Sodba I Ips 104/2006

Jedro

Pri silobranu ni nujno sorazmerje med z napadom ogroženo dobrino in z obrambo poškodovano dobrino, temveč mora biti podano sorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe, pri tem pa ne gre za pravno, temveč za dejansko vprašanje, ki zahteva ugotovitev in presojo vseh okoliščin konkretnega primera.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 29.10.2001 obtoženega A.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ ter mu izreklo kazen 8 let zapora. Po 69. členu KZ je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer lovske puške in naboja. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona ter odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1.12.2005 ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi z 11. členom KZ oprostilo obtožbe za navedeno kaznivo dejanje ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Vrhovni državni tožilec je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, ker je sodišče druge stopnje napačno pravno presodilo, da so podane okoliščine, ki izključujejo protipravnost dejanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spozna, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in ugotovi, da je bil kršen 11. člen KZ, kakor je opisano v zahtevi, pri tem pa ne poseže v pravnomočno odločbo, ker je zahteva vložena le v obtoženčevo škodo.

Zahteva državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP vročena obtožencu, ki nanjo ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po naziranju vložnika zahteve, ki sicer soglaša s pravilnostjo ugotovljenih odločilnih dejstev in tudi s stališčem, da gre za istočasnost napada in obrambe ne le takrat, ko se napad začne in dokler traja, temveč tudi takrat, ko neposredno grozi, v tej zadevi ni podana sorazmernost med napadom in obrambo. Obe sodišči sta ugotovili, da je obtoženec streljal z lovsko puško v vitalne dele oškodovanca in povzročil njegovo smrt. Takšna reakcija ni v sorazmerju z napadom, ki je tudi po oceni sodišča trajal dalj časa. Zato je obtoženec imel vso možnost, da bi odvračal napad s puško kot obrambnim sredstvom, ki nujno ne vključuje strelnih učinkov ali pa s strelom v noge ali druge nevitalne dele oškodovančevega telesa. Intenzivnost obtoženčevega ravnanja ni bila v sorazmerju z oškodovančevim napadom, ker je obtoženec za obrambo uporabil nabito lovsko puško kot strelno orožje, oškodovanec pa železno palico, s katero ob vstopu ni neposredno grozil oziroma koga telesno poškodoval. Ker ni podana sorazmernost med napadom in obrambo, ne gre za silobran.

Sodišče druge stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, izhajalo iz dejanskih okoliščin, ugotovljenih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pri tem je upoštevalo celotno oškodovančevo ravnanje kritične noči, ki ga je v obrazložitvi tudi na kratko povzelo. Na podlagi oškodovančevega nasilnega ravnanja je sklepalo, da je protipravni napad z njegove strani neposredno grozil in da je obramba obtoženca bila neizogibno potrebna zaradi odvrnitve istočasnega protipravnega napada od sebe, tete in babice ter da takega napada ni bilo mogoče odvrniti drugače kot na način, opisan v izreku sodbe. Presodilo je tudi, da je podana sorazmernost med intenziteto napada in obrambo. Do tega zaključka je prišlo s primerjavo in oceno oškodovančevega celokupnega delovanja, vključno z grožnjami najhujše vrste ter sredstva, ki ga je imel v rokah, železne palice premera 25 mm in dolžine 131 cm ter obtoženčevega obrambnega ravnanja z uporabo lovske puške in ob upoštevanju njegovega psihičnega (predvsem čustvenega) stanja, ugotovljenega z izvidom in mnenjem izvedenca psihiatrične stroke.

V primeru silobrana sodišče presoja med drugim, ali je obramba neizogibno potrebna za odvrnitev napada in ali je podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe. V principu je vselej neizogibno potrebna tista obramba, ki zagotavlja takojšnjo, zanesljivo in dokončno odvrnitev, dokončanje ali najmanj oslabitev napada. Sorazmernost pa v prvi vrsti ne pomeni sorazmerje med dobrino, ki je bila ogrožena z napadom in dobrino, ki je bila v obrambi poškodovana, temveč sorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe (glej Kazensko pravo, splošni del, dr. Ljubo Bavcon in soavtorji, Ljubljana 2003, enako Strafgesetzbuch, prof. dr. Urs Kindhäuser in soavtorji, komentar k 32. paragrafu, Založba Nomos 2005 in Tröndle, Fischer, Založba CH Beck 1999). Toda pri tem ne gre za pravno, temveč za dejansko vprašanje, ki zahteva ugotovitev in presojo vseh okoliščin konkretnega primera. Na podlagi ocene navedenih dejanskih okoliščin je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je v tem primeru podano sorazmerje med intenzivnostjo napada oškodovanca in obrambe obtoženca ter ob vseh ostalih ugotovljenih elementih sprejelo pravni zaključek, da je obtoženec dejanje storil v silobranu in v posledici tega izreklo oprostilno sodbo. Zahteva glede na njeno vsebino izhaja iz drugačne presoje dejanskih okoliščin, kot jo je sprejelo sodišče druge stopnje. To pa pomeni, da v bistvu očita napadeni sodbi zmotno presojo dejanskih okoliščin v zvezi s sorazmernostjo napada in obrambe, s čimer se Vrhovno sodišče ne more ukvarjati (2. odstavek 420. člena ZKP). V takem položaju vložnik zahteve neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi z 11. členom KZ.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo uveljavlja vložnik zahteve. Zato je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 62391/2018
• VSC Sodba II Kp 45568/2018
• VSC Sklep II Kp 24525/2015