Sodba I Ips 464/2006

Jedro

Presoja olajševalnih in obteževalnih okoliščin pri odmeri kazni.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom na 800 (osemsto) eurov odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kranju je obsojenega A.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dve leti zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora, v preostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 5.12.2006 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi navajajo, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbo kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko je ob ugoditvi pritožbi tožilstva obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen zapora, pri tem pa po mnenju vložnikov sodba nima podrobne obrazložitve tako olajševalnih kot obteževalnih okoliščin. Sodišče druge stopnje je v sodbi dalo največji pomen teži očitanega kaznivega dejanja, ni pa se opredelilo do olajševalnih okoliščin primera. Zaradi tega sodba sodišča druge stopnje v primerjavi s sodbo sodišča prve stopnje sploh ni obrazložena, saj je sodišče druge stopnje zavzelo pavšalno neobrazloženo stališče o vrednotenju olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Sodišče druge stopnje je tudi prekršilo materialno pravo, ob pravilni uporabi materialnega prava bi namreč moralo drugostopno sodišče v primeru potrditve obsodilne sodbe, potrditi tudi pogojno obsodbo. Sodišče druge stopnje sicer ni prekoračilo svojih pooblastil pri spremembi pogojne obsodbe v zaporno kazen, je pa pri tem prav gotovo po mnenju vložnikov kršilo materialno pravo, saj je glede na nesporno ugotovljena dejstva v postopku, protispisno in brez ustrezne obrazložitve obsojencu izreklo neživljenjsko visoko kazen. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da obsojencu ne izreče zaporne kazni.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 4.1.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

B - 1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B - 2 5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo z navedbami, da je sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi tožilstva, obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen zapora, pri tem pa sodba nima podrobne obrazložitve tako olajševalnih kot obteževalnih okoliščin; sodišče druge stopnje je v sodbi dalo največji pomen teži očitanega kaznivega dejanja, ni pa se opredelilo do olajševalnih okoliščin primera. Sodišče druge stopnje je zavzelo pavšalno neobrazloženo stališče o vrednotenju olajševalnih in obteževalnih okoliščin.

6. Ni mogoče pritrditi navedbam zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje s svojo odločbo bistveno prekršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje, je ob ugoditvi pritožbi državne tožilke, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v izreku o kazenski sankciji tako, da je obsojencu izreklo kazen enega leta in osem mesecev zapora. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, je sodišče za to svojo odločitev navedlo izčrpne razloge. Presodilo je, da v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljene olajševalne okoliščine (obsojenčeva mladost in v zvezi s tem njegova nepremišljenost, obsojenčeva dosedanja nekaznovanost) ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja ter načina storitve (ki kot izhaja iz razlogov sodbe delno celo odstopa od tovrstnih kaznivih dejanj, saj je obsojenec oškodovanko - svoje bivše dekle oziroma njeno roko s kablom privezal za radiator) in obteževalne okoliščine (da je obsojenec že pred obravnavanim kaznivim dejanjem pretepal oškodovanko, pa tudi po tem dejanju se je je fizično lotil), ne dajejo podlage za izrek pogojne obsodbe. Sodišče druge stopnje je v svoji odločbi soglašalo z olajševalnimi okoliščinami, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. V svoji sodbi pa je utemeljilo tudi, zakaj je ugodilo pritožbenim navedbam državne tožilke glede obteževalnih okoliščin, ki so vplivale na izrek kazni. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je neutemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, ko v konkretnem primeru nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, da je drugače kot sodišče prve stopnje ocenilo olajševalne in obteževalne okoliščine. V kolikor pa zagovorniki v obširnih navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti drugače kot izpodbijana pravnomočna sodba presojajo okoliščine, ki vplivajo na izrek in odmero kazni, s tem uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Zagovorniki, ki zahtevajo vlagajo tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, v zahtevi ne navajajo nobenih določb zakona, ki naj bi jih sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Navajajo, da je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo, ker bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava v primeru potrditve obsodilne sodbe, potrditi pogojno obsodbo. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve ne le navesti razloge zaradi katerih vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč mora tudi navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Vložniki v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti kršitve kazenskega zakona niso konkretizirali niti obrazložili. Zato Vrhovno sodišče takšnih navedb o kršitvah kazenskega zakona ni moglo preizkusiti.

C.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je redno zaposlen ter nima preživninskih obveznosti).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba III Kp 17485/2016
• VSL Sodba III Kp 42558/2020
• VSL sodba III Kp 39547/2015