Sodba I Ips 370/2005

Jedro

Tudi pri nujnih preiskovalnih dejanjih imajo stranke pravico biti navzoče (razen, ko bi bilo z izvedbo dejanja nevarno odlašati), zato jih mora na primeren način o nameravanem preiskovalnem dejanju sodnik obvestiti. Zakon pa ne zahteva seznanitve o naroku z vabilom, temveč zadošča ustno vabilo na narok, obvestilo po telefonu, telefaksu in niti ni potrebno, da bi sodišče stranke samo obveščalo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.12.2004 D.M. in T.J. spoznalo za kriva, da sta skupaj še z neidentificiranima osebama s sodelovanjem pri izvršitvi iz koristoljubnosti poskusila spraviti čez mejo več oseb s tem, da sta dne 17.4.2000 po dogovoru še z dvema neznanima moškima na območju mejne črte med Hrvaško in Slovenijo na še neugotovljenem kraju od neznancev prevzela vsak po tri državljane Kitajske, ki so pred tem ilegalno prestopili hrvaško-slovensko mejo in sicer T.J. C.Y., roj. 23.11.1959, C.J., roj. 18.3.1978 ter kitajska državljana neugotovljene identitete, D.M. pa S.T., rojstni podatki niso znani ter dva kitajska državljana neugotovljene identitete ter jih nato D.M. z osebnim avtomobilom in. T.J. z osebnim avtomobilom odpeljala v smeri proti L., prevoz pa bi po dogovoru z neznancem opravila proti obljubljenemu plačilu proti slovensko-italijanski meji, ki bi jo Kitajci ilegalno prestopili, vendar do tega ni prišlo, saj so oba istega dne ob 9.20 pri kontroli prometa ustavili policisti ter jima nadaljnji prevoz preprečili. Obema je sodišče izreklo pogojni obsodbi in v njej vsakemu določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti. V določeno kazen je bil obsojenemu J. vštet čas pridržanja dne 17.4.2000 od 9.20 do 21.40, v plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka.

Višje sodišče v Ljubljani je sodbo z dne 17.3.2005 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v plačilo pa mu je naložilo povprečnino v znesku 100.000 SIT.

2. Zagovorniki obsojenca so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti kot v njej navajajo, iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagali, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje in sodbo višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi vložnik navaja, da je pri odločanju prvo kot drugostopenjskega sodišča prišlo do bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Tako obsodilna sodba temelji izključno na izpovedbi kitajskega državljana C.Y., ki je bil v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaslišan dne 18.4.2000. Vložnik ocenjuje, da policist S.P. ni takrat osumljenega J. obvestil, da bo zaslišanje kitajskega državljana dne 18.4.2000, čeprav iz uradnega zaznamka preiskovalne sodnice izhaja, da je to storil. Obramba je predlagala zaslišanje policista P., ta predlog pa je bil zavrnjen. Po mnenju vložnika ni primeren način za obveščanje obdolženca kdaj in kje bo opravljeno preiskovalno dejanje po 5. odstavku 178. člena ZKP, da policist obvesti osumljenca, kdaj se bo opravilo zaslišanje priče pred preiskovalnim sodnikom. Obdolženca mora obvestiti sodišče ne pa to storiti preko policije, vsekakor pa se mora preiskovalni sodnik vsaj prepričati o tem ali je bil obdolženec pravilno obveščen. Vložnik zato meni, da bi bilo nujno na glavni obravnavi zaslišati S.P. in ga morebiti soočiti z obsojencema in nato presoditi glede na določbe ZKP ali sta bila o zaslišanju kitajskega državljana pravočasno in primerno obveščena. Obsojenec ni bil obveščen o zaslišanju kitajskega državljana, kršena je bila njegova pravica do obrambe in s tem pravna jamstva, ki jih ima po 29. členu Ustave, kršitev pa je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Če bi se izkazalo, da obsojenec ni bil pravilno obveščen o zaslišanju kitajskega državljana, bi bilo potrebno tako izjavo izločiti iz spisa in obsojenca oprostiti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Državni tožilec ugotavlja, da se z zatrjevanjem, da obdolženec ni bil obveščen o zaslišanju ključne priče izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, glede tega vprašanja pa se zahteva za varstvo zakonitosti ne more vložiti. Zahteva tudi nima prav, da sodišče ne bi smelo obvestiti osumljenca o nujnem preiskovalnem dejanju preko policista. Po 5. odstavku 178. člena ZKP mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti obdolženca o naroku in ni predpisano, kot trdi zahteva, da tega ne more storiti s pomočjo policije, če narava dela to narekuje. Državni tožilec svoj odgovor zaključuje z ugotovitvijo, da je neutemeljena tudi trditev, da se sodišče ni prepričalo, ali je bil obdolženec obveščen o preiskovalnem dejanju. Iz vsebine omenjenega uradnega zaznamka preiskovalne sodnice (list.št. 39) namreč izhaja prav to.

B.4. Policisti prometne policijske postaje (PPP L.-G.) so dne 17.4.2000 ob 9.20 na vzhodni ljubljanski obvoznici ustavili osebna avtomobila, ki sta ju vozila D.M. in T.J. in pri tem ugotovili, da so bili v vsakem od avtomobilov trije državljani Republike Kitajske, ki niso imeli nobenih dokumentov, s katerimi bi lahko legalno prestopili državno mejo Republike Slovenije. Obema voznikoma je bila ob 9.20 odvzeta prostost na podlagi 2. odstavka 157. člena ZKP z razlogom zbiranja obvestil in dokaznih predmetov. Oba sta bila prepeljana na PO L.-P. Državljani Republike Kitajske so bili istega dne ob 19.00 uri odpeljani k sodniku za prekrške v L. zaradi prestopka o prekršku. Po končanem postopku pri sodniku za prekrške so bili nastanjeni v Centru za tujce v L.

Dežurna preiskovalna sodnica v Ljubljani M.L. je z odredbo dne 17.4.2000 odredila opravo hišne preiskave na naslovu B., kjer stanuje T.J. in D., kjer stanuje D.M.

Po opravljenih hišnih preiskavah je bilo dne 17.4.2000 od 21.37 odpravljeno pridržanje T.J., ob 22.25 pa D.M. O odpravi pridržanja je bila seznanjena preiskovalna sodnica M.L. 17.4.2000 ob 21.40.

Preiskovalna sodnica je v uradnem zaznamku, datiranem z dnem 18.4.2000 navedla, da dežurna okrožna državna tožilka V.N. predlaga, da se kot nujno preiskovalno dejanje po 165. členu ZKP opravi zaslišanje kitajskega državljana, ker bo po podatkih policistov v roku treh dni zapustil Republiko Slovenijo. V drugem uradnem zaznamku, prav tako datiranim z dnem 18.4.2000, je preiskovalna sodnica navedla, da je policist S.P. po predhodnem dogovoru z njo obvestil T.J. in D.M. o zaslišanju kitajskega državljana dne 18.4.2000 ob 11.00 uri in da sta lahko pri tem navzoča. V uradnem zaznamku je tudi navedeno, da je policist oba osumljenca na postaji policije po izdani odredbi za hišno preiskavo obvestil o predvidenem preiskovalnem dejanju.

Kitajski državljan C.Y. je bil dne 18.4.2000 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zaslišan, zaslišanje se je pričelo ob 11.20, poleg preiskovalne sodnice mu je prisostvovala državna tožilka in pa prevajalka za kitajski jezik. Ta zapisnik je bil prebran na glavni obravnavi dne 13.6.2002. V prvem sojenju je sodišče oba obdolženca oprostilo zaradi pomanjkanja dokazov. V odgovoru na pritožbo državnega tožilca zoper oprostilno sodbo se je zagovornik obsojenega J. skliceval na izpovedbo C.Y. in jo analiziral.

5. V novem sojenju je zagovornik obsojenega J. kot ugovor pravne narave predlagal, da se iz sodnega spisa izločijo vsi zapisniki o zaslišanju kitajskih državljanov glede na dejstvo, da je bil C.Y. zaslišan pred preiskovalno sodnico v okviru nujnih preiskovalnih dejanj dne 18.4.2000, to je v trenutku, ko so bili osumljenci kaznivih dejanj že znani, preiskovalna sodnica pa na zaslišanje ni povabila osumljencev in njihovih zagovornikov. Obdolžena M. je izjavila, da ni bila obveščena o zaslišanju kitajskega državljana, enako je izjavil obdolženi J., ki je tudi povedal, da policist S.P. ni bil navzoč pri hišni preiskavi, ki se je opravila v njegovem stanovanju. Zagovornik J. je predlagal, da kolikor sodišče ne bo izločilo zapisnika o zaslišanju državljana Kitajske, potem naj zasliši policista S.P., ki naj bi obdolženca obvestil o zaslišanju. Sodnica je zavrnila predlog za izločitev uradnega zaznamka o izjavi priči C.Y. in zapisnik o izpovedbi te priče, zavrnila pa je tudi dokazni predlog za zaslišanje S.P.

6. Sodišče prve stopnje je štelo, da sta bila osumljena D.M. in T.J. dne 17.4.2000 seznanjena o predvidenem zaslišanju kitajskega državljana dne 18.4.2000 ob 11.00 uri. Pri tem se je oprlo na uradni zaznamek preiskovalne sodnice, iz katerega sledi, da je okrožna državna tožilka preiskovalni sodnici predlagala zaslišanje in pa tudi, da je preiskovalna sodnica odredila, da osumljenca o zaslišanju obvesti policist S.P., ki je preiskovalni sodnici tudi potrdil, da je osumljenca o nameravanem nujnem preiskovalnem dejanju obvestil. Sodišče druge stopnje je ugotovitve sodišča prve stopnje sprejelo in tudi posebej poudarilo, da je v uradnem zaznamku ugotovitev sodnice, da je policist oba osumljenca obvestil o naroku za opravo preiskovalnega dejanja.

Iz prej navedenega poteka dogajanja o prijetju osumljencev ter iz postopka istega dne na policijski postaji je razvidno, da sta bila oba osumljenca pridržana dne 17.4.2000 od prijetja ob 9.20 do 21.40 na policijski postaji. Prav tako je razvidno, da je bila preiskovalna sodnica večkrat v telefonskem stiku tako z delavci policijske postaje kot z dežurno državno tožilko, ki je predlagala, da se opravi zaslišanje kitajskega državljana v okviru nujnih preiskovalnih dejanj. Popolnoma jasno je tudi, da se je preiskovalna sodnica za zaslišanje odločila že dne 17.4.2000, kar ne izhaja le iz njenega uradnega zaznamka, ki je sicer datiran z 18.4.2000, ampak tudi iz tega, da je organizirala prevajanje iz oziroma v kitajski jezik, kar ni bilo mogoče storiti tik pred samim narokom. Tako ni prav nobenega razloga podvomiti v resničnost vsebine uradnega zaznamka preiskovalne sodnice, med drugim tudi glede tega, da sta bila osumljenca o naroku obveščena. Pri tem ne drži, da bi bilo iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da policist S.P. z osumljenim J. sploh ni bil v kontaktu. Postopek v zvezi s pridržanjem obeh osumljencev je vodil prav policist S.P. P. je tudi komuniciral s preiskovalno sodnico, ko je bilo pridržanje odpravljeno. V uradnem zaznamku se ne zatrjuje, da naj bi policist J. o zaslišanju kitajskega državljana obvestil, ko je pri njem opravila hišna preiskava, ampak po izdani odredbi za hišno preiskavo, to je dne 17.4.2000, ko sta bila osumljenca pridržana na Policijski postaji P.

Po določbi 5. odstavka 178. člena ZKP mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti obdolženca (državnega tožilca, zagovornika in oškodovanca) kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči. Tudi kadar preiskovalni sodnik opravlja nujna preiskovalna dejanja imajo stranke pravico biti navzoče tako kot v preiskavi razen v primerih, ko bi bilo z izvedbo dejanja nevarno odlašati. Zato da upravičenci lahko realizirajo svojo pravico biti navzoči, pa jih mora na primeren način o nameravanem preiskovalnem dejanju sodnik obvestiti. Zakon ne zahteva seznanitve o naroku z vabilom, zadošča ustno vabilo na narok, obvestilo po telefonu, telefaksu. Ni potrebno, da bi sodišče samo obveščalo procesne subjekte o naroku, to lahko sodišče stori tudi s pomočjo oseb, ki jih sodišče za to pooblasti oziroma oseb, ki imajo zakonsko pooblastilo za delovanje v tej fazi postopka. Tako lahko preiskovalni sodnik po določbah 172. člena ZKP prepusti policiji izvršitev odredbe o hišni preiskavi ali osebni preiskavi ali o zasegu predmetov, policija sme z dovoljenjem preiskovalnega sodnika zbirati obvestila od oseb, ki so v priporu (8. odstavek 148. člena ZKP). Ni videti razumnega razloga, zakaj obvestilo o nameravanem naroku, ki ga po odredbi preiskovalnega sodnika policija posreduje osumljencu, ne bi bilo veljavno oziroma ne bi bil to primeren način obveščanja po 5. odstavku 178. člena ZKP. Preiskovalna sodnica je o svoji odredbi pa tudi o njenem uspehu sestavila uradni zaznamek. Tako je iz spisa razvidno, da je bilo obvestilo posredovano osumljencema. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ocenjuje, da je vprašanje, ali je bil obsojeni J. obveščen o zaslišanju kitajskega državljana ali ne, dejansko vprašanje, o katerem sta se izrekli tako sodišče prve in druge stopnje. Glede na izrecno odločbo 2. odstavka 420. člena ZKP vprašanj v zvezi s pravilno ugotovitvijo dejanskega stanja ni bilo mogoče uveljavljati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Ob tem pa Vrhovno sodišče opozarja, da mora policija, državni tožilec in sodišče evidentirati svoje delovanje, kolikor je to pomembno za ugotavljanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za opravo posameznih preiskovalnih dejanj oziroma za njihovo dokazno vrednost in pomen. Nedvomno bi bil v dokaznem pogledu bolj jasen položaj, če bi tudi policist o danem obvestilu sestavil uradni zaznamek oziroma bi to od policista zahtevala preiskovalna sodnica in bi bil zaznamek del spisa.

8. Predlog za zaslišanje policista S.P., ki je bil zavrnjen, se opira na izjavi obeh obsojencev, da o naroku nista bila obveščena, kar je v izrecnem nasprotju z ugotovitvijo preiskovalne sodnice. Predlog za zaslišanje policista je v pomembni pravni zvezi z obravnavano zadevo, saj bi v primeru, da osumljenca ne bi bila obveščena o zaslišanju, šlo za kršitev njune pravice do izvedbe dokazov. Vendar pa je treba ugotoviti, da vložnik ni izkazal verjetnosti, da bi s predlaganim dokazom ovrgel ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, da je bil obsojeni J. o naroku obveščen. Kot že povedano ne drži, da policist P. z obdolženim J. ni bil v kontaktu. Ni pomembno, da je bil ta policist prisoten pri hišni preiskavi osumljene M., hišno preiskavo pri osumljencu J. pa je opravil policist M. in ne drži, da P. J. ni mogel obvestiti o tem kdaj bo zaslišanje kitajskega državljana. Sodišče prve stopnje je zato po oceni Vrhovnega sodišča utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza.

9. Glede na obrazloženo Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve določb 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP niti 5. odstavka 178. člena ZKP, medtem ko vložnik ne obrazloži, katere kršitve iz 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bile podane. Neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo člena 425 ZKP Vrhovno sodišče zavrnilo.

Izrek o stroških postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilih 6. točke 2. odstavka 92. člena, 3. odstavka 92. člena, 1. odstavka 95. člena ter 98.a člena ZKP. Višine povprečnine je bila obsojencu odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter njegovih premoženjskih razmer.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 605/2016
• VSRS sklep II DoR 97/2015
• VDSS Sklep Pdp 805/2017