Sodba I Ips 481/2006

Jedro

Kaznivo dejanje uničevanja gozdov stori, kdor vedoma, proti predpisom ali odredbam pristojnih organov, seka na golo gozd; stori ga lahko kdorkoli, tudi lastnik ali zakupnik gozda.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni L.Z. je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu L.Z. zaradi kaznivega dejanja uničevanja gozdov po 1. odstavku 341. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Navaja, da zemljišče, na katerem je obsojenec podiral gozdna drevesa, ni bilo poraslo z gozdom, ampak je bilo kmetijsko zemljišče, travnik oziroma pašnik. Po 2. členu Zakona o gozdovih (ZG) je gozd površina, ki je velika najmanj 0,5 ha in je poraščena z gozdnim drevjem, v obravnavani zadevi pa ni bilo dokazano, da je bil gozd izsekan na večji površini. Tudi v katastru kultura na parceli št. 120 k.o. Ž. v času poseka ni bila označena kot gozd. Na zemljišču se je sicer zaraščalo gozdno in sadno drevje, ki pa ne predstavlja gozda. To zemljišče in številna druga ima obsojenec že dolgo v zakupu in po pogodbi jih mora vzdrževati kot pašnike. Priče gozdarske stroke so sicer trdile, da je obsojenec napravil golosek gozda, vendar so te priče pristranske v njegovo škodo. Ker mu ni dokazano, da je opravil posek gozdnega drevja na površini, večji od 0,5 ha, je sodišče kršilo kazenski zakon, ko ga je spoznalo za krivega. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovarja, da zahteva utemeljuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev kazenskega zakona. Sodišče pa je pravilno ugotovilo, da je obsojenec posekal gozd, velikost zemljišča, na katerem je bil gozd, velikost gozdnega sestoja, število in količino podrtega drevja. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojenega L.Z. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), 1. odstavka 421. člena in 1. odstavka 424. člena istega zakona, sme zagovornik zoper pravnomočno sodbo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Zatrjevane kršitve zakona morajo biti določno navedene in obrazložene, da jih je moč preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja določno nobene kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP. S trditvami, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bil sestoj gozdnega drevja, ki ga je obsojenec na golo posekal, gozd, da je do take zmotne ugotovitve prišlo na podlagi neverodostojnih dokazov, da ni dokazano, da je površina zemljišča, kjer je bil opravljen golosek, večja kot 0,5 ha, ker ta okoliščina ni bila ugotovljena z izvedencem in da odločba gozdarskega inšpektorja o prepovedi sečnje ni obsegala tudi prepovedi na sporni parceli, zahteva ne utemeljuje nobene kršitve kazenskega zakona, ampak zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, namreč zmotno ugotovitev, ali je gozdno drevje, ki ga je obsojenec podrl, sestavljalo gozd, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahteva tudi zmotno trdi, da mora po določbah 1. in 3. odstavka 2. člena ZG gozdno drevje zaraščati več kot 0,5 ha površine, da se ga lahko šteje za gozd, ker zakon šteje kot gozd z gozdnim drevjem poraščeno površino, ki je večja kot 5 arov, torej 0,05 ha, sodišče pa je ugotovilo, da je obsojenec podrl na golo gozdno drevje na površini 0,5 ha oziroma 50 arov.

Zmotno je tudi stališče zahteve, ki smiselno trdi, da je bil obsojenec kot zakupnik upravičen posekati gozdno drevje na parcelah, ki jih je imel v zakupu, ker mu je to dovoljevala zakupna pogodba. Kaznivo dejanje uničevanja gozdov stori, kdor vedoma, proti predpisom ali odredbam pristojnih organov, seka na golo gozd. To kaznivo dejanje torej lahko stori kdorkoli, tudi lastnik ali zakupnik gozda.

Navedbe zahteve, da je bil obsojenec v zmoti o upravičenosti oziroma dovoljenosti goloseka, zatrjujejo smiselno, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v pravni zmoti. Iz obrazložitve obeh izpodbijanih sodb je očitno, da sta sodišči zavrnili zagovor in pritožbene navedbe v tej smeri, zato zahteva, ki ponavlja te trditve, v resnici uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev določb KZ o pravni zmoti. Iz celotne vsebine zahteve za varstvo zakonitosti in tudi predloga, da se izpodbijani sodbi razveljavita, je očitno, da vložnik napačno razume kršitve kazenskega zakona kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ko trdi, da obsojencu kaznivo dejanje ni dokazano in je zato podana kršitev kazenskega zakona; za kršitev kazenskega zakona gre lahko le v primeru, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče nepravilno uporabilo določbe splošnega ali posebnega dela KZ.

Ker zahteva zagovornika obsojenega L.Z. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določb 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (z ženo imata v zakupu preko 100 ha kmetijskih zemljišč in gozda, je lastnik hiše) in zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala kršitve kazenskega zakona in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Kp 1276/93
• VSL sodba Kp 1326/93
• Sodba I Ips 90/98