Sodba I Ips 365/2005

Jedro

Glede na naravo kršitev (kršitev postopka iz 9. točke in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), ki jih je sodišče ugotovilo v zvezi s sodbo o kaznivem dejanju soobtoženega, ne pa tudi v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenega, delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilno odločitev o krivdi soobdolžencev.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima odločbama so bili obsojeni S.P. in T.V. zaradi kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ prvi na eno leto in šest mesecev zapora, drugi pa na eno leto zapora, M.V. zaradi pomoči k enakemu kaznivemu dejanju po 2. odstavku 217. člena v zvezi s 27. členom KZ na eno leto in osem mesecev zapora, B.T. pa zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ na osem mesecev zapora, sodba sodišča prve stopnje glede obtoženega M.U. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po 2. odstavku 217. člena v zvezi s 27. členom KZ pa je bila razveljavljena in v tem delu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper obsodilni del izpodbijanih odločb, ki zadevajo obsojenega S.P., je njegov zagovornik dne 5.12.1996 vložil "zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe", v kateri uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in "druge kršitve določb kazenskega postopka". Kršitev kazenskega zakona naj bi bila v tem, da je bil obsojeni P. spoznan za krivega, čeprav je ravnal tako kot je z vednostjo policije z namenom, da prepreči kaznivo dejanje O.Š. Zato ni podan naklep za storitev kaznivega dejanja. Sodba naj ne bi imela razlogov, razlogi o odločilnih dejstvih naj bi bili popolnoma nejasni in v veliki meri s seboj v nasprotju, ker naj bi bilo ugotovljeno, da je O.Š. nameraval storiti zavarovalniško goljufijo in z eksplozijo uničiti svoj gostinski lokal, v sodbah pa se očita zavarovalniška goljufija obsojenemu P. Sodbi tudi nimata razlogov o tem, s kakšnim neresničnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejstev naj bi obsojeni P. spravil v zmoto policijo oziroma zavarovalnico. Ugotovljeno naj bi bilo, da zavarovalnici ni nastala nikakršna škoda, zato dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije. Po določbah ZKP bi moralo sodišče razveljaviti sodbo v celoti, saj so dejanja vseh obsojencev in obtoženega U. tako povezana, da bi zaradi razveljavitve sodbe glede M.U. pritožbeno sodišče moralo enako odločiti tudi za vse obsojence. Predlaga, da se izpodbijani odločbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na zahtevo zagovornika obsojenega S.P. odgovarja, da zahteva s trditvijo, da se ta obsojenec ni zavedal pravega pomena svojega ravnanja in da je bil upravičen do nagrade zaradi preprečitve škode, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Kršitve postopka niso določno konkretizirane, zato predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva zagovornika obsojenega S.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik v sami zahtevi. Da bi bil tak preizkus mogoč, morajo biti kršitve zakona dovolj določno in natančno navedene.

Glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona se zahteva predvsem sklicuje na navedbe v pritožbenem postopku. V tem delu Vrhovno sodišče, upoštevaje določbe 1. odstavka 424. člena ZKP, zahteve ne more preizkusiti.

V drugem delu zahteva utemeljuje kršitev kazenskega zakona s tem, da je obsojenec deloval v zmoti o protipravnosti svojega ravnanja, ker da je tako ravnal po navodilih soobdolženega M.U., tedanjega načelnika Uprave kriminalistične službe Policijske uprave v C. S takšno utemeljitvijo kršitve kazenskega zakona zahteva v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev sodišča o tej okoliščini, saj je sodišče enak zagovor kot neutemeljen v rednem postopku zavrnilo, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. To velja tudi za trditve, da bi obsojeni P. odstopil od zahteve za nagrado, če bi vedel, da so bile priprave za eksplozijo v lokalu L. fingirane, ter da Zavarovalnica M. ni bila oškodovana.

Neutemeljena je navedba v zahtevi, da se v izreku sodbe sodišča prve stopnje trdi, da je obsojeni P. s sostorilci ogoljufal zavarovalnico, v razlogih pa, da je to storil O.Š., ki da je po ugotovitvah sodišča pripravljal eksplozijo v svojem lokalu; v razlogih namreč take ugotovitve ni.

Neutemeljen je tudi očitek, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje nejasni in si nasprotujejo o tem, ali je storilec goljufije obsojeni S.P. ali O.Š. in s kakšnim ravnanjem naj bi obsojeni P. spravil v zmoto direktorja Zavarovalnice M. V točki A/1 izreka sodbe so izvršitvena dejanja goljufije obsojenega P. opisana, na straneh 44 do 48 pa obrazložena, navedeni so dokazi ter njihova ocena za odločitev o njegovi krivdi. Zatrjevanih kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP Vrhovno sodišče torej ni ugotovilo.

Po določbah 387. člena ZKP pritožbeno sodišče upošteva razloge, zaradi katerih je ugodilo pritožbi obdolženca tudi v korist soobdolženca, ki se ni pritožil ali se ni pritožil iz teh razlogov. Po določbi 6. odstavka 392. člena ZKP se lahko sodba razveljavi samo deloma, če se dajo posamezni deli sodbe izločiti brez škode za pravilno razsojo. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče na pritožbo obdolženega M.U., njegovega zagovornika in M.K. ter po uradni dolžnosti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede tega obdolženca in vrnilo zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja tega obdolženca prekoračilo obtožbo, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje o tem, ali je ta obdolženec s svojim ravnanjem omogočil neupravičeno plačilo agenciji F. nejasni in nasprotujejo izreku sodbe, da sodba nima razlogov o tem, na podlagi katerih dokazov je ta obdolženec vedel za višino nagrade, s čimer je kršilo določbe 9. točke in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Te kršitve postopka je pritožbeno sodišče ugotovilo le v zvezi s sodbo o kaznivem dejanju obtoženega M.U., ne pa tudi v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenega P. Glede na naravo teh kršitev delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilno odločitev o krivdi soobdolžencev, zato pritožbeno sodišče ni kršilo določb 387. člena in 6. odstavka 392. člena ZKP.

Ker zahteva zagovornika obsojenega S.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 72/2002
• Sklep I Ips 9347/2010-23
• Sodba I Ips 242/92