Sodba I Ips 411/2005

Jedro

Pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost je potrebno fizičen poseg v spolno integriteto žrtve ocenjevati tudi v povezavi s subjektivnim namenom storilca v tem smislu, ali njegovo ravnanje izhaja iz spolnih pobud, saj šele ob izpolnitvi tega pogoja objektivno ravnanje storilca dobi lastnost spolnega dejanja v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je R.O. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 3. odstavku 183. člena KZ ter mu izreklo kazen 2 leti zapora. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe obtoženčevega zagovornika prvostopenjsko sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je obtoženca iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe.

Zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je vrhovni državni tožilec A.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP ter 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče ugotovi, ker je zahteva vložena le v obtoženčevo škodo, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril obtoženčev zagovornik - Odvetniška pisarna G. iz K., ki se strinja z razlogi drugostopenjske sodbe in predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obtoženca spoznalo za krivega, da je kot roditelj z zlorabo svojega položaja storil spolno dejanje z osebo, ki še ni bila stara 15 let, in mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo. V obdobju od leta 2000 do novembra 2001 naj bi svojega sina, rojenega 24.2.1994, ki mu je bil zaupan v starševsko skrb, vsaj v treh primerih ščipal po spolnem udu, ga vlekel za spolni ud in ga po spolnem udu zbadal z zobotrebcem, enkrat pa mu je spolni ud tudi drgnil. V obrazložitvi sodbe je sodišče med drugim ugotovilo, da izvedenec ni mogel z gotovostjo potrditi, da je obsojenec storil opisano spolno dejanje z namenom zadovoljevanja spolnega nagona. Ta namen pa po oceni sodišča za obstoj kaznivega dejanja niti ni pomemben, saj ni njegov zakonski znak. Zato je iz opisa kaznivega dejanja po obtožnem aktu tudi izpustilo del besedila, ki je zatrjeval takšen obtoženčev namen.

Sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo spremenilo in obtoženca oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP - torej zato, ker ni dokazano, da je storil dejanje, katerega je obtožen. Pri odločitvi je izhajalo iz dejanskega stanja, ugotovljenega v prvostopenjski sodbi in upoštevalo, da se državni tožilec zoper sodbo ni pritožil, utemeljenosti zagovornikove pritožbe zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa ni presojalo. Po mnenju sodišča druge stopnje je namen zadovoljevanja spolnega nagona bistven element obravnavanega kaznivega dejanja, saj se pod pojem spolnih dejanj, ki niso spolno občevanje, uvrščajo le tista dejanja, pri katerih gre za zadovoljevanje spolnega nagona storilca na telesu oškodovanca. Pravne podlage za opisano spremembo prvostopenjske sodbe pritožbeno sodišče ni navedlo, vendar iz obrazložitve sodbe smiselno izhaja, da se je oprlo na 1. odstavek 394. člena ZKP, oziroma da je prvostopenjsko sodbo spremenilo zato, ker je ocenilo, da je treba ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi zakona obtoženca oprostiti obtožbe.

Vložnik zahteve se v uvodu sklicuje: 1. na kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP) v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje in 2. na bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), ker naj bi bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju in ker naj bi bil izrek nerazumljiv, pa tudi v nasprotju sam s seboj in razlogi sodbe. V utemeljitvi zahteve, ko pojasnjuje navedene kršitve zakona, hkrati opozarja še na kršitev 5. odstavka 392. člena ZKP; vidi jo v tem, da je Višje sodišče obtoženca oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ker je očitno štelo, da ni dokazano, da je storil kaznivo dejanje, temelj za spremembo sodbe na podlagi citirane določbe pa je lahko le zmotno ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje. Poleg tega naj bi Višje sodišče kršilo tudi določbo 1. odstavka 392. člena ZKP, saj bi po mnenju vložnika zahteve moralo v zvezi s pritožbo zagovornika zaradi dejanskega stanja prvostopenjsko sodbo le razveljaviti, ne pa jo spremeniti po uradni dolžnosti, kot izhaja iz izreka sodbe. Zaradi navedenega naj bi bil izrek tudi nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju.

Očitki o navedenih kršitvah procesnega zakona temeljijo na vložnikovi zmotni oceni pravne podlage za spremembo prvostopenjske sodbe, katera v izpodbijani sodbi ni izrecno navedena. Sodišče druge stopnje namreč obtoženca ni oprostilo obtožbe, ker bi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji samo drugače presodilo že ugotovljena dejstva (5. odstavek 392. člena ZKP); spremenilo jo je, kot je že bilo omenjeno, ker je menilo, da je prvostopenjsko sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo zakon: točneje, nepravilno naj bi uporabilo procesni zakon, saj bi obtoženca že samo moralo oprostiti obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, ko je ugotovilo, da ni dokazan eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar pa tega ni storilo, ker je pravno napačno ocenilo, da je storilčev namen zadovoljevanja spolnega nagona v okviru zakonskega znaka "spolno dejanje" nepomemben.

Zatorej se ni mogoče strinjati z vložnikom zahteve, da je sodišče druge stopnje kršilo 1. in 5. odstavek 392. člena ZKP, saj iz obrazložitve sodbe smiselno izhaja, da omenjeni določbi pri odločitvi višjega sodišča nista bili uporabljeni oziroma nista prišli v poštev. Višje sodišče se je namreč pri svoji odločitvi smiselno oprlo na določbo 1. odstavka 394. člena ZKP. Vložnik zahteve pa ne problematizira uporabe te določbe, ki predpostavlja pravilno ugotovitev dejanskega stanja na prvi stopnji. Ta pogoj je izpolnjen, če ni pritožbe v tej smeri, ali če je bila pritožba zaradi dejanskega stanja zavrnjena kot neutemeljena, višje sodišče pa zagovornikove pritožbe v smeri dejanskega stanja ni preizkušalo.

Očitek vložnika zahteve o nadaljnjih kršitvah zakona (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP in 3. odstavka 183. člena KZ) prav tako izhaja iz napačnega izhodišča, da "namen zadovoljitve spolnega nagona", katerega je prvostopenjsko sodišče izpustilo iz opisa kaznivega dejanja, sam po sebi ne more pomeniti ničesar, kar bi bilo povezano z odločilnimi dejstvi. V povezavi z nadaljnjo ugotovitvijo zahteve (zadnji odstavek na drugi strani), da subjektivni občutki obdolženca v zvezi z njegovim lastnim spolnim vzdraženjem ne pomenijo izpolnjevanja oziroma konkretizacije katerega od bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja in da zato ne sodijo v opis dejanja, je te navedbe v zahtevi mogoče razumeti v tem smislu, da naj bi bila ta okoliščina nepomembna pri presoji, ali neko ravnanje pomeni spolno dejanje v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja. Takšnemu stališču pa ni mogoče pritrditi.

Kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ ki je predmet obravnave, sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki je hkrati splošni varstveni objekt kaznivih dejanj iz tega poglavja. Izvršitveno dejanje je lahko spolno občevanje ali kakšno drugo spolno dejanje; v obeh primerih je spolni napad posledica zlorabe storilčevega položaja, kateremu je oškodovanec zaupan v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo. Skupna značilnost navedenih spolnih napadov pri kaznivih dejanjih, obravnavanih v tem poglavju (spolno občevanje, drugo spolno dejanje ali povzročitev drugačne prizadetosti spolne nedotakljivosti) je ta (ne glede na to, ali so dejanja storjena z uporabo sile, kvalificirane grožnje ali brez prisile), da storilec pri tem zadovoljuje na telesu žrtve ali brez dotikanja žrtve spolni nagon (stališče mag. Mitje Deisingerja v Komentarju KZ, posebni del, členi 180-184).

Po prevladujočem stališču teorije in sodne prakse opredeljuje pojem "spolno dejanje" v smislu zakonskega znaka poleg fizičnega načina izvršitve dejanja tudi storilčev namen zadovoljitve spolnega nagona. Za sodobno kazensko pravo res sicer ni bistven motiv spolnega ugodja, to je, ali konkretno spolno dejanje (spolna praktika) storilcu (ali drugemu) prinaša spolno zadovoljstvo ali užitek. Ne glede na to pa je treba v konkretnih primerih fizičen poseg v spolno integriteto žrtve ocenjevati tudi v povezavi s subjektivnim namenom storilca v tem smislu, ali njegovo ravnanje izhaja iz spolnih pobud (kakršnihkoli, četudi še tako sprevrženih). Šele ob izpolnitvi tega pogoja objektivno ravnanje storilca dobi lastnost spolnega dejanja v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja. Po tem merilu se spolno dejanje tudi razlikuje od drugih podobnih dejanj, ki niso spolno motivirana, kar je pomembno za pravilno pravno opredelitev posameznih ravnanj. Ob trditvi v izreku obravnavanega kaznivega dejanja, da je storilec izvršil "drugo spolno dejanje", bi posebno poudarjanje, da je dejanje storil z namenom zadovoljitve spolnega nagona, glede na navedeno, pomenilo nepotrebno kopičenje besed. Vrhovni državni tožilec v tem delu torej pravilno ugotavlja, da takšen storilčev namen v izrek (opis dejanja) ne sodi, ni pa dvoma, da gre za pomembno sestavino zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki jo sodišče mora ugotavljati.

Višje sodišče je pri svoji odločitvi smiselno upoštevalo navedena izhodišča, ko je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da omenjeni subjektivni substrat spolnega dejanja ni dokazan in da za obstoj kaznivega dejanja tudi naj ne bi bil pomemben, sankcioniralo z izrekom oprostilne sodbe. Opustitev njegove presoje, ali so v opisanem ravnanju obtoženca morda podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, pa vrhovni državni tožilec v zahtevi ne izpodbija. Višje sodišče je spremembo opisa kaznivega dejanja v obrazložitvi svoje sodbe (izpustitev besedila, da je "obtoženec spolna dejanja nad mladoletnim oškodovancem izvrševal z namenom zadovoljitve spolnega nagona") omenjalo v kontekstu razlage ugotovitev prvostopenjske sodbe, da ni dokazan zakonski znak kaznivega dejanja, ne pa, kot trdi zahteva, v smislu nasprotja med opisom in razlogi sodbe, kar bi imelo za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložniku zahteve je treba pritrditi, da so v opisu dejanja zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ. Ne drži pa nadaljnja trditev, da "naj bi bili tudi za sodišče druge stopnje v celoti ugotovljeni". Kot je že bilo omenjeno, podlaga za odločitev drugostopenjske sodbe ni bil domnevno pomanjkljiv opis kaznivega dejanja, pač pa ocena, da po ugotovitvi prvostopenjske sodbe ni dokazan zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Torej je neosnovan tudi očitek višjemu sodišču o kršitvi materialnega zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti je po navedenem neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 154/2009
• Sodba I Ips 81/2006
• VSL Sklep II Kp 31769/2012