Sodba I Ips 375/2005

Jedro

Seznanitev obsojenca z možnostjo uvedbe postopka o prekršku, za kar je podana dejanska podlaga, ne predstavlja nedovoljene grožnje, v nobenem primeru pri tem ne gre za silo.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 14.6.2004 je bil R.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 288. člena KZ s tem, ko je 13.3.2002 ob 8.55 uri na Policijski postaji D. na zapisnik podal ustno kazensko ovadbo zoper neznanega storilca zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I. odstavku 224. člena KZ in pri tem lažno navedel, da so mu neznanci na njegovi kmetiji 10.3.2002 na S.B. pri D. požgali travišče in grmičevje in mu na tak način povzročili škodo v višini za okoli 20.000,00 SIT, pa je vedel, da dejanje ni bilo storjeno, saj je sam požigal. Sodišče je obsojenemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo 50.000,00 SIT denarne kazni in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7.7.2005 pritožbo zagovornice obsojenega kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčeva zagovornica je dne 15.11.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodbo tako, da obdolženega oprosti obtožbe oz. v celoti razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka A.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitek glede kršitev pravice do obrambe je v celoti neutemeljen, saj je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje dovolj jasno razvidno, kateri dokazni predlogi so bili zavrnjeni in zakaj. Tudi očitana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj je sodišče pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Obdolženec je vedel, da je storil prekršek on sam in da se lahko izogne postopku zaradi prekrška tako, da prijavi požig trave po neznanem storilcu. Obdolženec je opisal dejansko stanje in navedel vse bistvene sestavine kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ.

B.

4. Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da naj bi sodišče kršilo kazenski zakon s tem, ko je prijavo obsojenca na Policijski postaji v D. pravno presodilo kot podajo kazenske ovadbe.

Tak očitek ni utemeljen. Trditev vložnice, da je bila podana prijava za prekršek in ne za kaznivo dejanje, je v nasprotju z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje in s podatki v spisu. S tem, ko je obsojeni na policijski postaji podal izjavo, kot izhaja iz zapisnika z dne 13.3.2002 (list. št. 6) in zapisnik podpisal, je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja krive ovadbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojeni ob podaji ustne ovadbe vedel, da kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari ni bilo storjeno, saj je travišče in grmovje sam požgal. V izpodbijani pravnomočni sodbi je obrazloženo, da so v opisu dejanja, kot ga je obsojeni navedel, zajeti vsi znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, vključno z nastankom škode, ki jo je obsojeni tudi opredelil po višini. Tako ni res, da iz opisa dejanja, kot ga je na policijski postaji podal obsojeni, izhaja, da gre zgolj za prekršek.

Takega zaključka ne spremeni niti dejstvo, da se je obsojenemu očitala storitev prekrška. Če namreč lastnik sam požge svoje travišče in grmičevje, odgovarja zgolj za prekršek. V primeru, da to isto travišče na enak način požge nekdo tretji, ki torej ni lastnik, pa ne stori le prekrška, temveč tudi kaznivo dejanje, saj je požgal tujo stvar, ne svoje. Iz dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje izhaja, da se je obsojeni te razlike ob podaji ustne ovadbe na policijski postaji zavedal. S podajanjem drugačnega mnenja ter z navedbami, da je obsojeni dejanje prijavil le zaradi pritiska oziroma posrednega izsiljevanja inšpektorja ter da požgana suha trava za kmeta pomeni kvečjemu korist in ne škodo, vložnica zahteve sicer v okviru očitka o kršitvi kazenskega zakona v bistvu uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Kljub temu je potrebno pojasniti, da dejanje inšpektorja, kakršno izhaja iz sodb in ostalih podatkov v spisu, ne pomeni nedovoljene sile oziroma prisile, zaradi katere bi bila izključena ali zmanjšana obsojenčeva kazenska odgovornost. Seznanitev obsojenca z možnostjo uvedbe postopka o prekršku, za kar je bila podana dejanska podlaga, ne predstavlja nedovoljene grožnje, v nobenem primeru pri tem ne gre za silo.

5. Vložnica zahteve izpodbijani sodbi očita kršitev kazenskega zakona tudi iz razloga, da gre v obravnavanem primeru za dejanje majhnega pomena, zaradi česar bi bilo potrebno uporabiti določbo 14. člena KZ in obsojenca oprostiti obtožbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana podlaga za uporabo instituta iz 14. člena KZ. Za dejanje majhnega pomena je potrebna ugotovitev sodišča, da je nevarnost dejanja neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. Opisani institut je torej mogoče uporabiti, če sodišče ugotovi, da je nevarnost dejanja neznatna (objektivni kriterij) in da na majhen pomen dejanja kažeta nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti in njegove osebne okoliščine (subjektivni kriterij).

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obsojeni, iz razloga, da bi zakril svoje nedovoljeno ravnanje in se s tem izognil plačilu mandatne kazni in odgovornosti za prekršek, naznanil, da so mu travišče požgali neznanci in mu povzročili škodo. Prav tako je sodišče zaključilo, da obsojenčevo ravnanje ni bilo pod pritiskom kakršnekoli zunanje prisile, čeprav je skušal prikazati, da je bilo njegovo ravnanje izsiljeno z uporabo sile oziroma psihične prisile. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je imel obsojeni dovolj časa, da se pri sebi odloči, ali bo podal ovadbo ali ne, in je ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Glede na navedeno je sodišče v bistvu presodilo, da zgoraj navedena kriterija nista podana. Zato tudi ni kršilo kazenskega zakona. Uveljavljana kršitev bi bila podana le v primeru, če bi sodišče ugotovilo obstoj navedenih kriterijev, pa bi v nasprotju s tem zaključilo, da ni pogojev za uporabo določbe 14. člena KZ. Z navedbami, da je bilo dejanje obsojenega izsiljeno s strani inšpektorja in da gre za zaroto zoper obsojenega, zahteva meri na to, da je sodišče okoliščine, ki so pomembne za takšno odločitev, zmotno ocenilo. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vložnica zahteve daje v nasprotju z zaključki sodišč prve in druge stopnje vsem znanim okoliščinam le drugačno težo. Ob tem iz podatkov v spisu izhaja, da obsojenec med postopkom na prvi in drugi stopnji ni predlagal, da se ugotovi, da gre za dejanje majhnega pomena.

6. Vložnica v zahtevi nadalje navaja, da je sodišče kršilo pravice obrambe, ker ni izvedlo predlaganega dokaza o tem, kdo je ugotavljal višino škode. Zato naj bi bila podana kršitev zakona o kazenskem postopku, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev pravic do obrambe v konkretnem primeru ni podana. V prvem odstavku 18. člena ZKP je določeno, da pravica sodišča, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila ali z njimi omejena. S tem je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s tem načelom, pri čemer je dokazne predloge obsojenca zavrnilo in zavrnitev ustrezno pojasnilo v obrazložitvi sodbe (sedmi odstavek 364. člena ZKP), kar je ob bistveno enakih pritožbenih navedbah ugotovilo tudi višje sodišče. Nestrinjanje z obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov in navajanje, kaj vse bi lahko sodišče ugotovilo, če bi dokazne predloge upoštevalo, pa seveda pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Pravilno je stališče sodišča prve in druge stopnje, da v obravnavani kazenski zadevi ni pomembno, ali je obsojenemu dejansko nastala škoda ali korist. Nastanek škode ni zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe, pač pa je to bistveni element kaznivega poškodovanja tuje stvari. Dovolj je torej, da je obsojeni ob podaji kazenske ovadbe opisal dejanje, ki je vsebovalo vse znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, med drugim tudi nastanek škode. Dogodek, ki ga storilec lažno prijavi kot kaznivo dejanje, je po naravi kaznivega dejanja krive ovadbe deloma ali v celoti izmišljen, lažen. Glede na to neizvedba predlaganega dokaza niti ne bi mogla vplivati na zakonitost sodne odločbe.

7. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da niso podane kršitve, ki jih uveljavlja vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega L.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

8. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 94/2008
• VDSS Sodba Pdp 711/2019
• VSL Sodba VII Kp 20876/2018