Sodba I Ips 378/2005

Jedro

Nihče ne more biti kaznovan za več in s hujšo kazensko sankcijo, kot je to določal zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, po drugi strani pa ne more biti strožje obravnavan kot tisti storilci, ki so storili enako (istovrstno) kaznivo dejanje kasneje.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 8.6.2005 kršeno določilo člena 185/2 in 186/1 KZ na način iz 1. in 3. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8.1.2002 spoznalo obtoženega B.J. za krivega storitve kaznivega dejanja zvodništva po 2. odstavku 185. člena KZ in kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena tega zakona. Izreklo mu je enotno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru pa je ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženca sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obtožbo iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP za obe dejanji zavrnilo in s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper odločbo višjega sodišča je vložil vrhovni državni tožilec A.F. zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 3. točko 372. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona v vprašanju ali je dejanje za katerega se je obtoženec preganjal kaznivo dejanje, ter zaradi kršitve kazenskega zakona v vprašanju, ali je kazenski pregon zastaran.

Zagovornik obtoženca odvetnik A.P. iz M. je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem meni, da zahteva ni utemeljena. Vrhovni državni tožilec se v zahtevi neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo mogoče opis kaznivih ravnanj, ki je podan v obtožnici in na katerega je sodišče pri odločanju vezano, subsumirati pod zakonske določbe sedaj veljavnega 185. člena KZ, v katerem je opredeljeno kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, saj opisa kaznivega dejanja v obtožnici sodišče ne more „predelati“ tako, da bi ga bilo mogoče subsumirati pod določbe členov 185. KZ, ker bi s tem nedopustno posegalo v opis dejanja v obtožnici. Sicer pa je kazenski pregon za skoraj vsa dejanja opisana v točki 1. zastaral. Obdobje od 23.4.1999 do 30.4.1999 pa predstavlja le obdobje enega tedna, to je minimalni del obdobja, ki je bilo pod obtožbo in zato ni mogoče ugotoviti, ali je katero od izvršilnih dejanj, ki naj bi jih obtoženec storil v celotnem obdobju, ki je pod obtožbo bilo storjeno ravno v zadnjem tednu.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obtoženega B.J. z dejanjem opisanim v točki 1. spoznalo za krivega, da je za plačilo zvodil 5 različnih oseb ženskega spola in omogočil spolno občevanje v času od začetka leta 1997 do konca tega leta, oziroma od začetka leta 1999 do aprila tega leta, dejanje v zadnji alineji pa do meseca maja leta 1999, s čimer je uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja zvodništva po 2. odstavku 195. člena KZ, z dejanjem opisanim v točki 2. pa kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena KZ, ker je v mesecu maju 1999 omogočil za plačilo 500 DEM izročitev ženske osebe drugemu za prostitucijo. Sodbo je izreklo dne 8.1.2002, višje sodišče, ki je o pritožbi odločalo 8.6.2005, pa je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo in iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da po novem zakonu, sprejetem po izreku sodbe sodišče prve stopnje z začetkom veljave 5.5.2004 (KZ-B), kaznivo dejanje zvodništva iz člena 185. KZ ni več kaznivo, kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji po členu 186/1 KZ pa je v noveliranem KZ črtano. Sicer pa je, kot nadalje izhaja iz obrazložitve te sodbe, kazenski pregon za kaznivo dejanje zvodništva opisanega v točki 1 absolutno zastaral.

S temi zaključki pa se ne strinja vrhovni državni tožilec. V zahtevi poudarja, da sta sodišči prve in druge stopnje vezani na opis kaznivega dejanja in ne na pravno kvalifikacijo državnega tožilca. Iz opisa obeh kaznivih dejanj pa je razvidno, da je obtoženec storil kazniva dejanja zaradi izkoriščanja, saj je izrecno navedeno, da je ravnal za plačilo, pri čemer je za vsako dekle, ki ga je pridobil za prostitucijo, v obtožnici tudi konkretni očitek, kolikšni znesek mu je bil pri tem izplačan. Ne drži tudi ugotovitev sodišča, da bi bili dejanji z noveliranim KZ dekriminirani, saj je zakonodajalec združil le elemente enega in drugega kaznivega dejanja (dejanji po členu 185. in 186. prej veljavnega KZ) ter izrecno zapisal še bistveni zakonski znak izkoriščanja, zaradi odprave dvoma, da pojem prostitucije že sam po sebi vsebuje element izkoriščanja. Sodelovanje pri prostituciji druge osebe (zaradi izkoriščanja) torej ni mogoče razumeti drugače, kakor da zajema pridobitev ali vzpodbuditev „navedbo“ drugega k prostituciji, oziroma za njegovo zvodenje za plačilo, torej takšno ravnanje, ki je kaznivo tako po prej veljavni zakonodaji, kakor tudi po spremenjeni zakonodaji in je pri tem tudi kazen zagrožena v enaki višini.

Zaradi višine zagrožene kazni upoštevajoč spremembo zakonodaje kakor tudi položaj, ki je za obtoženca ugodnejši je najmanj za čas od 23.4.1999 do 30.4.1999, ko je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah KZ RS (Uradni list RS, št. 23/99), ki je podaljšal zastaralni rok (pri kaznivih dejanjih, za katere predpisana kazen do 3 let zapora na 5 let zapora), bo pregon še dopusten. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno po mnenju vrhovnega državnega tožilca z izdajo zavrnilne sodbe kršilo tudi 111. člen KZ (4. točka 111. člena KZ).

Časovno veljavnost kazenskega zakona je urejena v 3. členu tega zakona. Praviloma se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (1. odstavek 3. člena), 2. odstavek istega člena, ki po svoji vsebini pomeni dopolnitev načela zakonitosti pa določa, da se v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni enkrat ali večkrat, uporablja zakon, ki je za storilca milejši. Nihče torej ne more biti kaznovan za več in s hujšo kazensko sankcijo, kot je to določal zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, po drugi strani pa ne more biti strožje obravnavan kot tisti storilci, ki so storili enako (istovrstno) kaznivo dejanje kasneje. Sodišče je torej dolžno poleg zakona, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja upoštevati še vse zakone, ki so veljali do izrekanja sodbe.

V konkretni kazenski zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanji, ali sta bili z noveliranim KZ-B kaznivi dejanji po členih 185. in 186. dekriminirani in če ne, ali je kazenski pregon za dejanje opisano v točki 1. absolutno zastaral.

Da bi lahko odgovorilo na to vprašanje je bilo pritožbeno sodišče dolžno primerjati KZ RS (Uradni list RS, št. 63-2167/93 z dne 13.10.1994 z začetkom veljave 1. januar 1995), novelo Kazenski zakonik (KZ-A) z začetkom veljave 23. april 1999 (Uradni list RS, št. 23-1035/99 z dne 8. aprila 1999) ter Zakona o spremembah KZ (KZ-B, Uradni list RS, št. 40, z dne 40. aprila 2004), ki je začel veljati 5.5.2004. Tako KZ RS kot KZ-A sta opredeljevala kot kaznivi dve obliki sodelovanja pri spolnem občevanju oziroma drugih spolnih dejanjih drugih oseb – kaznivo dejanje zvodništva (člen 185.) in kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji (člen 186.). Pri presoji kateri izmed teh dveh zakonov KZ RS ali KZ-A je milejši glede kaznivega dejanja zvodništva po 185. člena je potrebno ugotoviti, da je to KZ RS, saj je bila za to kaznivo dejanje določena nižja kazen (zapor do 3 let), z novelo pa zapor od 3 mesecev do 5 let. Prav tako je strožji novelirani zakon (KZ-A) tudi glede kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji iz 186. člena, saj so pri tem dejanju prejšnji nedovršni glagoli v zakonskem tekstu (pridobiva, navaja, vzpodbuja ...) nadomeščeni z dovršnimi (pridobi, navede, vzpodbudi ...). Za storitev kaznivega dejanja po noveliranem KZ-A je torej zadoščalo že enkratno ravnanje storilca, poleg tega pa je bilo dejanje z novelo tudi razširjeno (ali kakorkoli sodeluje pri organizaciji ali vodenju prostitucije). Določena kazen je ostala nespremenjena (od 3 mesecev do 5 let). Če je bilo dejanje storjeno proti mladoletni osebi ali pa s silo, grožnjo ali preslepitvijo, je šlo po obeh prej veljavnih zakonih za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja (186/2 KZ).

V novem sedaj veljavnem KZ-B (začetek veljave 5.5.2004) dejanji po členih 185. in 186. prej veljavnih KZ nista bili dekriminirani temveč je prišlo do združitve obeh kaznivih dejanj. Da je šlo za združitev je razvidno tudi iz namena zakonodajalca, saj je v obrazložitvi sprememb in dopolnitev Kazenskega zakonika (KZ-B) v Poročevalcu državnega zbora, št. 33, z dne 13.11.2003 posebej navedeno, da se 185. člen KZ spreminja tako, da bo določal kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, ki bo hkrati vsebovalo tudi opredelitev kaznivega dejanja iz 186. člena. Iz tega razloga je potrebno v vsakem konkretnem primeru presoditi, katere izvršitvene oblike iz prejšnjega 185. in 186. člena sodijo v sedaj noveliran 185. člen KZ.

V konkretni kazenski zadevi se obtožencu v točki 1. obtožbe očita, da je za plačilo zvodil in omogočal spolna dejanja in sicer v času od julija 1997 pa do maja leta 1999. Naveden očitek je predstavljal elemente kaznivega dejanja zvodništva po 2. odstavku 185. člena KZ RS oziroma 1. odstavka tega člena navedenega v noveliranem KZ (KZ-A). Takšna izvršitvena oblika pa je nedvomno enakovredna alternativno določeni izvršitveni obliki v sedaj veljavnem KZ-B (ki je veljal že v času, ko je odločalo tudi pritožbeno sodišče) „kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe, vendar pa je v tem primeru dejanje kaznivo le, če je storjeno zaradi izkoriščanja, kar se po prej veljavnem KZ ni zahtevalo. Zoper storilca je tako možen postopek za takšno dejanje storjeno pred zadnjo novelo, zaradi milejšega novega 1. odstavka 185. člena KZ, pri katerem je sodelovanje pri prostituciji zoženo le na primere izkoriščanja, če je bilo storjeno z izkoriščanjem (oziroma proti plačilu, kar je praviloma ekvivalentno izkoriščanju). Kazen predpisana v obeh primerih (KZ-A in KZ-B) je enaka, medtem, ko je kazen za istovrstno kaznivo dejanje storjeno pred novelo KZ-A kot je bilo že povedano nižja. Ker v obravnavanem primeru iz opisa dejanja izhaja, da naj bi obtoženec s sodelovanjem pri prostituciji zahteval od deklet določene dokaj visoke vsote denarja, torej zvodil osebe ženskega spola, zaradi izkoriščanja, je s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake KZ RS (2. odstavek 185. člena), KZ-A (1. odstavek 185. člena) in KZ-B (1. odstavek ravno tako 185. člena). Glede na to, da je bilo obtoženčevo ravnanje opisano v točki 1. obtožbe v času, ko je o pritožbi odločalo sodišče druge stopnje kaznivo po vseh treh zakonih, bi moralo sodišče nadalje presoditi, kateri zakon je za obtoženca najugodnejši. Ob pravilni uporabi zakona bi tako moralo ugotoviti, da je kazenski pregon za dejanja opisana v prvih 4 alinejah in v pretežnem delu v 5. alineji 1. točke absolutno zastaral, ker je bil za obtoženca najmilejši zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivih dejanj (torej KZ RS z zagroženo kaznijo 3 let zapora). Očitek v obtožbi, ki se nanaša na ravnanje obtoženca po 23.4.1999 do 30.4. tega leta, pa bi moralo sodišče presojati po noveli zakona KZ-A, ki je stopila tedaj v veljavo (23.4.1999) saj ta del očitka ni zastaral, ker je novelirani KZ v 1. odstavku 185. člena za takšno ravnanje določal kazen zapora od 3 mesecev do 5 let. Kot je bilo že povedano, je obtoženčevo ravnanje, ker je ravnal iz koristoljubnosti oziroma proti plačilu, kaznivo tudi po sedaj veljavnem zakonu (KZ-B), vendar sledi kvalifikacija kaznivega dejanja v skladu s 1. odstavkom 3. člena KZ zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja (torej zakonu, ki je veljal od 23.4. do 30.4.1999) saj je kazen predpisana za to dejanje po obeh zakonih enaka (od 3 mesecev do 5 let). Ugotavljanje ali je obtoženec v teh sedmih dneh izvršil katero od dejanj, kar se sprašuje zagovornik v odgovoru na zahtevo, pa ne spada v pravno presojo, temveč v presojo dokazov oziroma na področje ugotavljanja dejanskega stanja.

Isti zakon (torej KZ-A) pa bi moralo sodišče uporabiti tudi glede dejanja, storjenega meseca maja leta 1999, opisanega v točki 2, saj je izvršitvena oblika tega dejanja, ki se očita obtožencu „omogočil izročitev druge osebe drugemu za prostitucijo ... za storitev pa mu je Z. izročila 500 DEM (v vrednosti okrog 49.000 SIT)“ vsekakor enakovredna sedaj veljavnemu zakonskemu tekstu „kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji“. V obeh primerih pa je za storitev kaznivega dejanja določena tudi enaka kazenska sankcija (zapor od 3 mesecev do 5 let).

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi, s tem ko je napačno ocenilo, da so obravnavana dejanja dekriminirana, deloma pa, da je za pregon nastopilo absolutno zastaranje, kršilo določbe kazenskega zakona na način iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP, kot to utemeljeno uveljavlja vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti. Glede na to, da je sodišče kršilo zakon v korist obtoženca, je Vrhovno sodišče v skladu z 1. odstavkom 426. člena kršitev zakona le ugotovilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 156/2005
• VSRS Sodba I Ips 6043/2012
• VSL Sodba II Kp 58554/2012