Sodba I Ips 381/2005

Jedro

Pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 182. člena KZ ni potrebno, da storilec s silo ali grožnjo doseže spolno občevanje ali drugo spolno dejanje, temveč je odločilno, da zavestno zlorabi duševno bolezen, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se oškodovanec ne more upirati. To pomeni, da se za obstoj tega kaznivega dejanja ne zahteva oškodovančev odpor oziroma upiranje, prav tako ga ne izključuje njegov pristanek.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 250.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 2.9.2004 obsojenega J.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 1. odstavku 182. člena KZ ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 11 mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 150.000 SIT povprečnine. Oškodovanko je s premoženjsko-pravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.6.2005 pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov od 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo ugodeno pritožbi obsojenca zoper prvostopno sodbo in obsojenca oprosti, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U., v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Glede navedb vlagatelja zahteve v zvezi s krajem storitve kaznivega dejanja je iz spisa razvidno, da je v izreku prvostopenjske sodbe naveden kraj R., nadalje pa v obrazložitvi sodbe sodišče navaja kot kraj storitve dejanja vikend na L. Vendar ne gre za kršitev po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, kot navaja vlagatelj zahteve. Opisana napaka ni tako bistvena, da bi pomenila tako kršitev, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. V zvezi z navedbami, da sodišči nista obrazložili razhajanj med navedbami priče Š. in mnenji izvedencev, se v zahtevi uveljavlja zmotna ugotovitev dejanskega stanja, tega pa skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Prav tako ni mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati ugotovitev v zvezi z gmotnimi razmerami obsojenca, na podlagi katerih je sodišče določilo obsojencu plačilo stroškov pritožbenega postopka. Glede navedb v zvezi s pravno oceno storjenega dejanja je v sodbi sodišča prve in druge stopnje pojasnjeno, v čem so podani znaki tega kaznivega dejanja in zakaj je bila oškodovanka slabotna oseba, saj so bila glede te okoliščine pridobljena mnenja kar treh izvedencev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve sta nižji sodišči kršili kazenski zakon ter storili bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Zahteva navaja, da je kraj dogodka bil vikend na L., ne pa v R., kot je razvidno iz izreka pravnomočne sodbe. Zatrjevana nepravilnost pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek napadene sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi.

V določbah 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP so predpisane oblike kršitev določb kazenskega postopka, med katerimi ni take kršitve, kot jo opredeljuje vložnik zahteve. Te kršitve so podane, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe. V obrazložitvi vložnik zahteve navaja, da je obsojenec pojasnil v zagovoru na glavni obravnavi dne 5.5.2003, da sta se z oškodovanko odpeljala na njegov vikend na L., ki je od opisanega mesta, to je od R. oddaljen 3 km ter da je priča D.L. izpovedal na isti obravnavi, da "naj bi se to zgodilo med B. in R.". Po vsebini in glede na nadaljnjo trditev, da se nižji sodišči nista opredelili do te okoliščine in predlaganih dokazov nista ustrezno ovrednotili, je takšne navedbe mogoče razlagati kot očitek, da dejansko stanje v zvezi s krajem storitve kaznivega dejanja ni bilo pravilno ugotovljeno. Dejanskih ugotovitev in zaključkov pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa bi bilo glede na opis kraja kaznivega dejanja, ki je naveden v izreku pravnomočne sodbe in glede na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, da gre za "raztegnjeno naselje L. (R.), kjer se vikend nahaja", mogoče sklepati na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Ob navedeni širši opredelitvi kraja kaznivega dejanja in dejanskih ugotovitvah, povezanih s to okoliščino, navedeno nasprotje ni take narave, da bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z navajanjem, da nižji sodišči nista obrazložili razhajanj in nelogičnosti med trditvami izvedenca dr. Pačnika, ki jih je dal v tem postopku in v postopku istega sodišča glede iste oškodovanke, zahteva nakazuje, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je tedaj tudi v tem pogledu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za pribavo spisov Okrožnega sodišča v Krškem. Ocenilo je, da so bila v predmetni zadevi izdelana tri izvedenska mnenja, ki so med seboj skladna ter v celoti in popolnoma opredeljujejo osebnost oškodovanke in pojasnjujejo obravnavano dogajanje. Sodišče druge stopnje je soglašalo s takšno presojo. Zato ni bilo podlage za presojo "razhajanj in nelogičnosti", ki naj bi obstajale v mnenju navedenega izvedenca. Sodišče prve stopnje je bistveno vsebino izvida in mnenja dr. T.P. v obrazložitvi sodbe povzelo ter ga v povezavi z izvidoma in mnenji dr. Z.Č. in mag. J.J. tudi ocenilo ter v tej zvezi navedlo razumne razloge, tudi z vidika presoje oškodovankine osebnosti in njene verodostojnosti. Sodišče druge stopnje pa je, tako kot je predpisano v 1. odstavku 395. člena ZKP, presodilo pritožbene navedbe, ki zadevajo navedena vprašanja. Po drugi strani pa v zahtevi prikazana vsebina izvedenskih mnenj dr. P. v obeh kazenskih postopkih ni tako različna, da bi lahko vplivala na drugačno presojo izvedenskega mnenja, ki ga je podal navedeni izvedenec v tem postopku in v povezavi s tem tudi na drugačno presojo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, kot jo je sprejelo sodišče in jo utemeljilo v pravnomočni sodbi.

Zahteva za varstvo zakonitosti kršitve kazenskega zakona ni konkretno opredelila. Iz vsebine obrazložitve je mogoče sklepati, da vložnik zahteve meni, da obsojencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje, ker ni podan zakonski znak hujše duševne zaostalosti, zaradi katere se oškodovanka ni mogla upirati. S tem dejansko uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa izvedenskih mnenj ugotovilo in utemeljeno presodilo,da gre pri oškodovanki za duševno manj razvitost, zaradi katere se ne more upirati. Pri tem je treba poudariti, da pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 182. člena KZ ni potrebno, da storilec s silo ali grožnjo doseže spolno občevanje ali drugo spolno dejanje, temveč je odločilno, da zavestno zlorabi duševno bolezen, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se oškodovanec ne more upirati. To pomeni, da se za obstoj tega kaznivega dejanja ne zahteva oškodovančev odpor oziroma upiranje, prav tako ga ne izključuje njegov pristanek na spolno občevanje ali druga spolna dejanja (glej tudi mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002). Zaradi tega je za obstoj kaznivega dejanja, ki je očitano obsojencu, odločilna ugotovitev, da gre pri oškodovanki za slabotno osebo, ki zaradi ugotovljene duševne zaostalosti ni bila zmožna dajati odpora in da je obsojenec takšno njeno stanje zavestno izkoristil oziroma zlorabil. Sodišče je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov utemeljeno presodilo, da so o ravnanju obsojenca podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, torej tudi navedeni zakonski znak. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zahteva nima prav, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Tudi sicer zahteva izhaja iz drugačne dokazne ocene, kot jo vsebuje pravnomočna sodba, s čimer uveljavlja v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja. To velja tudi za grajo odločitve, s katero sta nižji sodišči ocenili, da postavitev novega izvedenca, ki bi ugotovil resnicoljubnost oškodovanke, ni potrebna in da je zato prišlo do zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pravilno tudi ni nadziranje vložnika zahteve, da sta nižji sodišči kršili kazenski zakon, ker sta odločili, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino. Ker je bil obsojenec spoznan za krivega, pritožba njegovih zagovornikov pa zavrnjena, sta mu sodišči prve (1. odstavek 95. člena ZKP) in druge stopnje (1. odstavek 98. člena ZKP) utemeljeno naložili povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine. Upoštevali sta trajanje in zahtevnost postopka ter gmotno stanje obsojenca, ki je redno zaposlen. Postopali sta v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Kolikor vložnik zahteve nakazuje, da sodišči nista pravilno ugotovili obsojenčevih razmer, izpodbija dejanske ugotovitve, ki so podlaga za naložitev plačila stroškov kazenskega postopka. Tega pa, kot je že obrazloženo, s tem izrednim pravnim sredstvom ne more storiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 21909/2013-176
• VSL Sklep II Kp 31769/2012
• VSK Sodba II Kp 46668/2015