Sodba I Ips 411/2006

Jedro

Izvedenec mora biti strokoven in nepristranski, vendar pa se glede na njegov procesni položaj in naravo njegovega dela nepristranskost kot razlog za izločitev po 6. točki 39. člena ZKP ne more ocenjevati po pravilih, ki veljajo za izločitev sodnika in tudi dobesedna uporaba točke 4.a 39. člena ZKP za izvedenca ne more priti v poštev, ker je ta določba strogo vezana na procesni položaj sodnika. Glede na drugačno vlogo izvedenca v postopku je v 1. odstavku 44. člena ZKP poudarek ravno na smiselni uporabi določb o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov tudi za izvedence.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru spoznalo P.B. za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 2. odstavka 127. člena KZ. Izreklo mu je kazen petnajst let zapora, v katero mu je po določbi 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 21.4.2005 od 15.00 ure dalje. Po določilu člena 40 KZ mu je izreklo še kazen izgona tujca iz države za čas desetih let, plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornika obdolženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženemu B. v izrečeno kazen vštelo še čas odvzema prostosti v ekstradicijskem priporu od 23.2.2005 do 21.4.2005 do 15.00 ure, sicer je pritožbo zagovornika obdolženca ter pritožbo okrožne državne tožilke v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) in zaradi kršitev kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP menil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S tem ko je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom spremenilo datum storitve kaznivega dejanja iz 12.2. na 13.2.2005 je sicer kršilo določbe ZKP, vendar pa gre za kršitev, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sam datum storitve kaznivega dejanja in njegova napačna navedba tudi v obrazložitvi sodbe ob nedvoumni ugotovitvi časa storitve kaznivega dejanja, ki je bil 13.2.2005, kar je sedaj pravilno navedeno v popravljenem izreku, ni bistvena kršitev, zaradi katere bi bilo potrebno sodbo razveljaviti. S tem ko se je izvedenec psihiater dr. M.V. seznanil z vsebino slovaškega izvedenskega mnenja o zdravstvenem stanju obdolženca, v katerem naj bi bile navedene tudi obdolženčeve izjave, ki jih je ta dal policistom Republike Slovaške, zaradi česar bi sodišče moralo izvedenca V. izločiti, prav tako niso utemeljene. Podatki so bili namreč pridobljeni v tujini v zakonitem postopku in v takšnem primeru, če je postopek v skladu s standardi uveljavljenimi v naši zakonodaji, ne velja teorija zastrupljenega sadeža iz zastrupljenega drevesa na katero se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti.

V delu kjer pa zahteva napada mnenja izvedencev, ki naj bi bila v nasprotju z listinami, pa zagovornik uveljavlja le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP so:

1. Kršitev določila člena 365 ZKP, ker sodišče prve stopnje z izdajo popravnega sklepa ni popravilo pisnega izvoda sodbe temveč je s tem ko je spremenilo datum, s sklepom popravilo izvirnik (originalni zapisnik).

2. Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP: izrek in obrazložitev sta si glede odločilnega dejstva - datuma storitve kaznivega dejanja v nasprotju, saj iz izreka sodbe po izdaji popravnega sklepa izhaja, da je bilo dejanje storjeno 12.2.2005, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je datum storitve kaznivega dejanja 13.2.2005. Ista kršitev je podana tudi v tem, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni zavzelo stališča glede teze obrambe, da v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje umora temveč kaznivo dejanje hude telesne poškodbe s smrtno posledico. Podana pa so tudi nasprotja med podatki v spisu in zaključki sodišča glede vprašanja ali je šlo za dejanje storjeno iz spolnih nagibov ali ne in glede vprašanja neposrednega vzroka smrti oškodovanke. Tudi razlogi sodbe višjega sodišča v delu, kjer obrazlaga kazensko sankcijo, si nasprotujejo, poleg tega pa nimajo opore v sodbi okrožnega sodišča. Višje sodišče je namreč zapisalo, da okrožno sodišče pri izbiri vrste in višine kazenske sankcije res ni izrecno upoštevalo težkih razmer v katerih je odraščal obdolženec, vendar da pa je ta okoliščina brez dvoma prišla do izraza že v kazenski sankciji, ki jo je izreklo prvostopenjsko sodišče.

3. Kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP:-sodba se namreč opira na dokaz, ki bi moral biti izločen. Med dokumenti, ki jih je imel na razpolago pri izdelavi pisnega izvedenskega mnenja izvedenec psihiater dr. M.V. se je namreč nahajalo tudi izvedensko mnenje, ki ga je izdelal slovaški strokovnjak, mnenje pa je nastalo na podlagi zaprosila preiskovalnega sodnika slovaškim organom, da naj sporočijo, kakšne poškodbe je imel obdolženec. V tem slovaškem izvedenskem mnenju je v celoti povzeto vse, kar je obdolženec povedal policistom Republike Slovaške. Slovaški izvedenec je pri izdelavi mnenja ne le navedel, kaj je obdolženec povedal slovaškim policistom, ampak temeljijo zaključki mnenja na primerjavi poškodb z opisom dogajanja, ki ga je dal obdolženec. Jasno pa je, da bi moralo biti takšno mnenje iz spisa izločeno na podlagi 83. člena ZKP, prav tako pa tudi vsi dokazi, ki so nastali na podlagi takih dokazov (doktrina sadeža zastrupljenega drevesa). Izvedenec dr. V., ki je bil z vsebino te dokumentacije seznanjen, pa je potem izdelal mnenje pri katerem je za izračun alkoholiziranosti obdolženca zavestno uporabljal dvojna merila.

Ad.1 Kot izhaja iz podatkov v spisu je sodišče dne 20.2.2006 izdalo sodbo v kateri je kot datum storitve kaznivega dejanja naveden 12.2.2005 med 01.00 in 10.00 uro ter takšno sodbo tudi obrazložilo. Kasneje, dne 30.3.2006 pa je izdalo popravni sklep v katerem je pravilno naveden datum 13.2.2005.

Višje sodišče je na identične pritožbene navedbe zagovornika, kot jih ta uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniku sicer pritrdilo, da gre za očitano kršitev določb 365. člena, ki dovoljuje izdajo popravnega sklepa le za očitne napake v pisno izdelani sodbi, ne pa popravo izvirnika kot je bilo v obravnavani zadevi, vendar pa časovne okoliščine kaznivega dejanja v konkretnem primeru ne predstavljajo odločilnega dejstva in tako na njih ni mogoče vezati pravnih posledic.

Utemeljitev pritožbenega sodišča je pravilna. Datum storitve kaznivega dejanja (in s tem tudi pomik iz 12. na 13.2.2005) ob tem, da kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče iz spisa nedvomno izhaja, da je bilo dejanje storjeno v noči iz 12.2. na 13.2.2005, ni pravno relevantna okoliščina, saj se ne nanaša na zakonske znake kaznivega dejanja, ne na kvalifikatorno okoliščino, ne vpliva na težo kaznivega dejanja, niti se v zvezi s tem ne zastavlja vprašanje identitete storilca, dokazovanja alibija, zastaranja ali kakršnegakoli drugega dejanskega ali pravnega vprašanja, ki bi lahko imelo pravne posledice za obsojenca. Spremembe opisa dejanja (ki so le stilistične redakcijske ali jezikovne narave) so sicer sodišču dopustne oziroma s tem, ko sodišče na naveden način poseže v izrek obtožbe ne prekrši 354. člena ZKP. Res pa je, da je sodišče prve stopnje kot to zatrjuje zagovornik v zahtevi to storilo prepozno (po izreku sodbe) in nepravilno (z izdajo popravnega sklepa) ter s takšnim ravnanjem kršilo določilo 1. odstavka 365. člena ZKP. Vpliva te kršitve določb ZKP (ki ne predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 1. odstavka 371. člena ZKP) na zakonitost sodne odločbe pa v zahtevi zagovornik ni obrazložil. V nasprotju s pritožbenim postopkom, se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), kar pomeni, da v primeru, ko vložnik uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP ne samo da je dolžan navesti in obrazložiti kršitev procesnih določb, temveč je dolžan utemeljiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo sodbe. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da ni podana kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena tega zakona.

Ad.2 Ker (ob ugotovitvi da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v noči iz 12.2. na 13.2.2005), datum ali je bilo dejanje storjeno 12.2. ali 13.2. ni pravno relevantno dejstvo tudi v zahtevi očitano nasprotje med popravljenim izrekom sodbe (kjer je navedeno, da je bilo dejanje storjeno 13.5.) in obrazložitvijo, (kjer je zapisano, da je bilo dejanje storjeno 12.5.) ne predstavlja kršitve določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Kršitev je namreč podana le, če je precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih.

Z navedbami v zahtevi, da v obravnavani kazenski zadevi ne gre za kaznivo dejanje umora temveč le za hudo telesno poškodbo s smrtnim izidom, da je bilo dejanje storjeno iz spolnih nagibov, saj sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstev, da je bilo oškodovanki slečeno spodnje perilo, da je obsojenec tedaj klical na vročo linijo, preveč pa je upoštevalo dejstvo, da ni bila najdena semenska tekočina, in z nadaljnjo ugotovitvijo, da ni bil ugotovljen neposredni vzrok smrti, pa zagovornik ni obrazložil kršitve določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP temveč pomenijo ti očitki le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, torej uveljavljanje razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Na to področje, torej izpodbijanje s strani sodišča ugotovljenega dejanskega stanja, pa spadajo tudi zatrjevanja o obstoju nasprotij v mnenjih patologa dr. M.K. in psihiatra dr. M.V. Omenjena kršitev (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) se namreč lahko nanaša le na nasprotje glede odločilnih dejstev v sodbi, ne pa v mnenjih izvedencev. Kolikor se stranka z izdelanimi mnenji ne strinja, vidi v njih nejasnosti ali nasprotja, pa s tem izpodbija le dokazno vrednost izvedenskega mnenja, oziroma kot je bilo povedano uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena, kakor tudi ne določb materialnega kazenskega zakona, pa tudi ni kršilo pritožbeno sodišče pri presoji pritožb zagovornika in okrožne državne tožilke zoper odločbo o kazenski sankciji. Glede na to, da je bila prvostopenjska sodba izpodbijana tako s strani obrambe kot obtožbe torej sodišče ni moglo kršiti načela prepovedi reformatio in peius. Okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni je lahko ponovno pretehtalo in pri potrditvi na prvi stopnji izrečene kazni lahko presodilo, da je tudi težka mladost obdolženca, ki jo je posebej izpostavil zagovornik v pritožbi in ki sicer v sodbi sodišča prve stopnje ni bila poudarjena prišla v izrečeni kazenski sankciji do izraza oziroma, da je kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje primerna teži kaznivega dejanja in vsem drugim okoliščinam obravnavanega primera, ki vplivajo na odmero kazni. Svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Z izrekom takšne kazenske sankcije pa ne prvostopenjsko in tudi drugostopenjsko sodišče kot je bilo že povedano tudi ni kršilo materialnega zakona (kar zagovornik uveljavlja v točki b/2 - str. 13 zahteve), saj je kazen izrečena mejah predpisane, nestrinjanje z višino izrečene kazni pa pomeni, enako kot v prejšnjem očitku kršitve zakona, le izpodbijanje sodbe iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Ad.3 S tem, ko je sodišče oprlo sodbo na izvedensko mnenje izvedenca psihiatra dr. V., ni kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ne glede na to, da naj bi se izvedenec seznanil z izjavo obsojenca (tedaj osumljenca) dano slovaškim organom pregona brez pravnega pouka. Zahtevo za izločitev izvedenca je utemeljeno in obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje, na podobne pritožbene navedbe, kot jih zagovornik uveljavlja v zahtevi pa je obširno odgovorilo tudi višje sodišče (str. 4 sodbe pritožbenega sodišča). Vrhovno sodišče se navedenim razlogom pridružuje, pri čemer še opozarja, da je bilo podobno stališče, kot to ugotavljata tudi nižji sodišči, zavzeto že v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 183/2003, kjer je bilo posebej poudarjeno, da je glede na drugačno vlogo izvedenca v postopku v 1. odstavku 44. člena ZKP poudarek ravno na smiselni uporabi določb o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov tudi za izvedence. Zato teh določb ni mogoče kar mehanično uporabljati, temveč je taka analogna aplikacija navedenih določb mogoča samo takrat, ko je to smiselno.

Poudariti je namreč potrebno različnost vlog sodnika in izvedenca. Vloga sodnika je v tem, da sodi, oziroma presoja dokazno vrednost določenih dokazov in na podlagi skrbne presoje navedenega odloči o zadevi. Ravno zato, da na sodnika pri presoji dokazov (tudi presoji verodostojnosti obdolženca) ne bi vplivalo na primer začetno priznanje obdolženca dano policistom brez pravnega pouka oziroma kakršenkoli drug dokaz, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisa (83. člen), je potrebno takšnega sodnika izločiti (razen, če vsebina očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo nepristranskost, kar pa je dejansko vprašanje, ki se presoja glede na vsebino dokaza). Smisel izločitve dokazov je torej v tem, da se nezakoniti dokazi na sojenju ne uporabljajo ter da se z njimi ne seznani tisti, ki vsebinsko odloča o zadevi. Povsem drugačna pa je kot rečeno vloga oziroma procesni položaj izvedenca. Izvedenec je namreč (podobno kot priča) dokazno sredstvo oziroma (za razliko od priče) posrednik sodniku manjkajočega strokovnega znanja. Naloga izvedenca torej ni presoja dokazov, kot velja to za sodnika, temveč izdelava izvedenskega mnenja na podlagi abstraktnih pravil znanosti in stroke. Izvedenec mora biti res poleg tega, da je strokoven tudi nepristranski, vendar pa se glede na njegov procesni položaj in naravo njegovega dela nepristranskost kot razlog za izločitev (6. točka 39. člena ZKP) ne more ocenjevati po pravilih, ki veljajo za izločitev sodnika, oziroma tudi dobesedna uporaba določbe točke 4.a 39. člena ZKP za izvedenca ne more priti v poštev enako kot tudi ne za tožilce, ker je ta določba strogo vezana na procesni položaj sodnika. Temu ustrezno pa je tudi postopek odločanja o zahtevi za izločitev izvedenca drugačen od postopek odločanja o izločitvi sodnika. O zahtevi za izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP namreč odloča organ pred katerim teče kazenski postopek, pri čemer stranke nosijo trditveno in dokazno breme. Navesti morajo torej konkretne okoliščine in dejstva, na podlagi katerih menijo, da je izvedenec nepristranski.

V konkretni kazenski zadevi je zagovornik predlagal izločitev izvedenca izključno iz razloga, ker naj bi se ta seznanil z vsebino izjave osumljenca dano slovaškim organom pregona brez pravnega pouka, pri čemer pa ni pojasnil katero dejstvo oziroma podatek naj bi bil takšne narave, da bi vplival na nepristranskost izvedenca. Kot izhaja iz podatkov v spisu je izvedenec izdelal izvedensko mnenje o stopnji alkoholiziranosti in posledično o vplivu alkohola na njegovo prištevnost ob upoštevanju izpovedb prič o količini zaužite pijače, o njegovem obnašanju v večernih urah dne 12.2.2005 in dne 13.2.2005 tudi v jutranjih urah. Izvedenec je sicer na zahtevo sodišča, ki je sledilo predlogu zagovornika, izdelal še dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je upošteval količino zaužite alkoholne pijače, kot izhaja iz zagovora obdolženca, zaslišanega pred sodiščem (in poučenega v skladu z določbami ZKP) ter vpliv takšne količine zaužitega alkohola na njegovo zmožnost presoje in obvladovanja, vendar pa sodišče tej dopolnitvi mnenja ni sledilo, saj je ocenilo, da so izpovedbe prič tako o obnašanju obdolženca kot o količini zaužite alkoholne pijače prepričljivejše oziroma, da so bile priče verodostojne, saj so izpovedbe skladne, mnenje izvedenca izdelano na podlagi izpovedb teh prič pa tudi skladno z obnašanjem obdolženca naslednjega dne (to je že v jutranjih urah dne 13.2.2005). Nestrinjanje zagovornika z izvedenskim mnenjem pa spada na področje ugovarjanja ugotovljenemu dejanskemu stanju. Ker torej dejstvo, da naj bi se izvedenec seznanil z vsebino uradnega zaznamka o razgovoru policistov z osumljencem (postopek je sicer potekal po pravilih procesnih določb Republike Slovaške) samo po sebi še ne more vplivati na nepristranskost izvedenca, (saj ta ni ocenjeval verodostojnosti zagovora obdolženca) je sodišče ravnalo povsem pravilno, ko izvedenca iz razloga nepristranskosti ni izločilo, posledično pa tudi izvedensko mnenje ni nezakonit dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa.

Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne pa uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, pa pomenijo tudi navedbe zagovornika, da je šlo v obravnavani kazenski zadevi za kaznivo dejanje hude ali kvečjemu posebno hude telesne poškodbe ali pa za katerega izmed spolnih deliktov, saj iz izreka pravnomočne sodne odločbe izhajajo vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja umora, temu ustrezna pa je tudi obrazložitev. Kot je bilo že pojasnjeno pa se glede izrecno odločbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti iz tega razloga ne more vlagati.

Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb procesnega ali materialnega zakona, zahteva pa je v pretežni meri vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih v tej fazi postopka temelji na v izreku določbe citiranih določilih ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 67/97
• Sodba I Ips 406/2008
• Sodba I Ips 379/2006