<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 373/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:I.IPS.373.2005
Evidenčna številka:VS23285
Datum odločbe:15.06.2006
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - razlogi izpodbijanja - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - bistvene kršitve določb kazenskega postopka - rop - sostorilstvo - velika tatvina

Jedro

Zaradi predhodnega dogovora in skupnega delovanja sostorilcev pri nasilnem odvzemu torbice, pri katerem je eden od storilcev oškodovanko z udarcem v zatilje zbil na tla, gre za kaznivo dejanju ropa v sostorilstvu, čeprav ni dokazano, da je prav obsojenec udaril oškodovanko.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih B.M. in A.G. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni B.M. je dolžan plačati 150.000 SIT, obsojeni A.G. pa 200.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil B.M. obsojen zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena in ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ na eno leto in štiri mesece zapora, A.G. pa zaradi kaznivega dejanja ropa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ na eno leto zapora, plačati morata stroške kazenskega postopka na prvi stopnji razen stroškov za postavljena zagovornika, obsojeni B.M. pa je dolžan plačati tudi stroške postavljenega zagovornika na drugi stopnji.

Zagovornica obsojenega B.M. je zoper odločbo pritožbenega sodišča, da mora povrniti potrebne izdatke in nagrado za postavljenega zagovornika, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da ima ta obsojenec le občasen vir dohodka z delom preko Študentskega servisa približno 100.000 SIT mesečno, od česar doma plačuje stroške za bivanje. Odločba o stroških je napačna tudi zato, ker soobsojeni G. ni dolžan povrniti stroškov postavljenega zagovornika, čeprav ima redno zaposlitev in enake mesečne dohodke. Predlaga, da se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se tudi obsojenega M. oprosti plačila stroškov za postavljenega zagovornika.

Zagovornik obsojenega A.G. pa uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navaja, da je kazenski zakon kršen s tem, da je dejanje tega obsojenca pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje ropa, čeprav ni dokazano, da bi prav ta obsojenec udaril oškodovanko. S tem naj bi bile kršene tudi določbe 17. člena in 2. odstavka 355. člena ZKP. Kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bile v tem, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o naklepu obsojenega G., da obstaja nasprotje v razlogih sodbe, ker se trdi, da je le obsojeni M. sam oškodovanki strgal ročaj in ji vzel torbico, v drugem delu sodbe pa da sta oba obsojenca vlekla in odvzela torbico. Kazen naj bi bila prehuda sankcija glede na mladost obsojenca, njegovo nekaznovanost in urejeno življenje. Sodišče druge stopnje naj ne bi odgovorilo na pritožbeno navedbo, da naklep obsojenega G. ni obrazložen, na pritožbeno navedbo da obstaja nasprotje v obrazložitvi o tem, ali sta oba obsojenca ali le M. iztrgal oškodovanki njeno torbico, neutemeljeno zavrnilo. Predlaga, da se obsojenega A.G. oprosti ali pa se sodbi glede njega razveljavita in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka na zahtevi zagovornikov obeh obsojencev odgovarja, da je o zatrjevanih kršitvah kazenskega zakona in kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zagovornik obsojenega G., odgovorilo že pritožbeno sodišče na enake pritožbene navedbe, sodbi imata razloge o odločilnih dejstvih in o izbiri sankcije, sicer pa zahteva v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja o izvršitvenih dejanjih tega obsojenca in o njegovi krivdi. Zagovornica obsojenega M. pa uveljavlja zmotno ugotovljene okoliščine, pomembne za odločitev o stroških, tega pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Zahtevi zagovornikov obsojencev za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP sme zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V delu, kjer zahteva zagovornika obsojenega G. trdi, da ni dokazano, da je ta obsojenec udaril oškodovanko v zatilje, zahteva pritrjuje ugotovitvi sodišča, da ta okoliščina ni razčiščena. Zmotno pa je sklepanje, da je zaradi tega sodišče kršilo določbe 17. člena in 2. odstavka 355. člena ZKP.

Zmotno je tudi stališče te zahteve, da bi moralo sodišče zaradi tega dejanje obsojenega G. pravno opredeliti kot kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Sprememba pravne opredelitve bi bila mogoče samo v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da obsojeni G. ni bil sostorilec pri kaznivem dejanju ropa, ampak pri kaznivem dejanju velike tatvine, tega pa sodišče ni ugotovilo.

Zmotna je tudi trditev v zahtevi, da v sodbi ni opisano izvršitveno dejanje obsojenega G.; v izreku se trdi, da se je za rop tik pred dejanjem dogovoril s soobsojenim B.M., dogovor pa sta uresničila tako, da sta skupaj dohitela oškodovanko, nakar jo je eden od njiju udaril v zatilje, da je padla po tleh, skupaj sta vlekla za pas njene torbice, ki jo je imela obešeno na rami, ker pa jo je močno držala, sta vlekla za pas torbice tako močno, da sta vlekla tudi oškodovanko po tleh, dokler se pas ni strgal in sta torbico iztrgala oškodovanki ter pobegnila. Utemeljitev dogovora in izvršitvenih dejanj obsojenega G. je v zadnjem odstavku na 8. strani in v 1. odstavku na 9. strani sodbe, skupni naklep za sostorilstvo pa v 3. in 4. odstavku na 9. strani sodbe. O teh bistvenih okoliščinah je pritožbeno sodišče presodilo v 2. odstavku na 3., 4., 5. in 6. strani sodbe. Iz teh obrazložitev izhaja stališče sodišča, da sta obsojena G. in M. sostorilca pri kaznivem dejanju ropa zaradi predhodnega dogovora in skupnega delovanja pri nasilnem odvzemu torbice po tem, ko je eden od njiju oškodovanko z udarcem v zatilje zbil na tla, jo poškodoval in tako oslabil njen odpor.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje v 3. odstavku na 5. strani pod točko 2. „Dejanske ugotovitve“ res trdi, da je obsojeni B.M. oškodovanki „torbico strgal tako, da se je strgal ročaj, da je oškodovanka padla in si poškodovala koleno in da sta oba obdolženca zbežala“, pod točko 3 z naslovom „Dokazna ocena“ v 3. odstavku na 7. strani pa, da „sta pri izvršitvi kaznivega dejanja sodelovala oba obdolženca, da sta oba oškodovanki vlekla torbico“ in da je ta ugotovitev sodišča oprta na dokaze, izvedene med glavno obravnavo. Na prvi pogled gre res na nasprotujoči si ugotovitvi sodišča o bistveni okoliščini, namreč, ali sta oba obsojenca vlekla za torbico in jo oškodovanki iztrgala. Toda Vrhovno sodišče šteje, da gre za nedosledno in nenatančno navedbo te okoliščine, ki je posledica dejstva, da je sodišče v delu sodbe z naslovom „Dejanske ugotovitve“ zelo zgoščeno, zato pa tudi nenatančno in na sumaren način, povzelo okoliščine kaznivega dejanja, medtem ko je v delu z naslovom „Dokazna ocena“ natančno ocenjevalo zagovor, dokaze in vse pomembne objektivne okoliščine kaznivega dejanja ter sostorilstvo in krivdo vsakega od obsojencev. Glede na povedano in dejstvo, da je tudi v 3., 4. in 5. odstavku na 9. strani v poglavju „Pravna ocena“ pod točko 4 ugotovilo, da sta „oba pristopila do oškodovanke in ji poskušala iztrgati torbico ... sta na tleh klečeči, nemočni in poškodovani oškodovanki oba poskušala iztrgati torbico, kar jima je kasneje tudi uspelo ...“ in da je ta ugotovitev tudi v skladu z izrekom sodbe, je povsem jasno, da je sodišče ugotovilo, da sta oba obsojenca iztrgala oškodovanki njeno torbico z njunim skupnim delovanjem, zato ne gre za popolnoma nejasne ali v precejšnji meri nasprotujoče si razloge o tej okoliščini v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Glede na določbe 1. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi neprimernosti kazenske sankcije, če je ta v skladu z zakonom. Zahteva zagovornika obsojenega G. za varstvo zakonitosti izpodbija odločbo o kazni, izrečeni temu obsojencu prav v to smer, saj ne zatrjuje, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Zagovornica obsojenega B.M. izpodbija odločbo o stroških in izrecno uveljavlja kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da obsojenec zaradi stroškov za bivanje in občasnosti dohodkov ne zmore povrniti stroškov za postavljenega zagovornika. Takšna obrazložitev ne utemeljuje zatrjevane kršitve postopka, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja o zmožnosti plačila stroškov zagovornika, tega pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Okoliščina, da pritožbeno sodišče ni naložilo plačila stroškov zagovornika tudi obsojenemu G. ne more biti razlog za utemeljitev zahteve za varstvo zakonitosti, ker zakon ne določa, da morajo sostorilci enako plačati stroške postopka.

Ker zahtevi zagovornikov obsojenih B.M. in A.G. nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obeh obsojencev (oba sta pridobitno sposobna, imata stalno oziroma občasno delo, nimata preživninskih obveznosti), upoštevalo pa je tudi zapletenost zahtev za varstvo zakonitosti, ki je pri zahtevi v korist obsojenega B.M. majhna.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 420, 420/1, 420/2.KZ člen 25, 212, 212/1-3, 213, 213/1, 213/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjA2OQ==