Sodba I Ips 387/2005

Jedro

Zahteva ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona ali kazenskega postopka, zato ji ni mogoče ugoditi.

Izrek

Zahteva obsojenega J.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni J.D. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu J.D. zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. členom istega zakonika izrečena kazen eno leto zapora, preklicana je bila pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Krškem z dne 17.9.2003, s katero mu je bila zaradi kaznivih dejanj nasilništva po 1. odstavku 299. člena in ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ določena kazen 11 mesecev zapora in preizkusna doba treh let, ter nato izrečena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora, v katero se všteje pridržanje in pripor od 15.9.2004 dalje, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Obsojenec je dne 3.5.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri pa ne navaja zakonskih razlogov za vložitev zahteve, oziroma obrazloženih kršitev zakona, ki naj bi bile podane, temveč se le sklicuje na predlog višjega državnega tožilca J.S. z dne 7.4.2005, ki ga je dal na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP v zvezi s pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Navaja le, da sta oškodovanca zoper njega podala lažno ovadbo in da kaznivega dejanja ni storil. Predlagal je, da se sodbi razveljavita in se ga oprosti. Kasneje je vložil še "pritožbo" z dne 22.5.2005, ki jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti. V njej pojasnjuje prostovoljno odločitev K.K., da mu bo povrnila polovico stroškov za njun izlet v E., ta dogovor sta nameravala overiti pri notarki, na njeno prošnjo po telefonu so ji starši poslali po pošti v I. 10.000 SIT za taksi, kar vse naj bi pomenilo, da kaznivega dejanja ni storil.

Vrhovna državna tožilka je na zahtevo obsojenca za varstvo zakonitosti in njeno dopolnitev odgovorila, da ni utemeljena, ker ne navaja nobene kršitve zakona, ampak zgolj izpodbija v sodbah ugotovljeno dejansko stanje.

Obsojeni J.D. je nato vložil še dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti po preteku trimesečnega roka dne 16.3., 26.3., 29.3. in 1.4.2006, v katerih ponavlja svoje stališče, da bi pritožbeno sodišče moralo upoštevati pisni predlog višjega državnega tožilca, da je zato, ker tega ni storilo, pobegnil iz zapora, da državnemu tožilcu J.S. "generalna uprava" državnega tožilstva ni dovolila vložiti zahteve za varstvo zakonitosti v obsojenčevo korist. Opisuje usodo njegovih ovadb in razloge za vložitev ovadb, zaradi katerih naj bi si nakopal sovražnike med organiziranimi nasilneži in vplivnimi osebami, okoliščine spora z zdravnico dr. M.P., okoliščine prijetja zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, ponavlja zagovor, da kaznivega dejanja ni storil ter zatrjuje vpletenost "Udbe J.J.".

Zahteva obsojenega Janija Debelaka za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 425. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko obsojenec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Upoštevaje določbe 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče zato ne more presojati razlogov in utemeljitve v pisnem predlogu višjega državnega tožilca J.S. v zvezi s pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika, na katerega se sklicuje zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti. Sama zahteva ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona ali kazenskega postopka, zato ji ni mogoče ugoditi.

Navedbe v dopolnitvah zahteve za varstvo zakonitosti o tem, da kaznivega dejanja ni storil, da sta oškodovanca podala krivo ovadbo, o odnosih obsojenca s K.K., o razlogih za pobeg iz zapora in o razmerah v makedonskem zaporu, o razlogih, da Vrhovno državno tožilstvo ni vložilo zahteve za varstvo zakonitosti v obsojenčevo korist in o obsojenčevih ovadbah so za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti irelevantne ali pa uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker zahteva obsojenega J.D. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbah 4. odstavka 95. člena ZKP sme sodišče oprostiti obdolženca povrnitve stroškov postopka, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je ta dolžan vzdrževati. V uvodu sodbe je sicer navedeno, da je obsojenec samostojni podjetnik, vendar je iz podatkov v spisu očitno, da njegovo podjetje ne posluje, preživljala ga je mati, saj ni imel virov za pridobivanje sredstev. Tudi sicer nima nobenega premoženja. Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče ocenilo, da obsojenec ne bi mogel plačati povprečnine za postopek v zvezi z njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti brez nevarnosti za njegovo vzdrževanje, zato ga je oprostilo plačila povprečnine v tem postopku.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 501/2007
• Sodba I Ips 196/2008
• Sodba I Ips 206/2005