<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 39/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:I.IPS.39.2005
Evidenčna številka:VS23287
Datum odločbe:13.04.2006
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zanemarjanje mladoletne osebe ali surovo ravnanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - surovo ravnanje

Jedro

Surovo ravnanje v smislu kaznivega dejanja po 201. členu KZ je več kot grdo ravnanje, saj pomeni globlji poseg v telesno ali duševno celovitost oškodovanca in ga je treba presojati glede na okoliščine vsakega konkretnega primera ter oceniti, ali so ravnanja usmerjena v vzgajanje ali pa je storilčevo ravnanje že pomenilo surovo ravnanje, pri čemer je treba upoštevati mladoletnikovo starost, telesno in duševno razvitost, zdravstveno stanje, trajanje in kraj disciplinskih ukrepov in podobno.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98. a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo dne 4.6.2003 obsojenega A.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ. Po 1. odstavku 51. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 15 dni zapora, ki ne bo izvršena (pravilno bi bilo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca N.T. s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 315.307,68 SIT. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo povprečnino v znesku 70.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, torej razlogov iz 1. in 2. točke 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (prvostopenjskemu) sodišču v novo sojenje, podrejeno pa da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni se mogoče strinjati z vložnico, da je sodišče v pravnomočni sodbi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da so ugotovitve obeh sodišč (o odločilnih dejstvih) v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Z navedbami, da je še kako pomembno preizkusiti verodostojnost pričevanja oškodovanca N.T. in otrok, ki so bili zaslišani (A.T., D.B., N.V. in D.S., op. Vrhovnega sodišča), ter da so v njihovih izpovedbah zlahka zaznavne velike razlike, da se je bilo sodišče o tem dolžno opredeliti v razlogih sodbe in jih presojati celovito v povezavi z ostalimi dokazi, predvsem z ugotovitvami lečečega zdravnika, ki je oškodovanca še isti večer pregledal ter mnenjem izvedenca medicinske stroke dr. A.N., ki je izključil vsako možnost, da je prišlo do takšnega delovanja tope sile na telo oškodovanca, vložnica ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste, ki jo je v pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (2. odstavek na 5. in 1. odstavek na 6. strani sodbe), taki dokazni presoji pa je argumentirano pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče (6. odstavek na 2. in 1. odstavek na 3. strani sodbe). Zato zahteva, ki v tem delu zavrača v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnica ne more izpodbiti zakonitosti napadene pravnomočne sodbe niti z navedbo, da je v pritožbenem postopku utemeljevala trditev, da obsojenčevo ravnanje ni doseglo takšne intenzitete, da bi ga bilo mogoče opredeliti za surovo ravnanje, s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (z dne 29.8.2002), opr. št. I Ips 146/98, da pa je sodišče druge stopnje, čeprav je šlo za bistveno hujši poseg v oškodovančevo telesno integriteto, celo za poškodbe, navedlo, da je tako pritožbeno zatrjevanje „brez teže“.

V navedeni zadevi je bil obdolženec po 1. točki 358. člena ZKP oproščen kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradni pravic po 270. členu KZ, ker je sodišče ugotovilo (šlo je za delicta propria), da obdolženec ni imel lastnosti uradne osebe. Glede na to, da je državni tožilec obdolžencu očital, da je kaznivo dejanje storil z grdim ravnanjem, je Vrhovno sodišče kot obiter dictum in ne morebiti kot nosilni argument odločbe (ratio decidendi) v sodbi zapisalo, da bi bilo mogoče obdolženčevo ravnanje kvalificirati kvečjemu kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 65. člena KZ RS, vendar da za to niso izpolnjeni procesni pogoji, ob tem pa je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Vrhovno sodišče se torej pri tem ni izrecno izreklo o teži in naravi samega posega v telesno integriteto. Zato s ponovnim sklicevanjem na to odločbo tudi v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom vložnica ne more spodnesti zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.

Zagovornica obsojenega A.Z. tudi nima prav, ko navaja, da je bilo obsojenčevo ravnanje v dopustnih okvirih in mejah vzgojnega procesa, katerega vsebina je poučevanje, vzgoja, pa tudi zagotavljanje discipline. Zato meni, da v obdolženčevem dejanju ni zakonskih znakov kaznivega dejanja po 2. odstavku 201. člena KZ. Pri čemer dopušča, da bi lahko šlo za kaznivo dejanje druge vrste, za katerega pa obsojenec ni bil obtožen.

Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec kot duhovnik in učitelj veroučne vzgoje med poukom surovo ravnal z 12-letnim oškodovancem tako, da ga je z roko udaril od zadaj po glavi, da mu je glava omahnila naprej in je s čelom udaril ob mizo, ga nato klofnil, da je oškodovanec zdrsnil s stola in ga potem z roko zadaj prijel za telo, dvignil in vrgel na mizo na katero je oškodovanec padel s prednjim delom telesa.

Kaznivo dejanje po 2. odstavku 201. člena ZKP je mogoče storiti na več alternativno naštetih načinov, tudi s surovim ravnanjem z mladoletno osebo. Za takšno ravnanje štejemo psihično ali fizično maltretiranje v grobi obliki, ki pa še ne pomeni katerega od kaznivih dejanj zoper življenje in telo (Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, mag. Mitja Deisinger, stran 325). Pojem surovega ravnanja je pri tem kaznivem dejanju specifičen zaradi razmerja, ki je podano med osebo, ki za mladoletnika skrbi in samim mladoletnikom. To razmerje predpostavlja tudi določena dovoljena ravnanja, ki vključujejo tudi uporabo vzgojnih ukrepov disciplinske narave proti mladoletnikom, vendar pa ti ukrepi ne smejo preiti v surovo ravnanje. Tako ravnanje je več kot grdo ravnanje, saj pomeni globlji poseg v telesno ali duševno celovitost oškodovanca. Kot surovo ravnanje pri tem kaznivem dejanju je treba razumeti povzročanje intenzivnejše telesne ali duševne bolečine oziroma občutkov telesnega nelagodja, brez prizadevanja telesnih poškodb ali povzročitve škode na mladoletnikovem zdravju. Med taka ravnanja je treba uvrstiti tudi vse tiste postopke z opisanimi učinki, ki presegajo meje vzgojnega in disciplinskega kaznovanja mladoletne osebe. Ali je podano surovo ravnanje v smislu tega kaznivega dejanja je treba presojati glede na okoliščine vsakega konkretnega primera in na tej podlagi oceniti ali so ravnanja usmerjena v vzgajanje (torej ali so bila storjena z animus corrigendi) ali pa je storilčevo ravnanje že pomenilo surovo ravnanje (da je torej ravnal z animus laedendi). Pri tem je treba upoštevati mladoletnikovo starost, s tem povezano njegovo telesno in duševno razvitost, njegovo zdravstveno stanje, trajanje nekaterih disciplinskih ukrepov, povezanih z začasno omejitvijo gibanja, kraj kjer se ukrepi izvajajo (zapiranje v temačne prostore), intenziteto telesnih ali duševnih bolečin in podobno. Mlajši kot je mladoletnik, bolj je ranljiv in lahko enako storilčevo ravnanje proti njemu pomeni kaznivo dejanje surovega ravnanja, ki ga pri starejšem mladoletniku ali v (bistveno) drugačnih okoliščinah ne bilo mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje surovega ravnanja. Obsojenčevo ravnanje, kot je razvidno iz pravnomočne sodbe, je s pedagoškega vidika nesprejemljivo, neustrezno in pretirano. Obdolženec se ni ustavil po klofuti (v takem primeru bi glede na ostale okoliščine primera (še) ne šlo za očitano kaznivo dejanje), ampak je oškodovanca udaril znova, da je ta padel na tla ter ga nato še dvignil in vrgel na klop. Zato je pritrditi pravni presoji v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je s tem udejanjil vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 201. člena KZ.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega A.Z. niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000 SIT. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zamotanost zadeve, gledano z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.


Zveza:

ZKP člen 420.KZ člen 201, 201/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjA3MQ==