Sodba I Ips 367/2004

Jedro

Kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP sodišče stori, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. Če pa sodišče glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine obsojencu izreče neprimerno vrsto kazni ali pa kazen, ki je sicer v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini, ne gre za kršitev kazenskega zakona iz te točke, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

Sodišče v konkretni zadevi ni dajalo nobenega obvestila javnim glasilom, temveč je skladno z določbo 2. odstavka 18. člena Sodnega reda na oglasni deski objavilo tedenski razpored glavnih obravnav. Ker že iz besedila te zakonske določbe izhaja, da ga tedensko pripravi vodja sodne oziroma oddelčne pisarne in je tako za objavo podatkov o glavnih obravnavah zadolženo sodno osebje in ne sodnik, objava podatkov iz 2. odstavka 18. člena Sodnega reda na oglasni deski sodišča oziroma spletni strani ne daje podlage za dvom v nepristranskost razpravljajoče sodnice, ki je vodila postopek pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

I. Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ (dejanje opisano pod točko I izreka), za katero je obsojencu določilo kazen dve leti zapora, kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ (dejanje opisano pod točko II izreka), za katero je obsojencu določilo kazen enega leta zapora, poskusa kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ (dejanje opisano pod točko III/1 izreka), za katero mu je določilo kazen tri leta zapora in poskusa kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. in 1. odstavka 127. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ (dejanje opisano pod točko III/2 izreka), za katero mu je določilo kazen trinajst let zapora. Obsojencu je zatem po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen osemnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 10.10.2003 dalje. Obsojencu je v plačilo naložilo premoženjskopravna zahtevka V.G. v znesku 9.305 SIT in M.J. v znesku 9.500 SIT. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se po določbi 1. odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti izplačajo iz proračuna. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojencu za kaznivo dejanje ropa pod točko II sodbe sodišča prve stopnje določeno kazen zvišalo na dve leti zapora, za kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja umora pod točko III/2 sodbe sodišča prve stopnje pa mu določeno kazen zvišalo na petnajst let zapora, zatem pa obsojencu ob upoštevanju nespremenjenih kazni, določenih za kaznivo dejanje spolnega nasilja in poskusa posilstva, izreklo enotno kazen devetnajst let in šest mesecev zapora; v ostalem pa pritožbo državne tožilke in v celoti pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa v celoti oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

II. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 25.11.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb. V zahtevi, ki se po vsebini ne razlikuje od zagovornikove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zagovornik v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona navaja, da obsojenec nikoli ni nameraval posiliti M.J. in je podana kršitev kazenskega zakonika, ker je sodišče podalo napačno pravno kvalifikacijo obravnavanega dogodka, da sodišči pri svojih odločitvah nista upoštevali nobenih olajševalnih okoliščin na strani obsojenca ter da nista pravilno ovrednotili obteževalnih okoliščin. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP je sodišče po mnenju obrambe storilo s tem, da ni pravilno ugotovilo obsojenčevega psihičnega stanja v času kritičnih dogodkov v zvezi z dejanji, opisanimi pod točko III, da je zavrnilo predlog za izvedbo dodatnega dokaza z zaslišanjem drugega izvedenca psihiatra, da se ni opredelilo do zagovora obsojenca, da ni nikoli nameraval posiliti oškodovanke M.J., zato bi zaradi pravilne in popolne razjasnitve dejanskega stanja sodišče moralo dopustiti izvedbo dokazov, ki jih je predlagala obramba, česar pa ni storilo; da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega za poškodbe oškodovanke M.J., ki so ji nastale med tem, ko je po kamenju in grmičevju šla do ceste; da je sodišče storilo procesno kršitev tudi pri dokazni oceni, ko je zavzelo stališče, da obsojenčev zagovor ni iskren, ker je priznaval le tista dejstva, ki jih pod težo dokazov ni mogel zanikati. Glede dejanj, opisanih pod točko I in II pa zahteva bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP vidi v tem, da iz izvedenih dokazov izhaja, da obsojenec na škodo V.G. ni uporabil sile ali grožnje, da je izpoved te oškodovanke neprepričljiva in neresnična, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje oškodovankine hčere, da bi sodišče moralo dopustiti izvedbo dokazov obrambe, ki bi prispevali k popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja; da sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zaključek, da je oškodovanka odklonila predlog za spolno občevanje, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da obsojenec zoper oškodovanko V.G. ni uporabil sile, da je oškodovanka psihično in čustveno labilna osebnost, ki na svoj specifičen način doživlja dogajanje okoli sebe, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da oškodovanka kritičnega večera ni prav z nobenim dejanjem nakazala, da ne želi sodelovati pri spolnem aktu, da pritožbeno sodišče ni ovrglo pritožbenih navedb, da je V.G. privolila v spolni akt in da je njena ovadba posledica želje po maščevanju, da gre pri najdeni sledi obsojenčeve sperme na oškodovankini trenirki za dokaz, pridobljen na nezakonit način, hkrati pa obstaja zelo močen dvom v objektivnost in resničnost opravljene analize, ki je ni izvedla neodvisna inštitucija, da se sodišči nista opredelili do ugovorov obrambe glede bistvenih razlik v opisih dogodkov, podanih s strani oškodovanke, da sodišči nista podali nobenih protiargumentov oziroma razloga, kako to, da je obsojenec takoj po kritičnem dogodku šel na obisk k zakoncema G. Vse navedeno po mnenju zagovornika predstavlja tudi kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, ker sodbi sodišč prve in druge stopnje nasprotujeta sami sebi in razlogom, zaradi katerih sta bili sprejeti ter da je v sodbi polno zaključkov, ki niso v ničemer utemeljeni. Zagovornik v zahtevi tudi navaja, da so bile obsojencu grobo kršene pravice, ker mu policija v predkazenskem postopku ni dovolila zagovornika in ker je sklicala novinarsko konferenco in na njej sporočila, da je prijela osumljenca, ki je dejanja priznal, še preden je bil obsojenec zaslišan pred preiskovalnim sodnikom. Ker je pri odločanju na prvi stopnji sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena, je poda na kršitev iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP. Ravnanje predsednice senata, ko je kljub izključitvi javnosti glavne obravnave dovolila na oglasni deski sodišča in internetu objavo osebnih podatkov obsojenca in kaznivih dejanj, ki se mu očitajo, je v nasprotju s Sodnim redom in vzbuja dvom v njeno nepristranskost. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in v celoti razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje pred spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 22.12.2004, predlagal zavrnitev zahteve.

III. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

– da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, če pa so take trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (opr. št. I Ips 56/98, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (2. odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev; – da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi (opr. št. I Ips 210/98) presodilo, da če sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi, tako da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V. K obširni zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da zagovornik v pretežnem delu izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Zato utemeljenosti teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo. Omejilo se je zgolj na preizkus kršitev zakona, na katere se zagovornik sklicuje določno (2. in 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) in ki jih v zahtevi obrazloži tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; in je njegove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti pa je Vrhovno sodišče razumelo kot uveljavljanje naslednjih kršitev:

1. kršitev kazenskega zakona, ker sodišči pri svojih odločitvah nista upoštevali nobenih olajševalnih okoliščin na strani obsojenca in nista pravilno ovrednotili obteževalnih okoliščin; ker je sodišče glede na zagovor obsojenca in izvedene dokaze podalo napačno pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj; 2. da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 6. točko 39. člena ZKP, ker je podan dvom v nepristranskost predsednice senata; 3. kršitev določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je bil dokaz (najdena sled sperme na oškodovankini trenirki) pridobljen na nezakonit način; 4. da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe; 5. da je podana kršitev pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca psihiatra in druge dokaze obrambe; 6. da so bile obsojencu grobo kršene pravice, ker mu policija v predkazenskem postopku ni dovolila zagovornika in ker je policija sklicala novinarsko konferenco, na kateri je sporočila, da je prijela osumljenca, ki je dejanje priznal.

K točki 1 Kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo morale uporabiti, ni uporabilo. Zaradi kršitve kazenskega zakona se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon.

Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene zagovornikove pomisleke v pravilnost pravne opredelitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 180. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ, storjenega na škodo M.J. in kaznivega dejanja po 1. odstavku 181. člena KZ, storjenega na škodo V.G. Zagovornik v obširnih navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko nakazuje kršitev kazenskega zakona, ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. S sklicevanjem na zagovor obsojenca, katerega je v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenilo sodišče in z zanikanjem nekaterih objektivnih in subjektivnih okoliščin obsojenčevega ravnanja do obeh oškodovank, zagovornik dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Navedbam zagovornika, da je sodišče kršilo Kazenski zakonik, ker pri izreku in odmeri kazni obsojencu ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, ki jih je izpostavila obramba oziroma je dalo preveliko težo obteževalnim okoliščinam, s čimer nakazuje na kršitev 5. točke 372. člena ZKP, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP sodišče stori, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu, česar pa sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni storilo. Če pa sodišče glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine obsojencu izreče neprimerno vrsto kazni ali pa kazen, ki je sicer v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini (kar v zahtevi izpostavlja zagovornik), ne gre za kršitev kazenskega zakona iz te točke, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

K točki 2 Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je pri odločanju na prvi stopnji sodelovala sodnica (predsednica senata), ki bi morala biti izločena, ker je v nasprotju z določbami 7. odstavka 10. člena in 18. člena Sodnega reda dovolila objavo podatkov obsojenca na oglasni deski in na internetu.

Sodišče prve stopnje je dne 23.1.2004 razpisalo glavno obravnavo za dne 16., 17. in 19.2.2004. Iz zapisnika z glavne obravnave dne 16.2.2004 izhaja, da je sodišče po objavi senata (na katerega sestavo stranke niso imele pripomb), po zaslišanju strank, na podlagi 295. člena ZKP izključilo javnost z glavne obravnave zaradi varovanja osebnega in družinskega življenja obsojenca in obeh oškodovank. Zagovornik je dne 18.2.2004 vložil zahtevo za izločitev predsednice senata iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, ker da je z nedovoljeno objavo obsojenčevih osebnih podatkov na oglasni deski in spletni strani sodišča povzročila razmere, ki onemogočajo pošteno in neodvisno sojenje. Senat sodišča prve stopnje je na glavni obravnavi dne 19.2.2004 zahtevo na podlagi določbe 5. odstavka 42. člena ZKP zavrgel in v zapisniku s te glavne obravnave ter zatem tudi v sodbi navedel razloge za takšno svojo odločitev (stran 10 in 11 sodbe). Tem razlogom je v sobi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je presodilo, da je bila javnost v tej zadevi pravilno izključena na prvi glavni obravnavi in da je za objavo podatkov na oglasni deski oziroma spletni strani sodišča odgovorna kazenska pisarna, ne pa predsednica senata, ki za takšno objavo ni dala nobene odredbe ter zaradi tega dvom v njeno nepristranskost ni podan.

Inštitut izločitve sodnika (39. člen ZKP) je temeljni pogoj za zagotovitev pravice do nepristranskega sojenja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila javnost z glavne obravnave izključena vse od začetka glavne obravnave dne 16.2.2004 do izreka sodbe sodišča prve stopnje, skladno z določbo 295. člena ZKP. Zagovorniku, ki v konkretnem primeru izpostavlja, da je podan izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP in dvom v nepristranskost predsednice senata zaradi njene kršitve določb Sodnega reda, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Sklicevanje zagovornika na 7. odstavek 10. člena Sodnega reda je neutemeljeno, saj sodišče v konkretni zadevi ni dajalo nobenega obvestila javnim glasilom, temveč je skladno z določbo 2. odstavka 18. člena Sodnega reda na oglasni deski objavilo tedenski razpored glavnih obravnav. Ker že iz besedila te zakonske določbe izhaja, da ga tedensko pripravi vodja sodne oziroma oddelčne pisarne in je tako za objavo podatkov o glavnih obravnavah zadolženo sodno osebje in ne sodnik, tudi po presoji Vrhovnega sodišča objava podatkov iz 2. odstavka 18. člena Sodnega reda na oglasni deski sodišča oziroma spletni strani ne daje podlage za dvom v nepristranskost razpravljajoče sodnice, ki je vodila postopek pred sodiščem prve stopnje.

K točki 3 Zagovornik z navedbo, da je bil dokaz (najdena sled sperme na oškodovankini trenirki) pridobljen na nezakonit način, nakazuje kršitev določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Navedena kršitev, glede katere zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasni, zakaj naj bi šlo za dokaz, pridobljen na nezakonit način, po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Iz podatkov spisa je razvidno, da je oškodovanka dne 19.7.2003 ob 22.21 uri podala kazensko ovadbo po telefonu, zatem pa dne 20.7.2003 ob 00.10 uri v prostorih PO D. podala na zapisnik ustno kazensko ovadbo ter policistom zaradi zavarovanja sledov kaznivega dejanja izročila svoja oblačila (spodnji del trenirke in srajco), kamor si je po storilčevi ejakulaciji obrisala roke. Iz strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave, kateremu obramba tekom postopka na prvi stopnji niti ni oporekala, izhaja, da so na spodnjem delu oškodovankine trenirke našli madež, za katerega so ugotovili, da je sled sperme, ki pripada moškemu z enakim STR SGM plus profilom, kot ga ima obsojenec. Ker tudi iz zagovora obsojenca izhaja, da je po ejakulaciji oškodovanki ponudil robček, da bi si obrisala spermo z rok, ugotovitve strokovnega mnenja ne nasprotujejo zagovoru obsojenca. Zakaj naj bi obstajal močan dvom v objektivnost in resničnost opravljene analize v strokovnem mnenju, ki je na spodnjem delu oškodovankine trenirke ugotovila sled obsojenčeve sperme, kar je v skladu z zagovorom obsojenca in izpovedjo oškodovanke, pa zagovornik v zahtevi ne pojasni.

K točki 4 Težišče navajanj v zahtevi za varstvo zakonitosti, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe obrambe, s čimer da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, dejansko predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivimi dejanji obsojenca, storjenimi na škodo obeh oškodovank, sprejeli sodišči prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini takšne navedbe pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, ne pa (kot to meni zagovornik) bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe (stran 14 do 17 glede dejanj storjenih na škodo V.G. in stran 18 do 25 glede dejanj na škodo M.J.) je razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora, da oškodovanke V. G. ni prisilil k oralnemu seksu in da ji ni grozil, pa tudi oropal ne ter da se je oškodovanka vse zlagala, kakor tudi da sodišče ne sprejema zagovora obsojenca, da je bil njegov namen le vzeti nahrbtnik oškodovanki M.J. in da je ni poskusil posiliti, niti umoriti. Obsojenčevo ravnanje je sodišče utemeljilo z izpovedbama obeh oškodovank, ki sta bili v obširno izvedenem dokaznem postopku preverjeni in potrjeni tudi z drugimi dokazi ter v sodbi navedlo razloge, kako izvedene dokaze presoja in utemeljilo, zakaj šteje za dokazano, da je obsojenec oškodovanko V.G. prisilil v spolno dejanje, zatem pa na njeno škodo izvršil še kaznivo dejanje ropa, oškodovanko M.J. pa poskusil posiliti, zatem pa, da bi to kaznivo dejanje prikril, jo ubiti. Sodišče druge stopnje je z razlogi sodbe sodišča prve stopnje soglašalo in utemeljilo v svoji sodbi, zakaj zavrača pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je višje sodišče v svoji sodbi opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb zagovornika. Na straneh 3 do 6 svoje sodbe je odgovorilo na navedbe v pritožbi glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kakor tudi glede pritožbenih navedb obrambe o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter jih je zavrnilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zato neutemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, ko v konkretnem primeru nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe.

Niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni stvari. Pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presodi navedbe pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP). Presoditi mora vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ter zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. Če ne presodi vseh pritožbenih navedb (navedb pritožbe, ki so pravno irelevantne, ni dolžno presojati), gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP le, če se pritožbeni razlog nanaša na odločilno dejstvo; če pa gre za druge razloge, glede katerih pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča, je lahko podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 395. člena ZKP, ki jo je moč z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljaviti le, če je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 420. člena ZKP), česar pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni zatrjeval.

K točki 5 Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca psihiatra in druge dokaze obrambe (pri tem teh drugih dokazov ne obrazloži, zato tega Vrhovno sodišče ni presojalo) in da so bile obsojencu grobo kršene pravice, ker mu policija v predkazenskem postopku ni dovolila zagovornika.

Iz meril, izoblikovanih v ustavnosodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca (3. alinea 29. člena Ustave), izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da sta se tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje obrazloženo opredelili do dokaznega predloga obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatra za obsojenca in postavitev izvedenca psihiatra za oškodovanko V.G. ter ga zavrnili. Ocenili sta, da izvedba tega dokaza za presojo zadeve ni potrebna, ker je izdelano psihiatrično izvedeniško mnenje, ki ga je za obsojenca podal izvedenec dr. S.Z., v postopku jasno, popolno in brez nasprotij; glede oškodovanke pa sodišče ni dobilo niti najmanjšega vtisa, da bi bila oškodovanka manj razvita oseba. S tem sta sodišči zadostili kriterijem ustavnosodne presoje in po oceni Vrhovnega sodišča nista kršili pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist.

Navedbe zagovornika, da so bile obsojencu grobo kršene pravice, ker mu policija v predkazenskem postopku ni zagotovila zagovornika, v podatkih spisa nimajo podlage. Kot je v svoji odločbi v zvezi s takšno pritožbeno navedbo ugotovilo že sodišče druge stopnje, je iz uradnega zaznamka o prijetju obsojenca in odločbe o pridržanju obsojenca (list. št. 187 do 190) razvidno, da je bil obsojenec poučen o pravici do zagovornika, pa tega ni zahteval.

Zagovornik v zahtevi navaja tudi, da je nedopustno in neetično ravnanje policije, ki je po prijetju obsojenca sklicala novinarsko konferenco, na kateri je sporočila, da je prijela osumljenca, ki je dejanja priznal. Ker gre za posplošene in nekonkretizirane navedbe o kršitvah v predkazenskem postopku oziroma delovanju policije, takšnih posplošenih navedb, za katere iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izhaja, kako naj bi vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, Vrhovno sodišče ni moglo preizkušati.

VI. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenčev zagovornik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VII. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti:

Izrek o stroških postopka temelji na določilu člena 98.a ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja, oprostilo povrnitve stroškov v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo vzdrževanje obsojenca in njegove družine.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 5699/2015
• VSRS Sodba I Ips 10033/2012-200
• VSL sklep I Cp 406/2013