Sodba I Ips 49/2006

Jedro

Pri športnih tekmovanjih, na katerih pride do kršitev pravil med udeleženci, pravila športnih organizacij ne izključujejo kazenske odgovornosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lenartu je z v uvodoma navedenim sklepom spoznalo obsojenega I.T. za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ ter mu izreklo sodni opomin po 61. členu KZ. Višje sodišče v Mariboru je z v uvodoma navedenim sklepom pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 17.1.2006 vložil zoper pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik meni, da prvostopenjski sklep nima razlogov in ne dokazne ocene o obsojenčevem pisnem zagovoru, ki je prezrt v pretežnem delu. Po mnenju zagovornika je potrebno zadevo obravnavati kot "športni dogodek", saj obsojenec ni imel zaničljivega in žaljivega namena, ampak je šlo za izbruh njegove izzvane športne strasti. Izrek je po mnenju zagovornika nejasen in nepregleden glede dejanskega in pravnega stavka, tako da gre za neobstoj primernega krivdoreka (izrek je nenavadno obsežen s številnimi pavšalnimi dejstvi in domnevami, ki so tudi protislovne, na primer udarec v obraz brez poškodb). Obe sodišči naj bi kršili tudi določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je zasebnemu tožilcu nezakonito dovolilo vrnitev prejšnje stanje. Določbe ZKP naj bi bile kršene tudi s tem, ker bi sodišči morali zasebno tožbo zavreči kot nesklepčno, ker je zasebni tožilec predlagal dokaze po začetku glavne obravnave, čeprav je bil glede dokaznih predlogov prekludiran, uporabljeni dokazi pa naj bi bili neverodostojni in nezakonito pridobljeni, saj je sodišče uporabilo fotokopije nogometne organizacije, ki listine sama ni predložila. Zagovornik meni, da so izpovedbe obremenilnih prič protislovne in neskladne, stališče sodišča druge stopnje pa je nejasno, saj zasebni tožilec ne more odločati, kaj je kaznivi udarec in kaj ne. Prav tako je po mnenju zagovornika pavšalno in neargumentirano stališče drugostopenjskega sodišča, da je bil zasebni tožilec deležen posmeha in je izgubil spoštovanje kot sodnik. Po mnenju zagovornika je torej zmotno uporabljeno materialno pravo, saj sam dogodek ne more imeti elementov razžalitve, sodišče pa je prezrlo, da je konkretno udejstvovanje v športu družbeno pozitivna dejavnost. Krivdorek in razlogi sploh ne merijo na kaznivo dejanje razžalitve, kvečjemu pavšalno na telesno poškodbo. Iz teh razlogov je predlagal Vrhovnemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP poslana zasebnemu tožilcu B.C., vendar nanjo ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Okrajno sodišče v Lenartu je s sklepom z dne 11.1.2005 v skladu z določbami ZKP ugodilo predlogu zasebnega tožilca B.C. za vrnitev v prejšnje stanje, ker mu vabilo na glavno obravnavo ni bilo vročeno v skladu s 121. členom ZKP. Ni jasno, katere dokaze naj bi predlagal zasebni tožilec, ki naj bi bili po mnenju zagovornika prekludirani. Na glavni obravnavi pri Okrajnem sodišču v Lenartu dne 11.4.2002 je nove dokaze predlagal obsojenčev zagovornik in je sodišče zato obravnavo preložilo. Sicer pa smeta stranki do konca glavne obravnave predlagati, naj se raziščejo nova dejstva in preskrbijo novi dokazi (4. odstavek 329. člena ZKP).

Sodišče je na glavni obravnavi prebralo poročilo o izključitvi in poročilo delegata o odigrani nogometni tekmi med ekipama, ki so v prilogah A2, A3, A4 in A5 kazenskega spisa v obliki fotokopij, kar pa ne predstavlja nedovoljenega dokaza, kot meni obsojenčev zagovornik.

V tistem delu zahteve, ko obsojenčev zagovornik graja dokazno oceno sodišča ter se sklicuje na neverodostojne izpovedbe prič, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti tega razloga ni mogoče uveljavljati.

Neutemeljena je tudi zagovornikova trditev, da opis dejanja v prvostopenjskem sklepu o sodnem opominu nima znakov kaznivega dejanja. Nasprotno, v tem opisu so vsebovani vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ.

Osrednji ugovor glede kršitve materialnega prava je v zahtevi vsebovan v trditvi, da na nogometni tekmi ne more biti podano kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Pri tem obsojenčev zagovornik izhaja iz napačnega stališča, da pri športnih tekmovanjih, na katerih prihaja do kršitev pravil med udeleženci in posledično celo telesnih poškodb ali smrti, pravila športnih organizacij izključujejo kazensko odgovornost. Posebej je pri športnih igrah, predvsem pri kolektivnih športih ali individualnih dvobojih, potrebno upoštevati vlogo sodnika oziroma arbitra. Žalitve ali napad na športnega arbitra namreč predstavlja posebno situacijo, ločeno od dvoboja med samimi športnimi tekmovalci. Kljub temu, da vsak napad na sodnika lahko predstavlja kršitev ustreznih športnih pravil, kar ima sankcije v okviru športne organizacije, to ne izključuje kazenske odgovornosti povzročitelja. Tudi v obravnavani zadevi je obsojenec uresničil znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 169. člena KZ in na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva postopek v okviru nogometne organizacije.

Pravno stališče o tem, da so tudi v športu možna kazniva dejanja v okviru športne igre med tekmovalci ni nobenega dvoma. Posebej pa v pravnem pogledu predstavlja poseben položaj odnos do arbitra, ki sam ni vključen v tekmovalni del športne prireditve. Tudi v primerjavi z drugimi profesijami bi nasprotno stališče predstavljalo absurdno situacijo, ko bi kršitev pravil hkrati izključevala kazensko odgovornost. Tako je na primer tudi za sodišče predvidena možnost dodatnega kaznovanja ob žalitvah (78. člen ZKP), ki pa ne izključuje kazenske odgovornosti, kot tudi ne izključuje kaznovanje z denarno kaznijo pri motenju reda na glavni obravnavi in pokoravanja ukazom predsednika senata, saj je tudi v tem primeru možen kazenski pregon, če so uresničeni znaki kateregakoli kaznivega dejanja. Enako velja za postopke glede novinarjev pred častnim razsodiščem in za zdravnike, obravnavane pri zdravniški zbornici. V vseh omenjenih primerih takšni postopki ne izključijo kazenske odgovornosti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je zahtevo vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je Vrhovno sodišče zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavku 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo premoženjsko stanje, kot je razvidno iz podatkov prvostopenjskega sklepa.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 965/2000
• VSL sklep I Kp 192/2000
• Sodba I Ips 33/2005