Sodba I Ips 382/2005

Jedro

Višje sodišče ni presodilo pritožbenih navedb in odgovorilo na predlog za zaslišanje prič, s tem pa je kršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP. Ker pa so razlogi, ki so narekovali zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga, vsebinsko enaki razlogom, ki bi narekovali zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič in je očitno, da tudi ti dokazni predlogi obrambe ne bi mogli biti uspešni, ni podana vzročna zveza med ugotovljeno procesno kršitvijo in zakonitostjo pravnomočne sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 200.000 SIT, kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo z dne 19.11.2004 obsojenega A.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. v zvezi s 1. odstavkom (pravilno bi bilo po 3. odstavku) 134. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu A.D. naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. odstavkom 16. in 17. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in razveljavi "odločbo Višjega sodišča v Mariboru ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje".

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato se zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčevemu zagovorniku, ki v zahtevi korektno povzema vsebino določb 3. odstavka 16. in 17. člena ZKP, ni mogoče pritrditi, da je sodišče s kršitvijo teh določb prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Z navedbami, da se je sodišče zadovoljilo z izpovedbami oškodovanca B.F. in njegovih prijateljev ter izvedenskim mnenjem, da pa ni sledilo navajanjem obrambe, čeprav bi že na podlagi oškodovančevega pričevanja in poškodb, ki jih je dobil navedenega dne, lahko podvomilo v njegove izjave, vložnik ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, ki je sprejeta v izpodbijani pravnomočni sodbi. V tem obsegu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Obsojenčev zagovornik kršitev pravic obrambe utemeljuje z navedbami, da je obsojenec, ki živi v tujini in ne pozna vseh (novih) domačinov, saj se le ob praznikih ali dopustih vrača domov, že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navedel, da bodo priče J.Š., I.K., B.M. in D.M. potrdile, da je oškodovancu poškodbe prizadejal M.W. in ne obsojenec. Višje sodišče v Mariboru se je v obrazložitvi svoje odločitve opredelilo le glede dokaznega predloga za zaslišanje priče J.Š., o ostalih v pritožbi naštetih pričah pa se sploh ni izjavilo. Zato vložnik meni, da je bila s tem, da sodišče druge stopnje predlaganih dokazov ni obravnavalo in se o njih ni izreklo, kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Obsojeni A.D., ki v v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel zagovornika, ni predlagal izvedbe dokazov. Šele v pritožbi, vloženi v roku, je obsojenčev zagovornik predlagal zaslišanje J.S. in se skliceval še na tri priče, za katere bo (in tudi je) podatke sodišču dostavil v treh dneh. Sodišče je dopolnitev pritožbe prejelo že po izteku pritožbenega roka.

Institut beneficium novorum procesni zakon ureja v določbi 4. odstavka 369. člena ZKP in določa, da sme navajati pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, ko se sklicuje na nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s tem želi dokazati. Sodna praksa je enotno zavzela stališče, da lahko pritožnik razloge, ki jih je pravočasno uveljavljal, tudi dopolni (tudi po preteku pritožbenega roka) in je pritožbeno sodišče tako dopolnitev dolžno upoštevati oziroma pretehtati njeno utemeljenost. V takem primeru pa tega ni dolžno storiti le glede tistih navedb, s katerimi pritožnik po vsebini pritožbo nedopustno širi izven okvira pritožbe. Obsojenčev zagovornik je ostal v mejah prvotne pritožbe, v kateri je nakazal, da bo sodišču dostavil podatke še za tri priče in nato tako tudi ravnal. S tem, da Višje sodišče v Mariboru teh pritožbenih navedb ni presodilo, je kršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP, ki spada med kršitve, za katere mora vložnik izkazati, da so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče je že večkrat navedlo, da mora sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu upoštevati, da mora biti predlagani dokaz materialno relevanten, da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. V skladu z načelom proste presoje dokazov pa sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi dokazovalo že dokazano, brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.

Višje sodišče v Mariboru je dokazni predlog za zaslišanje priče J.S. zavrnilo, ker je presodilo, da tudi z zaslišanjem navedene priče prvostopenjsko sodišče ne bi prišlo do drugačnih zaključkov. Taka presoja po vsebini pomeni, da je pritožbeno sodišče stopnje ocenilo, da pritožnik ni izkazal potrebne stopnje verjetnosti, da bo s predlaganim dokazom dokazal zatrjevano dejstvo. Pri tem je sodišče druge stopnje tudi pojasnilo, da je izpovedba oškodovanca, da ga je poškodoval obsojeni A.D. potrjena z izpovedbama prič I.R. in S.V. ter izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke dr. K.M. Naštete priče kot tudi M.W., za katerega naj bi po trditvah zahteve predlagane priče povedale, da je prizadejal hudo telesno poškodbo B.F., so seznanjene z obsojenčevimi navedbami, da ni poškodoval F., ampak da je to storil W., so tako različico zanikale. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča je presoja pritožbenega sodišča, da takratni obsojenčev zagovornik v pritožbenem postopku sicer materialnopravno relevantnega dokaza ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti, razumna. Že je bilo pojasnjeno, da se sodišče druge stopnje glede ostalih predlaganih novih dokazov, navedenih v dopolnitvi (zaslišanje prič I.K., B.M. in D.M.) ni opredelilo in zato prekršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP. Gre za priče, ki so se po navedbah zahteve nahajale v isti družbi in se zadrževale v drugem prostoru, v katerem ni bilo obsojenca in ki naj bi videle, da je oškodovanca poškodoval M.W. Vendar pa so razlogi, ki so narekovali zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje J.S. vsebinsko enaki razlogom, ki bi narekovali zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje ostalih treh prič. Očitno je, da tudi ti dokazni predlogi obrambe ne bi mogli biti uspešni, zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni podana vzročna zveza med ugotovljeno procesno kršitvijo in zakonitostjo pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega A.D. niso podane, zato je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni A.D. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnina v znesku 200.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, razvidne iz spisa, in da je šlo z vidika odločanja v teh fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 335/2005
• Sodba I Ips 180/2005
• VSRS Sodba I Ips 18312/2017