Sodba I Ips 376/2005

Jedro

Združitev postopka je za sodišče zgolj možnost in zaradi nezdružitve postopka ni mogoče uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zanikanje obstoja enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja pomeni tudi zanikanje, da gre za dejanje majhnega pomena, saj uporaba tega instituta predpostavlja izpolnjenost vseh (objektivnih in subjektivnih) znakov kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni A.P. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ (točka I/1 in 2) ter kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ (točka II). Za prvo dejanje mu je bila določena kazen pet mesecev zapora, za drugo dva meseca zapora, nato pa na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen šest mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka, razen povprečnine, ki je bila odmerjena na 60.000 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 14., 20., 50., 51. in 56. člena KZ, 5., 16., 17. in 32. člena ZKP ter 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Predlagal je, da ga Vrhovno sodišče oprosti obtožbe ali pa pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik Franc Mazi in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Ugotavlja, da vložnikovo zatrjevanje, da gre za dejanji majhnega pomena (14. člen KZ) ni dovolj konkretizirano. Navedbe, da je obsojenec ravnal v dejanski zmoti in da sodišče ni upoštevalo nekaznovanosti kot olajševalne okoliščine, pomenijo izpodbijane pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Izkazana tudi ni kršitev pravice obrambe iz 16. člena ZKP, ker sodišče ni izvedlo dokaza z grafično predstavitvijo lokacije in ponazoritvijo dogodka, saj obsojenec ni izkazal pravne relevantnosti predlaganega dokaza. Ne drži tudi, da bi moralo sodišče obravnavati v tem postopku še oškodovanca, ki je ovaden v zvezi z istimi dogodki. Po 6. odstavku 32. člena ZKP sodišče lahko odloči, da se izvede enoten postopek in izda ena sodba le v primeru, če je več oseb obdolženih za več kaznivih dejanj.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve v razdelku pod A uveljavlja več "kršitev kazenskega zakona". Najprej pod točko 1 navaja, da je kaznivo dejanje nasilništva majhnega pomena (14. člen KZ), bilo naj bi brez vsakršnih posledic, "prestrašenost" oškodovancev pa naj bi bila le navidezna, zaigrana zaradi pričakovane materialne koristi.

Vložnik zahteve s temi navedbami smiselno zatrjuje kršitev 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 14. členom KZ, ker sodišče ni uporabilo instituta dejanja majhnega pomena, ki izključuje kaznivost storilčevega ravnanja, vendar pa to kršitev zgolj zatrjuje, ne pa tudi obrazloži. Zato Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo, saj ne izpolnjujejo zakonskega kriterija (1. odstavek 424. člena ZKP), da mora vložnik zahteve kršitev zakona, na katero se sklicuje, tudi utemeljiti. Vložnikovo zanikanje "prestrašenosti", kot jo na strani oškodovancev ugotavlja pravnomočna sodba, je ugovor dejanske in ne pravne narave, sodi med razloge, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP). Te navedbe pa tudi v ničemer ne pojasnjujejo uveljavljene kršitve zakona; še več, zanikanje obstoja enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, hkrati pomeni tudi smiselno zanikanje, da gre za dejanje majhnega pomena, saj uporaba tega instituta predpostavlja izpolnjenost v vseh (objektivnih in subjektivnih) znakih kaznivega dejanja, šele na podlagi takšne ugotovitve sme sodišče ob upoštevanju zakonskih meril, določenih v 14. členu KZ presoditi, ali je dejanje majhnega pomena.

V drugi točki vložnik zahteve navaja, "da gre za dejansko zmoto iz 20. člena" KZ, ker se ni zavedal, da je verbalni odgovor na provokacijo kazniv (na oškodovančevo grožnjo, da mu bo iztaknil še drugo oko naj bi odgovoril z enakih orožjem - da bo on njemu obe). Obsojenčevo sklicevanje, da se zaradi omenjenih razlogov ni zavedal prepovedanosti (kaznivosti) svojega ravnanja, po vsebini ne pomeni uveljavljanje dejanske zmote, na katero se sicer sklicuje, pač pa zatrjevanje pravne zmote (21. člen KZ), to je zmote o prepovedanosti oziroma protipravnosti storilčevega ravnanja.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, kateri razlogi so bili odločilni pri odločanju o obsojenčevi kazenski odgovornosti za posamezno kaznivo dejanje, ugotavlja, da je obsojenec dejanja storil s krivdno obliko direktnega naklepa in da se je zavedal tudi protipravnosti svojega ravnanja. Iz razlogov prvostopenjske sodbe tudi izhaja, da sodišče ni sprejelo obsojenčevega zagovora glede oškodovančeve "provokacije", na katero se sklicuje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Kolikor obsojenec potek dogodkov in svoje zavedanje glede pravne (ne)dopustnosti, zatrjuje drugače, kot ugotavlja pravnomočna sodba, v nasprotju z zakonom uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni izrecno upoštevalo kot olajševalno okoliščino, da obsojenec še ni bil obsojen pred sodiščem. Zato je nasprotno obsojenčevo zatrjevanje, ki sicer sodi v okvir dejanskega stanja, neutemeljeno. Njegovo nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo oziroma zavzemanje za izrek pogojne obsodbe skladno z določbami 50. in 51. člena KZ prav tako sodi med razloge, ki jih s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, če pri tem sodišču ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu.

Vložnik zahteve pod točko B uveljavlja "kršitve Zakona o kazenskem postopku in Ustave RS". Kršitev 16. in 17. člena ZKP vidi v tem, ker mu sodišče naj ne bi pustilo izvesti dokaz z grafično predstavitvijo lokacije in ponazoritve dogodka.

Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče ta dokazni predlog obsojenca obrazloženo zavrnilo kot nepotreben, višje sodišče pa je tej odločitvi pritrdilo in hkrati obširno pojasnilo, merila, po katerih sodišče presoja dokazne predloge strank in zakaj z zavrnitvijo dokaznih predlogov v konkretnem primeru niso bile kršene obsojenčeve pravice do obrambe. Če obsojenec trdi, da zaradi tega niso bila po resnici in popolnoma ugotovljena dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, s tem ponovno v nasprotju z zakonom izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Zmotno je tudi vložnikovo prepričanje, da bi moralo sodišče obsojencu in oškodovancu v tem primeru soditi hkrati; ker ni tako ravnalo, naj bi s tem prekršilo določbe 2. in 5. odstavka 32. člena ZKP. Izvedba enotnega postopka in izdaja ene same sodbe predpostavlja, kot izhaja iz določb 32. člena ZKP, da v primeru tako imenovane subjektivne koneksitete že tečejo kazenski postopki zoper dve ali več oseb. Ta pogoj pa v obravnavnem primeru ni izpolnjen, saj naj bi bila, kot sam navaja vložnik zahteve, zoper oškodovanca vložena šele ovadba. Sicer pa, tudi če bi že tekel postopek zoper oškodovanca, je združitev postopka za sodišče zgolj možnost, ne pa obveznost in zaradi nezdružitve postopka ni mogoče uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, je je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevem slabem premoženjskem stanju, kot ga ugotavljata izpodbijani sodbi.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 62/2004
• Sodba I Ips 192/98
• Sodba I Ips 32/2004