<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 38/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:I.IPS.38.2006
Evidenčna številka:VS23388
Datum odločbe:18.05.2006
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - obseg preizkusa - odgovor na pritožbene navedbe - utemeljitev oblike krivde - direktni naklep

Jedro

Sodišče je zadostno opredelilo pravni zaključek o direktnem naklepu z navedbo dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo in štelo za dokazana (da se je obsojenec zavedal, da bo s tem, ko je oškodovanca najmanj trikrat udaril z aluminijastim delom lopate, ki je bila usmerjena tudi v glavo oškodovanca, da uporablja sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, glede na število udarcev in mesto, kamor so bili udarci zadani, pa je oškodovanca tudi hotel poškodovati).

Izrek

Zahteva obsojenega A.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 8.10.2004 obsojenega A.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ ter mu izreklo z uporabo določb 42. in 43. člena KZ 150.000 SIT denarne kazni, plačljive v treh mesecih. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 80.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.6.2005 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je kot stroške pritožbenega postopka dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri kršitev zakona, ki jih uveljavlja, ni konkretno opredelil. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da odloči, da ni kriv očitanega kaznivega dejanja in da bremenijo stroški tega postopka proračun.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za njeno vložitev in zato predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V sodni praksi je sprejeta razlaga te določbe, po kateri mora vložnik zahteve navesti ne samo zakonske razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP, temveč tudi utemeljiti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Posplošenih trditev o kršitvah zakona namreč ni mogoče preizkusiti.

Obsojenec v vloženi zahtevi ni konkretno opredelil kršitev zakona. Tega ni storil tudi v njeni sicer obširni obrazložitvi. Iz vsebine utemeljitve sledi predvsem, da vložnik zahteve ne soglaša z dokazno presojo, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Slednje izhaja iz navedb, da nižji sodišči nista upoštevali vseh izvedenih dokazov in neskladnosti med domnevno odločilnimi dokazi, da je za sodišče druge stopnje bilo bistveno mnenje izvedenca medicinske stroke, ki ne dokazuje, da naj bi napadel oškodovanca, da nasprotja med izvedenskim mnenjem in oškodovančevo izpovedbo dokazujejo, da do njegovih poškodb ni prišlo tako, kot je izpovedal, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo nasprotij v izpovedbah oškodovanca in njegovega sina in da presoja sodišča, da naj bi bila izpovedba oškodovanca in pričanje njegovega sina v bistvenih okoliščinah enaka, ni utemeljena. Neskladnosti, na katere opozarja, po mnenju vložnika zahteve dokazujejo neverodostojnost izpovedb oškodovanca in njegovega sina. Iz nadaljnjih navedb sledi, da obsojenec ne soglaša z oceno izpovedbe priče L.R.C. ter tudi ne s presojo, v kateri sodišče ni upoštevalo njegovega zagovora in izpovedb prič M. in J.H. Z izvajanji v tem obsegu zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

V podatkih kazenskega spisa ni podlage za sklepanje, da je obsojencu bila kratena pravica, da se brani pred obtožbo, ker je imel vse možnosti, da zavzame stališče do obtožbe in da uveljavi pravice, ki zadevajo njegovo obrambo. Ni pa mogoče sprejeti naziranja, da je njegova pravica obrambe bila kršena s tem, ko je sodišče zagovor in izvedene dokaze presodilo drugače, kot jih ocenjuje sam. Z očitkom, da sodišče druge stopnje večine pritožbenih navedb sploh ni obravnavalo, vložnik zahteve meri na kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Trdi, da iz sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta oškodovanec in njegov sin v bistvenih delih izpovedala enako, pravilna, kaj naj bi bil razlog, da je sodišče sprejelo izvedensko mnenje kot gotov dokaz o vzroku poškodb in zakaj ni relevantno, da oškodovanec prisotnosti priče C. ne omenja. Pojasnilo tudi ni, zakaj naj bi bili razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da ni verjelo izpovedbam sestre in svaka, sprejemljivi.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje med ostalim presodi navedbe pritožbe. Določbo je treba razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti do njih stališča in jih utemeljiti. Na navedbe, ki se ne nanašajo na pravno pomembna dejstva, pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati in jih tudi ne utemeljevati. Sodišče druge stopnje, ki o pritožbi odloča na seji senata in ne na glavni obravnavi, znova in samostojno ne presoja izvedenih dokazov, temveč glede na pritožbene navedbe ugotavlja, ali je sodišče pravilno ocenilo izvedene dokaze in na njihovi podlagi z gotovostjo ugotovilo vsa odločilna dejstva. V tem pogledu sodba sodišča druge stopnje nima pomanjkljivosti, na katere opozarja vložnik zahteve. Kot je razvidno iz razlogov drugostopenjske sodbe, se je pritožbeno sodišče opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki zadevajo dejstva in okoliščine, pomembne za pravilno presojo vprašanja, ali je obsojenec prizadejal oškodovancu poškodbe v obsegu in na način, kot mu je očitan, in s tem storil obravnavano kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je soglašalo s prvostopenjsko dokazno oceno, v obrazložitvi sodbe pa tudi navedlo, katerim dokazom in iz katerih razlogov daje odločilen pomen. S tem je odgovorilo tudi na navedbe, ki jih v zahtevi izpostavlja njen vložnik. Zato nakazovanje, da je pritožbeno sodišče postopalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP in jo kršilo, ni utemeljeno.

Z navedbo, da za ugotovitev naklepa in obrazložitev ne zadostuje razlaga dejanskega stanja, kot izhaja iz obrazložitve sodišča druge stopnje, ampak mora sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja konkretizirati in navesti okoliščine, ki izpolnjujejo posamezne zakonske elemente določene oblike krivde, zahteva dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pravnomočna sodba naj ne bi imela razlogov o tem odločilnem dejstvu.

Sodišče prve stopnje je utemeljilo, da se je obsojenec zavedal, da bo s tem, ko je oškodovanca najmanj trikrat udaril z aluminijastim delom lopate, ki je bila usmerjena tudi v glavo oškodovanca, da uporablja sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, glede na število udarcev in mesto, kamor so bili udarci zadani (tudi v glavo), pa je oškodovanca tudi hotel poškodovati. S temi razlogi, s katerimi je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, je opredelilo tako zavestno kot tudi voljno sestavino naklepa, in sicer z navedbo dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo in štelo za dokazana. Takšna utemeljitev naklepa brez dvoma daje podlago za pravni zaključek, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Ker pravnomočna sodba v tem pogledu nima očitane pomanjkljivosti, sodišče tudi ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 395, 395/1, 420, 420/2, 424, 424/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjE3MQ==