Sodba I Ips 47/2005

Jedro

S tem, ko je preiskovalna sodnica pokazala priči fotografije, ni opravljala procesnega dejanja prepoznave, izjavo priče pa je sodišče presojalo v okviru presoje verodostojnosti izpovedbe priče kot celote.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega I.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo I.S. za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe bančne ali kreditne kartice po 1. odstavku 253. člena KZ, dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Izreklo mu je enotno kazen 1 leto in 10 mesecev zapora. Z isto sodbo je bila obtožba zaradi enega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ zoper obdolženca zavrnjena. Pritožbo zagovornikov zoper obsodilni del sodbe je zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva v delu, kjer izpodbija ugotovitev sodišča, da je obsojenec storil kaznivo dejanje zlorabe bančne ali kreditne kartice z naklepom, namreč pomeni le očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Isto velja tudi glede protipravno pridobljene premoženjske koristi in strokovnosti mnenja v preiskavi zasežene obutve. Vrhovni državni tožilec nadalje poudarja, da je hišna preiskava odrejena za celotno stanovanjsko hišo na naslovu K.P. in so bili tako obsojenčevi čevlji, najdeni v spodnjem delu stanovanjske hiše, zaseženi povsem zakonito. S tem ko je preiskovalna sodnica priči V. pokazala štiri fotografije, ni šlo za "nezakonito" prepoznavo in tudi kolikor bi sodišče ocenilo, da je vendarle šlo za to procesno dejanje, bi ob ugotovitvi kršitev določb ZKP lahko ugotovilo le, da kršitev ni vplivala na zakonitost sodne odločbe. Storitev kaznivih dejanj je namreč obsojencu v celoti dokazana že z ostalimi izvedenimi dokazi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornikov naj bi sodišče kršilo določbe kazenskega zakonika v obsojenčevo škodo s tem, ker subjektivni element tega kaznivega dejanja, glede na podatke v spisu, nikakor ni izkazan. Do kaznivih dejanj je namreč prišlo zgolj zaradi obsojenčeve odvisnosti od iger na srečo. Ti očitki v zahtevi niso utemeljeni. Z obrazložitvijo očitane kršitve namreč zagovorniki ne obrazlagajo kršitve kazenskega zakona, temveč le izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč v izpodbijanih odločbah. Zahteve za varstvo zakonitosti pa iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče tudi ni kršilo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP oziroma ni podano v zahtevi očitano nasprotje v izreku sodbe in med izrekom in obrazložitvijo s tem, ko je ugotovilo, da si je obdolženec pridobil skupaj za 5,267.409,22 SIT protipravne premoženjske koristi, hkrati pa je oškodovanca napotilo na pot pravde, iz obrazložitve sodbe glede premoženjskopravnega zahtevka pa je mogoče razbrati, da se sodišče niti ni strinjalo z izračunom preostanka glavnice in obresti. Na identične pritožbene navedbe zagovornikov je odgovorilo že pritožbeno sodišče (2. odstavek na strani 5 sodbe), kjer je bilo zagovornikom pojasnjeno, zakaj sodišče ni moglo slediti premoženjskopravnemu zahtevku, ki ni bil obrazložen tako, kot je kazala listinska dokumentacija, oziroma podatki, ki jih je dostavila banka o višini še neporavnane škode niso bili dovolj jasni, da bi sodišče lahko o premoženjskopravnem zahtevku odločilo. Nobenega dvoma pa ni glede višine protipravno pridobljene premoženjske koristi. Kolikor pa se zagovorniki s to ugotovitvijo sodišča ne strinjajo, enako kot v prejšnjem primeru uveljavljajo le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tudi nadaljnji očitek zagovornikov v zahtevi, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito, saj so bili sporni copati najdeni v predelu stavbe, ki ga obsojenec in njegova družina ne uporablja, prav tako pa odredba o hišni preiskavi ni bila izdana v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se je tedaj obravnavalo, ni utemeljen. Pojasniti je namreč potrebno, da se je odredba o hišni preiskavi nanašala na celotno stanovanjsko hišo K.P. s pripadajočim gospodarskim poslopjem, ki je v lasti J.A. in F.A. in v kateri stanuje obsojenec. Glede na navedeno policisti niso ravnali nezakonito, ko so zasegli obsojenčeve čevlje v tej hiši, pa čeprav so se ti nahajali v spodnjih prostorih stanovanjske hiše. V skladu z 217. členom ZKP smejo policisti pri hišni preiskavi zaseči tudi predmete, ki kažejo na drugo kaznivo dejanje. Sicer pa je na podobne pritožbene navedbe zagovornikov odgovorilo že pritožbeno sodišče (stran 6 sodbe sodišča druge stopnje), Vrhovno sodišče pa se tem zaključkom pritožbenega sodišča v celoti pridružuje.

Izražanje dvoma v utemeljenost in strokovnost strokovnega mnenja, glede na dejstvo, da sta bili obuvali obsojenca zaseženi več kot eno leto po domnevni storitvi kaznivega dejanja in bi bile zato lahko njune lastnosti oziroma značilnosti zaradi obrabljenosti oziroma redne rabe bistveno drugačne kot pa v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer je to strokovno mnenje edini dokaz, ki bi lahko obsojenca v čemerkoli povezal s kaznivim dejanjem, storjenim na škodo župnika v M., izdelal pa ga je celo organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, pa ne pomenijo očitka kršitve določb Kazenskega zakona ali Zakona o kazenskem postopku, temveč uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteva tudi v tem delu ne more biti uspešna.

S tem ko je preiskovalna sodnica pokazala priči A.V. 4 fotografije obsojenca, ni opravljala procesnega dejanja prepoznave, prav tako pa tudi ni kršila določb ZKP, dejstvo, da je priča izjavila, da je na slikah obdolženec, pa je le njena trditev, ki jo je sodišče presojalo kot vse ostale njegove navedbe v okviru presoje verodostojnosti izpovedbe te priče kot celote.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katerega se sklicujejo vložniki v svoji zahtevi, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri višine povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 134/2001
• Sodba I Ips 290/2004
• Sodba I Ips 214/2003