Sodba I Ips 40/2006

Jedro

Obsojenec je zoper oškodovanko uporabil grožnjo z neposrednim napadom na njeno telo (z večjim kuhinjskim nožem v roki ji je pretil) in silo tako, da jo je, ker je želela z barke oditi, porinil nazaj na sedež, jo z eno roko zgrabil za vrat in jo na ta način prisilil, da je trpela spolno dejanje - njegovo otipavanje po prsih. V takšnem opisu ravnanja je sila kot zakonski znak kaznivega dejanja, zadostno opisana.

Pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) v povezavi z 22. členom (enako varstvo pravic) med drugim pomeni, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. S sklicevanjem na primer iz sodne prakse, ki je vsebinsko drugačen od obravnavanega, zagovornica zatrjevane kršitve Ustave ni izkazala.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 300.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je A.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je tudi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino 70.000 SIT. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo plačilo povprečnine 150.000 SIT kot strošek pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh možnih razlogov, navedenih v 420. členu Zakona o kazenskem postopku" in predlagala, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J. (2. odstavek 423. člena ZKP). Ugotavlja, da se v zahtevi z večjim številom navedb (zadnji odstavek na 1. strani, posebej v okviru trditev o vzročni zvezi; prvi odstavek na 2. strani; drugi odstavek na 3. strani) izrecno ali smiselno uveljavlja tudi kršitev materialnega prava po 1. in 4. točki 372. člena ZKP. Meni, da je opis kaznivega dejanja pomanjkljiv, ker subjektivni znak zadovoljevanje spolnega nagona v njem ni izrecno naveden, pač pa je moč nanj le hipotetično sklepati; to pomeni, da dejanja ni mogoče razmejiti od milejšega kaznivega dejanja grdega ravnanja. V opis dejanja ni ustrezno vključena za subjektivni dejanski stan pomembna okoliščina, da naj bi obsojenec oškodovanko vztrajno nagovarjal k oralnemu spolnemu odnosu. Posledično je po mnenju vrhovnega državnega tožilca v opisu pomanjkljivo pojasnjena tudi vzročna zveza med grožnjo z nožem in spolnim dejanjem, saj iz obrazložitve izhaja, da je grožnja bila usmerjena v preprečitev odhoda oškodovanke s kraja dejanja zaradi doseganja zahtevane oralne zadovoljitve, ne pa neposredno na izvršitev spolnega dejanja otipavanja prsi. Opisano oškodovankino obnašanje (da je želela s kraja oditi) ne kaže jasno, kako je bila v spolno dejanje otipavanja prisiljena. Čeprav odpor ni nujna sestavina kaznivega dejanja spolnega nasilja, pa se preko njega izraža zakonski znak prisiljenja, ki je usmerjeno k temu, da storilec s silo ali grožnjo proti volji druge osebe doseže neko spolno dejanje (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 333/2002). Upoštevaje navedeno je bilo v predmetni zadevi na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje po mnenju vrhovnega državnega tožilca napačno uporabljeno materialno pravo, saj opisanega ravnanja ni mogoče subsumirati pod zakonski opis kaznivega dejanja po 1. odstavku 181. člena KZ. Ker to ravnanje tudi ni opisano kot poskus kaznivega dejanja iz 1. odstavka 181. člena KZ z namenom izvršitve drugega spolnega dejanja, na katero kažejo razlogi sodbe, je mogoče ugotoviti le, da dejanje, za katero je bil A.Ž. obsojen, kot je opisano, ni (tako) kaznivo dejanje. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica se v uvodu zahteve splošno sklicuje na vse razloge iz 420. člena ZKP, iz katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo. Tudi konkretno navedene okoliščine v obrazložitvi zahteve pretežno pomenijo bodisi posplošeno in zato nepreverljivo sklicevanje na kršitve zakona ali pa izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Določno in jasno zagovornica uveljavlja le dve kršitvi Ustave oziroma zakona:

1. V opisu dejanja naj ne bi bili podani vsi njegovi zakonski znaki, konkretno, opisana naj ne bi bila sila, s katero je obsojenec strl oškodovankin odpor. S tem vložnica zahteve smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP (dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje). Svoje stališče podkrepi tudi z opisom primera iz sodne prakse (I Kp 1430/99). 2. Zagovornica se tudi ne strinja z obsodbo za dokončano kaznivo dejanje spolnega nasilja, ko pa naj bi bili, kot navaja, storilci v podobnih ali še hujših primerih obsojeni zgolj za poskus kaznivega dejanja; kot primer navaja odločbo Vrhovnega sodišča RS. Z navedenim naj bi bile kršene obsojenčeve ustavne pravice do enakosti pred zakonom (smiselno 14. člen Ustave RS).

Obravnavano kaznivo dejanje spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ je sestavljeno iz prisiljenja in spolnega dejanja. Njegovo bistvo je v tem, da storilec z uporabo sile ali kvalificirane grožnje (grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo) oškodovanca prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje, ki ni spolno občevanje. Prisiljenje mora biti usmerjeno v izvršitev spolnih dejanj, torej dejanj, storjenih iz spolnih pobud, z namenom zadovoljevanja spolnega nagona na telesu oškodovanca. Za obe omenjeni obliki prisiljenja velja, da morata biti takšni, da sta objektivno sposobni zlomiti odpor oškodovanca, tako da storilec proti njegovi volji doseže spolno dejanje. V že omenjeni odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 333/2002 je bilo poudarjeno, da odpor žrtve in storilčevo strtje tega odpora nista nujni sestavini oziroma zakonska znaka kaznivega dejanja posilstva, kar smiselno velja tudi za obravnavano kaznivo dejanje spolnega nasilja. Zakonski znak kaznivega dejanja je prisiljenje v že pojasnjenem smislu. To se ugotavlja v vsakem posameznem primeru glede na način ravnanja storilca, s katerim ta odločilno vpliva na svobodo odločanja napadene osebe. Njeno ravnanje oziroma odpor pa se presoja v povezavi s storilčevim načinom prisiljenja. Pri tem ni nujno, da pride do fizičnega odpora žrtve, če sta sila in grožnja takšni, da že sami po sebi izključujeta odpor.

Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja izhaja, da je obsojenec zoper oškodovanko uporabil grožnjo z neposrednim napadom na njeno telo (z večjim kuhinjskim nožem v roki ji je pretil) in silo tako, da jo je, ker je želela z barke oditi, porinil nazaj na sedež, jo z eno roko zgrabil za vrat in jo na ta način prisilil, da je trpela spolno dejanje - njegovo otipavanje po prsih.

V takšnem opisu ravnanja je sila kot zakonski znak kaznivega dejanja, kot pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo, zadostno opisana. Skupaj z opisano grožnjo z nožem je predstavljalo takšno intenziteto prisiljenja, da je lahko oškodovanko odvrnila od nadaljnjega upiranja. To se kaže v njeni nameri, da z barke pobegne, s čimer je jasno pokazala, da se z obsojenčevim početjem ne strinja, kar pa ji je obsojenec preprečil na že opisan način in s tem proti njeni volji dosegel opisano spolno dejanje. Glede na vsebino zahteve je treba še poudariti, da je sodišče vezano na kazenskopravni zahtevek tožilstva, razen glede pravne ocene kaznivega dejanja (2. odstavek 354. člena ZKP). V izreku prvostopenjske sodbe je kaznivo dejanje opisano določno in dovolj razumljivo (njegove morebitne "nejasnosti" oziroma možno nepravilno razumevanje prepričljivo odpravlja obrazložitev sodbe, ki skupaj z izrekom tvori celoto) in obsega vse zakonske znake dokončanega kaznivega dejanja spolnega napada po 1. odstavku 181. člena KZ. Tudi vrhovni državni tožilec se strinja, da dejanje ni opisano kot poskus kaznivega dejanja.

Pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) v povezavi z 22. členom (enako varstvo pravic) med drugim pomeni, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. S sklicevanjem na primer iz sodne prakse, ki je vsebinsko drugačen od obravnavanega, zagovornica zatrjevane kršitve Ustave ni izkazala. Omenjeno je že bilo, da je sodišče vezano na tožilčevo obtožbo, ta pa v konkretnem primeru obsojencu očita dokončano kaznivo dejanje spolnega napada. Če bi sodišče prve stopnje pri odločanju v zadevi upoštevalo obsojenčev namen, ki ga sicer ugotavlja v obrazložitvi sodbe, ki pa v opisu dejanja v obtožbi ni zajet (oralni spolni odnos), bi v tem primeru res sicer bil na mestu očitek poskusa kaznivega dejanja spolnega napada, vendar pa bi z morebitno spremembo opisa v tej smeri prekoračilo obtožbo (9. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Vseh ostalih navedb zagovornice Vrhovno sodišče ni presojalo, bodisi zato, ker z njimi uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi njihove posplošenosti. V prvo skupino sodijo navedbe: da obsojencu ni dokazan naklep v smeri kaznivega dejanja spolnega nasilja; da ni bil uresničen zakonski znak "zadovoljitve spolnega nagona", ker obsojenec tega naj ne bi imel, kot izhaja iz zdravniškega spričevala; da ni vzročne zveze med očitanima uporabo sile in grožnje ter obsojenčevim spolnim dejanjem, kar je pogoj za obsodbo; da je bilo kršeno načelo materialne resnice in pravičnosti, ker je sodišče nekritično verjelo oškodovanki, vsi dokazni predlogi obrambe obsojencu v prid pa so bili zavrnjeni; da gre v zvezi z uporabo sile zoper oškodovanko verjeti obsojencu in ne oškodovanki, ki vse doslej ni povedala, zaradi česa se je počutila ogroženo; da je bilo napačno ocenjeno dejansko stanje glede groženj oškodovanke, ki različno opisuje dogajanje v zvezi z uporabo sile in v zvezi z nožem, vse to pa naj bi po mnenju zagovornice zmanjševalo oškodovankino verodostojnost, tudi glede trditve, da jo je otipaval po dojki. Zato bi sodišče moralo obsojenca v dvomu oprostiti obtožbe.

Zakonska določba (2. odstavek 420. člena ZKP), da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pomeni, da Vrhovno sodišče ne preizkuša, ali so v pravnomočni odločbi pravilno in popolno ugotovljena pravno pomembna dejstva in tudi ne pravilnosti dokazne presoje pravnomočne sodbe. Prav takšne razloge pa z navedenimi izvajanji uveljavlja zagovornica. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem tudi ne more biti temelj za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, na katerega se sklicuje zagovornica.

V tej zvezi je neupoštevno tudi vložničino sklicevanje na pritožbene navedbe, saj takšna zahteva ne zadosti kriterijem 1. odstavka 424. člena ZKP, po katerem mora vložnik zahteve zatrjevano kršitev zakona določno obrazložiti. Iz enakih razlogov Vrhovno sodišče tudi ni presojalo posplošenih navedb o kršitvi načela materialne resnice ter načela pravičnosti.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 263/93
• VSK Sodba II Kp 13113/2019
• VSRS Sodba I Ips 31611/2014