Sodba I Ips 405/2005

Jedro

Ker se po določbi 2. odstavka 105. člena ZKP premoženjskopravni zahtevek oškodovancu prisodi le v obsodilni sodbi, je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom v izreku v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, ki ga je naložilo obdolženki v plačilo, v škodo obdolženke kršilo navedeno zakonsko določbo, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodne odločbe. Obdolženka v postopku namreč ni bila spoznana za krivo, temveč ji je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja s prostosti po 65. členu KZ.

Izrek

Zahtevi zagovornice obdolžene L.Z. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovanka - zavarovalnica s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, v ostalem pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

I. Okrajno sodišče v Kopru je obdolženi L.Z. po določbi 65. člena KZ izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti; obdolženki je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in premoženjskopravni zahtevek oškodovanke - zavarovalnice v višini 651.176 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2003 dalje do plačila in znesek 330.916 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2003 do plačila, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obdolženkine zagovornice zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, obdolženki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

II. Zoper navedeni pravnomočni sklep o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti je obdolženkina zagovornica dne 13.6.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi kršitve 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je bila obdolženki kršena pravica do izvajanja zanjo koristnih dokazov, ker sodišče ni zaslišalo prič in drugega izvedenca psihiatrične stroke, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP; da je sodišče obdolženki naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, čeprav obdolženka ni bila spoznana za krivo; da sodišče ni določilo trajanja odrejenega varnostnega ukrepa; da obdolženki dejanja niso dokazana. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podano skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 21.12.2005, predlagal zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

III. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

IV. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, tako materialno kot procesnopravna relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, če pa so take trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (opr. št. I Ips 56/98, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (2. odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

V. Zagovornica z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obdolženki dejanji nista dokazani, izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočnim sklepom o izreku varnostnega ukrepa obdolženki po členu 65 KZ. Zato utemeljenosti teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo (2. odstavek 420. člena ZKP). Omejilo se je zgolj na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se zagovornica v zahtevi sklicuje določno in ki jih v zahtevi obrazloži tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti ter je njene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče razumelo kot uveljavljanje naslednjih kršitev:

1. kršitev kazenskega zakona, ker sodišče ni določilo časa trajanja varnostnega ukrepa po členu 65 KZ, 2. da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče obdolženki kršilo pravico do obrambe, ko je neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje prič in postavitev drugega izvedenca psihiatra in 3. da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče pri izdaji odločbe nepravilno uporabilo določbo 2. odstavka 105. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe.

K točki 1

Po določbi 3. odstavka 65. člena KZ traja varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti najdalj dve leti; sodišče pa po preteku enega leta ponovno odloči o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Navedena zakonska določba omejuje trajanje tega varnostnega ukrepa na največ dve leti, obenem pa nalaga sodišču, da že po enem letu izvrševanju varnostnega ukrepa po uradni dolžnosti preizkusi, ali je varnostni ukrep še potreben.

Navedbam zagovornice, da je sodišče kršilo Kazenski zakonik, ker pri izreku varnostnega ukrepa, izrečenega z izpodbijanim pravnomočnim sklepom obdolženki, ni določilo dolžine trajanja ukrepa, Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

Sodišče v izreku izpodbijanega pravnomočnega sklepa, s katerim je obdolženki izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja s prostosti, ni navedlo časa trajanja varnostnega ukrepa, s čimer pa ni zagrešilo kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Glede na določbo 3. odstavka 65. člena KZ je trajanje tega obdolženki izrečenega varnostnega ukrepa že po samem zakonu časovno omejeno, kar je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo v razlogih svojega sklepa (stran 8). Ob izreku varnostnega ukrepa po členu 65 KZ zato sodišče časa trajanja ukrepa ne določi. Dejansko trajanje ukrepa, ki je sicer zakonsko omejeno na največ dve leti, je namreč odvisno od uspešnosti zdravljenja obdolženca, oziroma v konkretnem primeru obdolženke, pri tem pa mora sodišče, ki je varnostni ukrep obdolženki izreklo, že po preteku enega leta po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je nadaljevanje izvrševanja izrečenega varnostnega ukrepa obdolženki še potrebno ter lahko izvrševanje ukrepa ustavi pred iztekom zakonskega trajanja ob presoji in ugotovitvi, da zdravljenje obdolženke s prostosti ni več potrebno (496. člen ZKP).

K točki 2

Zagovornica z navedbami, da je bila obdolženki kršena pravica do izvajanja zanjo koristih dokazov, ker sodišče ni zaslišalo prič dr. P. in dr. J., ni postavilo drugega izvedenca psihiatrične stroke in ni opravilo poizvedb na Policijski postaji Koper in Sodniku za prekrške Koper glede postopkov zoper O.H., uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, pri tem pa v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica niti ne obrazlaga vpliva domnevne procesne kršitve na zakonitost izpodbijane sodne odločbe.

Iz meril, oblikovanih v ustavno sodni praksi za presojo kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca (3. alinea 29. člena Ustave), izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa sodišče izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali da bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč.

Iz izpodbijane pravnomočne odločbe je razvidno, da sta se tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje obrazloženo opredelili do dokaznih predlogov obrambe. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge obrambe za zaslišanje dr. P., dr. J., postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke ter opravo poizvedb na policijski postaji in pri sodniku za prekrške zavrnilo kot nepotrebne (stran 10 sklepa), ker je ocenilo, da je izvedensko mnenje izvedenca psihiatra dr. G.M. zelo izčrpno opisalo obdolženkino psihično zdravstveno stanje in doživljanje ter posledice le-tega in zato vsakršno nadaljnje izvajanje dokazov v tej smeri ne bi prispevalo k drugačni oceni in odločitvi sodišča, česar obramba s pritožbo niti ni izpodbijala. Glede pridobivanja podatkov Policijske postaje Koper in Sodnika za prekrške Koper o oškodovancu pa je ocenilo, da glede na to, da je v konkretni zadevi oškodovanec, tudi njegove morebitne kršitve predpisov o prekrških na odločitev sodišča v tej zadevi ne bi vplivale. Sodišče druge stopnje je razlogom sodišča prve stopnje glede zavrnitve teh dokaznih predlogov v celoti pritrdilo (stran 2 odločbe sodišča druge stopnje). S tem sta sodišči zadostili kriterijem ustavno sodne presoje in po oceni Vrhovnega sodišča nista kršili pravice obdolženke do izvajanja dokazov v njeno korist.

K točki 3

Po določbi 2. odstavka 105. člena ZKP sodišče lahko prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo. Glede na takšno zakonsko določbo se premoženjskopravni zahtevek prisodi oškodovancu le ob izreku obsodilne sodbe (359. člen ZKP). Varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po členu 65 KZ, ki se izreka neprištevnemu storilcu samostojno, ni mogoče enačiti z obsodilno sodbo. Obdolženec, ki mu je tak varnostni ukrep s sklepom sodišča izrečen, ni spoznan za krivega kaznivega dejanja in tudi opis storjenega kaznivega dejanja in njegovo pravno opredelitev sodišče ne navede v izreku sklepa, temveč v obrazložitvi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da je sodišče, ki je obdolženki z izpodbijanim pravnomočnim sklepom izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja s prostosti po 65. členu KZ, v nasprotju z 2. odstavkom 105. člena ZKP obdolženki naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanke - zavarovalnice.

Ker se po določbi 2. odstavka 105. člena ZKP premoženjskopravni zahtevek oškodovancu prisodi le v obsodilni sodbi, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom v izreku v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, ki ga je naložilo obdolženki v plačilo, v škodo obdolženke kršilo navedeno zakonsko določbo, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodne odločbe. Obdolženka v postopku, ki se je vodil zoper njo, ni bila spoznana za krivo, temveč ji je sodišče (ob ugotovitvi, da je dejanja storila v neprištevnem stanju) z izpodbijanim pravnomočnim sklepom izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja s prostosti po 65. členu KZ. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o varnostnem ukrepu v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanko - zavarovalnico s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde (1. odstavek 426. člena ZKP), v ostalem pa zahtevo obdolženkine zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

21.05.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 25924/2017
• VSRS Sodba I Ips 52541/2017
• VSL sklep VII Kp 70951/2010