Sodba I Ips 102/2006

Jedro

Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo obtožbe, ker izrek sodbe v opisu dejanj ni vseboval zakonskih znakov treh obsojencu očitanih kaznivih dejanj po ZTŠS.

Izrek

Zahtevi N.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 9.7.1948 spremeni tako, da se obdolženi F.S. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i o b t o ž b e, a) da je v dobi od konca septembra 1947 pa do 24.5.1948 prodajal v svojih trgovinah v K. in v podružnici v B. predmete, zlasti galanterijsko blago, po ceni, ki je bila dosti višja, kakor je bila prodajna cena v metrolirah za časa bivše cone „A“ upoštevajoč menjalno vrednost metrolire in dinarja ob času priključitve, b) da je pri večini blaga, ki ga je nakupil v L. v vrednosti okoli 74.720 din, v času od decembra 1947 pa do konca aprila 1948 svojevoljno povišal prodajno ceno za več odstotkov, čeprav je dobil že pri nakupu predmetov uradno določeni popust pod 8 % do 15 % skoraj pri vseh predmetih, kar je pomenil njegov zaslužek kot trgovec, zvišal je svojevoljno tudi nekako za 25 % cene blaga, ki ga je nakupil v vrednosti okoli 50.000 din v L. in to brez popusta. Vse to blago je prodajal ali nameraval prodati v svoji trgovini v K. in B. do 24.5.1948, c) da je isto tam in isto takrat kot pod a) prikrival in ni prijavil pristojni oblasti razne predmete, kot n.pr. moške in ženske dežnike, sukanec, čeprav je bilo pomanjkanje teh predmetov občutno, računajoč na možnost dviganja cen takim predmetom, s čimer je z dejanji pod a), b), c) vršil gospodarsko delovanje, ki mu je bilo namen s kopičenjem ali preprodajo predmetov široke množične potrošnje doseči nesorazmerno premoženjsko korist in z dejanjem pod a) dvigal cene, izrabljajoč nakup prejšnji tuji valuti, pod b) vršil nepotrebno posredovanje s takšnimi predmeti in nesorazmerno dvigal cene, pod c) opustil obvezno prijavo zaloge kupljenega blaga in ga obenem prikrival, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije pod a) po 2. odstavku 3. člena, točka 4 v zvezi s točko 5, pod b) po 2. odstavku 3. člena, točka 2 v zvezi s točko 5 in pod c) po 2. odstavku 3. člena, točka 1 ZTŠS.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

Obrazložitev

Iz uvodoma navedene sodbe Okrajnega sodišča v Tolminu je razvidno, da je bil pokojni F.S. spoznan za krivega treh kaznivih dejanj nedovoljene špekulacije po 3. členu, točka 4 v zvezi s točko 5, točka 2 v zvezi s točko 5 in točka 1 ZTŠS (pravilna pravna opredelitev terja še citiranje 2. odstavka 3. člena). Obsojen je bil na tri mesece in petnajst dni odvzema prostosti, na plačilo stroškov kazenskega postopka in izvršitve kazni, ki se izreka za izterljivo, na plačilo povprečnine v znesku 3000 din, za trajno se mu je prepovedalo opravljanje trgovine, na delno zaplembo premoženja in sicer pet trgovskih polic, treh prodajnih miz in pokvarjenega čevljarskega stroja v podružnici v B., v vrednosti okoli 21.900 din, na tri police, eno veliko polico z vrati, tri police za čevlje, tri velike trgovske police, eno malo polico, pet polic za skladišče, štiri stole, eno malo mizo in tri oglate trgovske mize v trgovini v K., vredno skupaj okoli 44.600 din. Poleg tega mu je bila izrečena zaplemba vsega blaga kot predmetov kaznivega dejanja v trgovini v K. in podružnici v B. v korist države, zaplenjeni predmeti pa so bili našteti v priloženem seznamu, ki tvori sestavni del izreka sodbe. Iz spisnih podatkov je razvidno, da je bila obdolžencu z odločbo Predsedstva prezidija Ljudske skupščine Ljudske Republike Slovenije kazen spremenjena v pogojno kazen za dobo dveh let.

Obdolženčeva hči N.K. je po pooblaščencu, odvetniku I.M. iz T., dne 30.1.2006 vložila zoper navedeno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavila, da so bile trgovine očeta v tistem času pred priključitvijo Primorske k Sloveniji sorazmerno dobro založene, niso pa bile založene iz kakšnih špekulativnih namenov, temveč zgolj iz razloga, ker je pokojni F.S. kot trgovec za to skrbel. Posebej se je v zahtevi sklicevala tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U I – 67/094 z dne 21.3.1996, v kateri je odločeno, da se ne uporabijo elementi materialnih določb ZTŠS, ki predstavljajo zaradi nedoločnosti podlago za arbitrarno uporabo zakona ali kršitev temeljnih načel kazenskega prava in kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Hkrati je v zahtevi zatrjevala kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 420. člena ZKP, ker so bile nedovoljeno izrečene stranske kazni. Predlagala je, da Vrhovno sodišče obdolženega pokojnega F.S. oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo spremeni tako, da obsojencu ne izreče kazni delne zaplembe premoženja in predmetov kaznivega dejanja ter trajne prepovedi opravljanja trgovske obrti.

Ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti predlagateljica ni razpolagala z izpodbijano sodbo, ki pa jo je naknadno pridobilo Vrhovno državno tožilstvo in jo z dopisom z dne 9.5.2006 posredovalo Vrhovnemu sodišču. V tem dopisu Vrhovni državni tožilec A.F. tudi spreminja predlog iz odgovora na zahtevo z dne 27.3.2006, ker glede na pravnomočno sodbo ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obdolženčeva hči je glede na določbo 1. odstavka 421. člena ZKP po smrti očeta upravičena do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, saj gre za osebo iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Glede na 20. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP – G (Uradni listi RS, št. 101/05) lahko kot hči pokojnega obdolženca vloži zahtevo po 1. odstavku tega člena do 31.12.2008, tako da je zahteva vložena pravočasno.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da v obdolženčevem ravnanju niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, saj ni bilo storjeno iz špekulativnih namenov. Takšno mnenje vložnice po svoji vsebini predstavlja uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, kar je glede na določbo 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP pravna podlaga za vložitev zahteve. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče ocenilo, ali opisi kazniv dejanj v izreku pravnomočne sodbe predstavljajo kazniva dejanja, za katera je bil pokojni obdolženec spoznan za krivega.

Kaznivo dejanje po 2. odstavku 3. člena, točka 4 v zvezi s točko 5 ZTŠS naj bi obdolženec storil s tem, da je galanterijsko blago prodajal po višjih cenah, kot je bila menjalna vrednost metro lire in dinarjev, pri čemer naj bi izrabljal nakup ob prejšnji tuji valuti. Kaznivo dejanje po 4. točki 2. odstavka 3. člena ZTŠS je lahko storil le tisti, ki je z namenom, da bi se dvignile cene, to storil v dogovoru med proizvajalcem, posrednikom in prodajalcem. Takšnega dogovora v opisu dejanja pod točko a) ni, sodišče pa je za pravno opredelitev uporabilo točko 5 2. odstavka 3. člena ZTŠS, kot da bi šlo za drugo gospodarsko delovanje, podobno navedenemu primeru iz 4. točke 2. odstavka 3. člena ZTŠS. Uporaba pravne in zakonske analogije, ki je vsebovana v 5. točki 2. odstavka 3. člena ZTŠS pomeni v tem primeru nesprejemljivo uporabo takšne analogije, saj dejanje, ki je vsebovano v 4. točki 2. odstavka 3. člena ZTŠS enostavno izenačuje z nepravilno menjavo metrolir in dinarjev ob času priključitve Primorske Sloveniji. To pomeni, da dejanje, opisano pod točko a) izreka izpodbijane sodbe nima znakov kaznivega dejanja po 4. točki v zvezi s 5. točko 2. odstavka 3. člena ZTŠS.

Pod točko b) izreka sodbe se obdolžencu očita, da je v L. nakupil blago, ki ga je prodajal po višjih cenah. S tem naj bi storil kaznivo dejanje po 2. točki v zvezi s 5. točko 2. odstavka 3. člena ZTŠS. Takšno kaznivo dejanje je po 2. točki citiranega člena pomenilo le večkratno preprodajanje z uvajanjem nepotrebnega posredovanja v prometu z živili in predmeti množične potrošnje, tako imenovano verižništvo. V krivdoreku izpodbijanja sodbe se takšno ravnanje obdolžencu ne očita in njegov nakup blaga za prodajo tudi ne more pomeniti drugo gospodarsko delovanje, ki je podobno verižništvu. Delovanje trgovca je pač v okviru temeljne dejavnosti nakup in prodaja blaga in to ne more predstavljati kaznivega dejana. Izigravanje zakona pa bi pomenilo, če bi sodišče iz 5. točke 2. odstavka 3. člena ZTŠS preneslo inkriminacijo iz 2. točke drugega odstavka 1. člena prejšnjega Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ št. 26/45 z dne 25.4.1945) ki je bil z ZTŠS spremenjen in ni več vseboval navedene oblike kaznivega dejanja. Tako lahko tudi glede dejanja pod točko b) izreka izpodbijanja sodbe ugotovimo, da nima znakov kaznivega dejanja.

Po točko c) izreka izpodbijanja sodbe je bilo obdolžencu očitano, da je prikrival in ni prijavil pristojnim oblastem razne predmete, kot na primer moške in ženske dežnike in sukanec. Takšno ravnanje naj bi predstavljalo kaznivo dejanje po 1. točki 2. odstavka 3. člena ZTŠS. To kaznivo dejanje je po 1. točki 2. odstavka 3. člena ZTŠS predstavljalo nedovoljeno špekulacijo med drugim ob prikrivanju ali opustitvi obvezne prijave zalog kupljenega blaga, toda le v primeru namena, da se blago odtegne prometu in bi se z poznejšo prodajo ali preprodajo dosegla nesorazmerna imovinska korist. Iz opisa dejanja pod točko c) izreka sodbe ni razvidno, da obdolženec dežnikov in sukanca ne bi prodajal in takšna oblika prikrivanja tudi ni navedena v obrazložitvi izpodbijanja sodbe. V opisu dejanja tudi sploh ni količinsko konkretizirano blago, ki naj bi ga obdolženec prikrival, hkrati pa sploh ni navedeno kakšno nesorazmerno premoženjsko korist naj bi obdolženec s tem dosegel. Glede na določbo 1. točke 2. odstavka 3. člena ZTŠS pod pojem kaznivega dejanja ni prišla v poštev prodaja ali namen kasnejše prodaje za dosego sorazmerne premoženjske koristi, zato je za obstoj kaznivega dejanja bila potrebna ugotovitev, kakšna nesorazmerna premoženjska korist bi bila dosežena oziroma kaj bi se lahko štelo za nesorazmerno premoženjsko korist pri trgovskem poslovanju. Glede kaznivega dejanja pod točko c) izreka sodbe lahko torej tudi ugotovimo, da v opisu niso vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja oziroma je dejanje povsem nekonkretizirano.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo kazenski zakon na način, ki je predviden v 1. točki 358. člena ZKP. Dejanja, za katera je bila obdolženi pokojni F.S. spoznan za krivega, namreč niso vsebovala vseh znakov kaznivih dejanj, ki so bila očitana pokojnemu obdolžencu. V skladu z določbo 325. člena ZKP je zato obdolženca oprostilo na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

Posledica oprostilne sodbe narekuje tudi uporabo 1. odstavka 96. člena ZKP glede stroškov kazenskega postopka. Vsi stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 50270/2014
• Sodba I Ips 81/2006
• Sodba I Ips 259/2007