprašanjem ukvarjalo v dokaznem postopku, saj da je sodnemu izvedencu ekonomske stroke J.O. odredilo, naj s pomočjo osumljencu P.E. d.o.o. preveri, če obstaja korespondenca, iz katere bi bilo razvidno, da je lastnik družbe dovolil tak nakup in prodajo navedenega osebnega avtomobila. Izvedenec pa je ugotovil (točko 2, list. št. 237), da pri oškodovani gospodarski družbi in njenih lastnikih ni nobene dokumentacije, iz katere bi bila razvidna odobritev nakupa in prodaje obravnavanega avtomobila. Glede na navedeno je očitno, da ne drži navedba vložnice, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je bilo soglasje predloženo šele v pritožbenem postopku in je zato sodišče druge stopnje tak očitek zato utemeljeno obravnavalo v okviru razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Potem ko je sprejelo potek poslovnega dogodka kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je tudi navedlo, da pravilnih ugotovitev prvstopenjskega sodišča ne more spremeniti soglasje lastnikov, ki ga je obsojenec prilagal k ponudbam potencialnim kupcem in ga je v pritožbenem postopku predložila obramba (2. odstavek list. št. 279).

Zahteva tudi nima prav, da bi obsojenec očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ storil le v primeru, če bi vozilo kupil in prodal brez soglasja lastnika. Strinjati se je treba z navedbo vrhovnega državnega tožilca v odgovoru na zahtevo, da očitek obsojencu ni bil usmerjen v nedopustnost prodaje vozila, ampak da si je protipravno prilastil izkupiček za prodano vozilo in da je ob tem gospodarsko družbo, katere direktor je bil, tudi oškodoval za razliko med nakupno in prodajno ceno vozila. Za takšen nakup in prodajo ga lastniki niso pooblastili, saj tudi vložnica navaja, da so obsojencu dali soglasje za nakup vozila pod pogojem, da ga (nemudoma) proda vsaj za takšno ceno, kot je bilo kupljeno.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi poudarja, da obsojenčevo ravnanje, kot ga je ugotovilo sodišče, nima vseh zakonskih znakov po 1. odstavku 244. člena KZ, saj da ni bilo storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Prodaja avtomobila po navedbah vložnice ni spadala v dejavnost podjetja, pri katerem je bil obsojenec zaposlen in da je šlo zato kvečjemu za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. S temi trditvami po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

Tudi te tožničine navedbe niso utemeljene, saj je bila gospodarska družba P.E. d.o.o., v kateri je bil obsojenec direktor, registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti zaradi ustvarjanja dohodka. S tem da vložnica zatrjuje, da zato tako gospodarsko dejavnost gospodarska družba ni bila registrirana, v tem obsegu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zahteva pa v tem delu zaide tudi v nasprotje, saj hkrati zatrjuje, da je obsojenec pridobil soglasje lastnikov za izpeljavo posla, česar pa ne bi potreboval, če bi šlo za dejavnost, za katero gospodarska družba ni registrirana. Točno je, kar navaja zahteva, da pomeni kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ poslovno nezvestobo storilca do lastnika, vendar pa pri tem spregleda, da je obsojenec storil ravno to, ko denarja, ki ga je prejel kot izkupiček za prodano osebno vozilo, ni odvedel v blagajno družbe, kar bi moral storiti, ampak si ga je prilastil, pa tudi tako, da je svoji bivši ženi avtomobil prodal ceneje kot je bil kupljen. Obsojenec je kaznivo dejanje storil kot direktor gospodarske družbe, tako da je izrabil svoj položaj in prestopil meje svojih pravic, zato je treba zavrniti tudi tiste navedbe v zahtevi, ko zatrjuje, da ima obsojenčevo dejanje kvečjemu zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato tudi ni podana.

Z navedbami v zahtevi, da je računovodsko podjetje GS, ki je opravljalo računovodske storitve za oškodovano gospodarsko družbo, pa je dolžnost opravljalo nestrokovno, površno, pomanjkljivo, naravnost katastrofalno, vložnica tudi ne more spodnesti zakonitosti izpodbijane pravnomočne odločbe. Na ugotovitev, da si je obsojenec prilastil denar, pod točko 3 pa tudi bone, ki so bili last gospodarske družbe, v kateri je bil zaposlen, pri čemer mu je pri dejanju pod točko odštelo znesek do katerega je bil upravičen v skladu z dogovorom o realizacijski premiji, pomanjkljivosti v delu družbe, ki je opravljala računovodske storitve, nimajo nobenega vpliva.

Glede kaznivega dejanja pod točko 2 prvostopenjske sodbe zahteva navaja, da obsojencu ni dokazano, da je z žiro računa podjetja dvignil najmanj 5.827.634,50 SIT gotovine in si jo protizakonito prilastil. Na ta način vložnica ponuja svojo dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi in po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za navedbo o izjemni pomembnosti podatka, da je bilo obsojencu v pisarno vlomljeno v času, ko je bil na bolniškem staležu, da kriminalistična preiskava ni dala nobenega rezultata in da zato obsojenec ni mogel predložiti določenih listin, ki bi ga razbremenjevale in da je tudi nepoučenemu jasno, da je med vlomom v obdolženčevo pisarno in izginotjem dokumentacije podana neposredna povezava.

Obramba se je v postopku pred sodiščem prve stopnje le glede kaznivega dejanja pod točko 3 prvostopenjske sodbe sklicevala na to, da so se vrednostni boni v času do nasilnega vdora družbenikov v prostore gospodarske družbe nahajali v teh prostorih ter da je bil po tem dogodku direktorju dostop v prostore onemogočen. Šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je obsojenčev zagovornik navedel, da je po prekinitvi obsojenčevega delovnega razmerja celotna evidenca na sedežu podjetja P.E. d.o.o izginila, bodisi zaradi ravnanja lastnikov ali pa zaradi ravnanja sedanjega direktorja M.K. Glede te trditve pa se je sodišče druge stopnje opredelilo, saj je navedlo, da zanjo ni nobenih sprejemljivih dokazov, pa četudi bi držalo, da so "določeni" zaposleni načrtovali obsojenčevo kompromitacijo, kakor zatrjuje pritožba. Kolikor vložnica z navedbo, da bi sodišče o samem vlomu moralo zavzeti stališče, pa da tega ni storilo, po vsebini zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ji zato ni mogoče pritrditi.

Z navedbami, da je gospodarska družba, ki je za oškodovanko opravljala računovodske storitve, vodila "lažno poslovno knjigo", da so njene odgovorne osebe storile kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ, da je to prvostopenjsko sodišče spregledalo in na podlagi izvedenskega mnenja J.O. ugotovilo, da obsojenec bonov gospodarske družbe O. O. v znesku 370.000 SIT ni izročil računovodstvu, pač pa, da si jih je prilastil, vložnica ponuja svojo dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Dejansko stanje izpodbija tudi z navedbami, da je obsojenec na pritožbeni seji predložil v spis bone, prejete skupaj s kuverto, v kateri so mu bili poslani, da pa je že v postopku pojasnil, da so bili ti boni v njegovi pisarni, v katero je bilo vlomljeno in da zato ni mogoče trditi, da si jih je prilastil. Tudi iz formulacije v zahtevi, da za očitano kaznivo dejanje sodišče ni razpolagalo z nobenim dokazom, je razvidno, da vložnica glede kaznivega dejanja pod točko 3 prvostopenjske sodbe izpodbija zgolj iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kakor je bilo že pojasnjeno, na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnica tudi navaja, da je sodišče s tem, da se je oprlo na mnenje izvedenca finančne stroke, ki se je opredeljeval do "domnevnih kaznivih storitev" in celo sklepal o obsojenčevih namenih pri obravnavanih poslovnih dogodkih, s čimer da je bistveno presegel nalogo, ki mu jo je odredilo sodišče, prekršilo obsojenčevo pravico do poštenega sojenja. Katera kršitev zakona naj bi bila zato podana, vložnica ne obrazloži, pri čemer pa je razvidno, da v rednem postopku obramba, tudi ko je bil izvedenec zaslišan na glavni obravnavi, ni izrazila nobenih dvomov o njegovi pristranskosti ali strokovnosti. Kolikor pa vložnica navaja, da bi bilo treba "angažirati" drugega izvedenca finančne stroke, ki bi svoje mnenje opravil korektno in po računovodskih standardih ter predvsem odgovoril na vprašanje ali so bile storitve računovodskega servisa v skladu s temi standardi, česar v rednem postopku obramba ni predlagala, ne uveljavlja kršitev pravic obrambe, pač pa izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena s tem, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da opravi poizvedbe v gospodarski družbi AC d.o.o., kako so bile plačane oglaševalske akcije v letu 1996 ter pridobi podatke o dogovoru med to in oškodovano gospodarsko družbo. Zavrnitev dokaza je sodišče obrazložilo v skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP in navedlo, da je predmet kaznivega dejanja pod točko 1 sodbe tisti denar, ki ga je T.B. fizično prinesla v podjetje, ga izročila obsojencu ali P.T., da ta denar ni bil položen v blagajno podjetja, pač si ga je po ugotovitvah sodišča obsojenec prilastil. Presodilo je, da s tega vidika predlagane poizvedbe ne bi prispevale k razjasnitvi dejanskega stanja, zato je ta dokazni predlog obrambe zavrnilo. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga je oceni Vrhovnega sodišča razumna in v skladu z merili, ki jih mora sodišče upoštevati pri presoji, ali bo izvedlo predlagani dokaz. Vložnica je zahtevi ostala le na ravni trditve, da je takšno ravnanje sodišča v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem za vse stranke, ni pa pojasnila, katero (relevantno) dejstvo naj bi se z izvedbo tega dokaza sploh ugotavljalo, potrebno verjetnost da bi ga bilo sploh mogoče dokazati in posledično tudi ne morebitne vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in (ne)zakonitostjo sodbe.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Preizkus kršitev zakona po uradni dolžnosti v tej fazi postopka ni mogoč. Vrhovno sodišče je navedeno določbo že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevano kršitev določno obrazložiti, saj v nasprotnem njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti in je učinek enak, kot da kršitve ne bi uveljavljal.

Vložnica navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, kolikor zadeva izvršitveno dejanje pod točko 1 sodbe, pokazali popolno nerazumevanje, saj je bil 12.8.1996 z žiro računa oškodovane gospodarske družbe na žiro račun podjetja AC d.o.o. nakazan znesek 1.970.304 SIT, pri čemer je nesporno, da je T.B., ki je od oškodovanke kupila vozilo, na njen žiro račun nakazala znesek 177.815 SIT. Zato škoda, ki jo je utrpelo podjetje P.E. d.o.o. ne more biti 1.970.304 SIT, temveč 1.803.189 SIT (pravilno bi bilo 1.792.489 SIT), kolikor znaša razlika med tema dvema zneskoma. Iz take utemeljitve zahteve sploh ni razvidno, katero kršitev zakona uveljavlja vložnica, saj ni zadostila merilom iz 1. odstavka 424. člena ZKP. Zato je treba ugotoviti, da zahteva tudi v tem delu ne more biti uspešna.

Točna je navedba v zahtevi, da je višji državni tožilec predlagal zavrnitev pritožbe Okrožnega državnega tožilca, da pa je sodišče druge stopnje pritožbi deloma ugodilo in obsojencu izrečeno kazen zvišalo iz osmih mesecev na eno leto zapora. S tem pa ni storilo nobene kršitve zakona, saj Višje sodišče na predlog višjega državnega tožilca, podan na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP, tudi ko se nanaša na pritožbo okrožnega državnega tožilca, ni vezano.

S trditvijo v zahtevi, da je Višje sodišče spregledalo, da je obsojenec v pritožbi predložil dodatne dokaze ter da se do njih sploh ni opredelilo, obsojenčeva zagovornica uveljavlja kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Tudi glede te navedbe v zahtevi je treba ugotoviti, da ni konkretizirana, tako da njene utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Kolikor pa vložnica našteva okoliščine, ki po njeni presoji očitno kažejo, da je obsojencu izrečena zaporna kazen neutemeljena, izpodbija primernost obsojencu izrečene kazenske sankcije. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornica obsojenega I.T. niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni I.T. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 300.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja o tej fazi postopka za razmeroma zahtevno zadevo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 149/2006
• Sodba I Ips 55/2007
• Sodba I Ips 3/2007