Sodba I Ips 39/2006

Jedro

Če se dokazi nanašajo na pravno relevantna dejstva in se sodišče do njih ne opredeli, krši pravico do obrambe.

Obtoženčeva pravica, da se udeleži seje pritožbenega sodišča, je zvezana z dolžnostjo, da tako navzočnost zahteva v roku, predpisanem v zakonu.

Če posamezne listine niso prevedene, s tem ni kratena pravica do uporabe svojega jezika v postopku, saj je ta potekal v slovenščini, utegnilo pa bi se postaviti vprašanje njihove dokazne vrednosti in možnosti učinkovite obrambe pred očitki obtožbe. Vendar zahteva ne zatrjuje, da se pravnomočna sodba na ta dokaz sploh opira, vse tiste listine, ki pojasnjujejo odločilna dejstva, pa so bile prevedene v slovenski jezik.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 450.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega R.L. s sodbo z dne 7.2.2001, opr. št. K 231/99, spoznalo za krivega pod točko I/1/a, b, c in č nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, pod točko I/2/a in b nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ in pod točko I/3 kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po 2. v zvezi s 1. odstavkom 253. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje je obsojencu po 2. odstavku 217. člena KZ določilo kazen dveh let zapora, za drugo pa na podlagi iste zakonske določbe eno leto in šest mesecev zapora, za tretje pa po 2. odstavku 253. člena KZ treh mesecev zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo (pravilno bi bilo izreklo) enotno kazen treh let in osmih mesecev zapora. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovani L.D. priznalo odškodninski zahtevek v znesku 7,207.026,10 SIT, oškodovanemu H.L. v znesku 6,190.074 SIT in oškodovani B.C. d.d. v znesku 440.999 SIT, vsem s pripadajočimi obrestmi do dneva plačila. S presežkom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovani L.D. in H.L. napotilo na pravdo. Obsojenca je po 4. odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II sodbe pa je po 1. odstavku (pravilno bi bilo po 1. točki) 357. člena ZKP zoper obsojenca zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po 2. odstavku 253. člena KZ, o stroških pa na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP odločilo, da tisti iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenega R.L. in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Zavzema se tudi, da Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve odredi, da se izvršitev pravnomočne kazenske sodbe odloži do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega R.L. ni mogoče pritrditi, da je višje sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker obsojenca in njegovega zagovornika ni obvestilo o svoji seji, kljub temu, da je slednji to zahteval. Po vložnikovem stališču je sodišče druge stopnje s takim ravnanjem prekršilo načelo enakosti pri varstvu pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), saj je bila seja pritožbenega senata opravljena v navzočnosti vrhovnega državnega tožilca A.F., prekršilo pa tudi določbo 29. člena Ustave, po katerem mora biti obdolžencu v popolni enakopravnosti zagotovljeno, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Poudarja, da je višje sodišče zavestno postavilo stranki v neenak položaj, saj je bila na javni seji senata, ko je obravnavalo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika, prisoten le državni tožilec, medtem ko je zahtevo obrambe, da ga pritožbeno sodišče obvesti o svoji seji, čeprav je bila podana več kot tri leta pred tem procesnim dejanjem, zavrnilo z argumentacijo, da je bila vložena prepozno, pa čeprav več kot tri leta pred drugostopenjsko sejo. Vložnik tudi navaja, da sodišče prve stopnje po razglasitvi sodbe obsojenca ni poučilo, da ima po 1. odstavku 378. člena ZKP pravico zahtevati, da ga sodišče druge stopnje obvesti o svoji seji in o posledicah, če v pritožbi posebej ne bo zahteval, da ga sodišče o seji obvesti.

Po 1. odstavku 378. člena ZKP se o seji pritožbenega sodišča obvestijo pristojni državni tožilec, če gre za zadevo, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, obtoženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec pa le, če to v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih zahteva. Glede na tako zakonsko besedilo mora sodišče druge stopnje višjega državnega tožilca vselej obvestiti o svoji seji, ko je bila sodba izdana na podlagi obtožnice državnega tožilca, ostale procesne subjekte, tudi obsojenca in njegovega zagovornika, pa le, če je kateri ob njiju to zahteval v pritožbi oziroma odgovoru nanjo. Višji državni tožilec je sicer stranka v postopku pred sodiščem druge stopnje, vendar kot varuh zakonitosti lahko vloži pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne le v škodo, ampak tudi v korist obsojenca. Obtoženčeva pravica, da se udeleži seje pritožbenega sodišča pa je zvezana z dolžnostjo, da tako navzočnost zahteva v roku, predpisanem v zakonu. Obsojenčev zagovornik v pritožbi zahteve ni podal, ampak je storil pozneje in zato prepozno. Glede na zakonsko ureditev zato sodišče druge stopnje ni prekršilo navedene določbe, ker ga o svoji seji ni obvestilo.

Dosledno spoštovanje načela kontradiktornosti je sestavni del pravice do poštenega sojenja, zato je Vrhovno sodišče presojalo uveljavljano kršitev presojalo tudi s tega vidika. Pri tem je upoštevalo, da je višje sodišče pred odločanjem obsojenčevega zagovornika seznanilo z mnenjem višjega državnega tožilca. Mnenje nasprotne stranke je poslalo tudi obsojencu, vendar pa mu ga ni moglo vročiti, ker se je pisanje vrnilo z oznako, da je obsojenec na naslovu B., M., neznan. Obsojenec je dne 9.10.2002 sodišču namreč sporočil, da bo prebival na navedenem naslovu. Sodišče druge stopnje pa ni bilo dolžno opravljati poizvedb zaradi ugotovitve njegovega prebivališča in vročitve mnenja nasprotne stranke.

Iz uvoda drugostopenjske sodbe je razvidno, da je bil na seji pritožbenega sodišča navzoč tudi višji državni tožilec. Pritožbeno sodišče v nasprotju z določbo 1. odstavka 79. člena ZKP o seji ni sestavilo zapisnika, vendar zahteva te procesne pomanjkljivosti ne problematizira. Iz spisa ni razvidno, pa tudi zahteva tega ne zatrjuje, da je višji državni tožilec na seji podal kakršnokoli izjavo, ki bi lahko vplivala na odločitev drugostopenjskega sodišča, in o kateri se obramba ni mogla izjaviti. Zgolj na podlagi navzočnosti višjega državnega tožilca na pritožbeni seji, na kateri obsojenec in njegov zagovornik nista bila navzoča, ne zadošča za sklepanje, da je bilo postopanje višjega sodišča tako, da ni (več) zadostilo obsojenčevi pravici do poštenega sojenja.

Ni se mogoče strinjati z vložnikom, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Za takšno kršitev gre, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna, torej tudi obdolženca in njegovega zagovornika. Te procesne kršitve v pritožbenem postopku sodišče ne more storiti, saj na njej navzočnost navedenih oseb ni obvezna, razen v primeru, če opravi glavno obravnavo, pač pa je kršitev 1. odstavka 378. člena ZKP potrebno presojati z vidika kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP in njenega vplivanja na zakonitost sodbe. Glede na to da sodišče določbe 1. odstavka 378. člena ZKP ni prekršilo, ocena s tega vidika v obravnavani zadevi ni potrebna.

Po 14. členu ZKP pouči sodišče obdolženca ali drugega udeleženca v postopku, ki bi iz nevednosti lahko opustil kakšno dejanje v postopku ali zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic, o pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, in o posledicah, če bi dejanje opustil. V procesnih določbah ni nikjer izrecno določeno, da bi moralo sodišče prve stopnje po razglasitvi sodbe obdolženca poučiti, da ima pravico po 1. odstavku 378. člena ZKP zahtevati navzočnost na seji senata. Obsojenec se je v postopku branil s pomočjo zagovornika, torej pravnega strokovnjaka, kar mu je v postopku zagotavljalo udejanjanje načela enakosti orožij, zato tudi s temi trditvami zahteva ne more biti uspešna.

Vložniku zahteve tudi ni mogoče pritrditi, da je postopek pred sodiščem prve stopnje potekal v nasprotju z določbami 3. in 8. člena ZKP, ker da sodišče kljub izrečni zahtevi obsojenca z dne 3.3.2000 ni zagotovilo prevoda leasing pogodb iz nemškega v slovenski jezik. Po mnenju vložnika je nepravilno stališče višjega sodišča, da dokaznega gradiva ni bilo treba prevesti, ker obsojenec dobro razume nemščino, pri čemer da slednje tudi ne drži. Zahteva zavrača naziranja pritožbenega sodišča, da je treba v slovenščino prevesti le tiste listine, ki so odločilne za pravilno in zakonito odločbo, pri čemer pripominja, da se tudi ni izjavilo za katere listine gre. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, da je vpogledalo vse listine v spisu, pri čemer pa da se poraja dvom, če se je senat sploh lahko seznanil z vsebino listin, ki so bile v tujem jeziku. Po stališču zahteve bi bilo nujno v slovenski jezik prevesti vse leasing pogodbe, naštete pri kaznivih dejanjih pod točko I/1/a - č prvostopenjske sodbe, še posebej pa pogodbo, ki sta jo dne 26.12.2003 (očitno mišljeno 1993) sklenili družba Z. d.o.o. L. d.o.o., s katero je bilo urejeno njuno medsebojno razmerje in tudi plačilo provizije za posamezne posle. Na tej podlagi vložnik uveljavlja tudi kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Zakaj naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 3. člena ZKP in s tem domnevo nedolžnosti, zahteva ne obrazloži in je v tem delu zato tudi ni mogoče preizkusiti.

Četudi bi držale navedbe vložnika in leasing pogodbe, ki jih našteva, ne bi bile prevedene iz nemškega v slovenski jezik, s tem ne bi bila podana kršitev 8. člena ZKP. Obsojencu namreč ni bila kratena pravica do uporabe svojega jezika v postopku, saj je ta potekal v slovenščini. V takem primeru bi se utegnilo postaviti vprašanje dokazne vrednosti takih, neprevedenih listin, pa tudi ali bi bilo s tem obsojencu onemogočeno učinkovito se braniti pred očitki obtožbe oziroma ali bi šlo za kršitev pravic obrambe, ki bi vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost sodbe (glede na to, da je to kršitev obsojenčev takratni zagovornik uveljavljal že v pritožbi).

Obsojenec je dne 3.3.2000 (list. št. 513) predlagal preložitev glavne obravnave zaradi prevoda pogodb z avstrijskimi leasing hišami iz nemškega v slovenski jezik. Navajal je, da teh pogodb pravno ne razume in da ne ve ali gre za leasing pogodbe ali navadne kreditne pogodbe.

Višje sodišče je v obrazložitvi, s katero je zavrnilo očitek enake kršitve, kot jo uveljavlja vložnik v zahtevi, navedlo, da so bile po podatkih v spisu prevedene v slovenski jezik vse tiste listine, ki pojasnjujejo odločilna dejstva, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče "gradilo" obsodilno sodbo. Pojasnilo je, da se v spisu v prilogah (B 7) nahaja prevod obrazca pogodbe H.L. v slovenskem jeziku in da so pogodbe, ki so jih leasingojemalci sklenili s to banko, tipske. Glede na to, da vložnik zatrjevano kršitev utemeljuje s trditvijo, da niso bile prevedene pogodbe o leasingu, naštete v točkah I/1/a-č prvostopenjske sodbe, je določno razvidno, da pri tem misli na pogodbe z drugim leasingodajalcem, to je banko L.D. Pri tem pa obsojenčev zagovornik očitno prezre, da je bila pogodba med V.L. kot leasingojemalcem in navedeno leasing hišo prevedena iz nemškega v slovenski jezik (list. št. 554-564), na kar se sklicuje tudi višje sodišče (1. odstavek na 8. strani), prevod pa je opravila sodna tolmačka za nemški jezik M.B. Glede na to so bile te pogodbe tipske, pogodb z ostalimi tremi leasingojemalci ni bilo treba še posebej prevajati. Sicer pa je sodišče dejansko stanje ugotovilo ne le na tej podlagi, pač pa tudi ob upoštevanju izpovedb prič, listinskih dokazov, iz katerih je razvidno, da je obsojenec prejel denar za osebe, naštete v točkah I/1/a, b, c in č prvostopenjske sodbe, in jim ga ni izročil, pač pa si ga je prilastil. Glede kaznivega dejanja v škodo B.J. pa se je sodišče oprlo tudi na mnenje sodne izvedenke za preiskave rokopisov, podpisov in dokumentov prof. A.S.

Obsojenec med postopkom ni nikoli izrečno predlagal, da sodišče odredi, da se prevede pogodba med družbama Z. d.o.o. in L. d.o.o.. V zahtevi tudi ne zatrjuje, da se pravnomočna sodba na ta dokaz sploh opira, zato v tem obsegu po vsebini ne uveljavlja kršitev pravic obrambe, pač pa ponuja svoje videnje, da je bilo potrebno tudi to listino prevesti. S tem po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Četudi je argument, da se je obsojenec gibal v poslovnih krogih v Republiki Avstriji in da brez dvoma nemško razume, ki ga je v utemeljitvi zavrnitve pritožbe, navedlo sodišče druge stopnje, s pravnega vidika brez vsakršne teže, pa presoja naštetih okoliščin pokaže, da v zahtevi zatrjevana kršitev obsojenčeve pravice do uporabe svojega jezika in na tej podlagi kršitev pravic obrambe, ni podana.

Z vložnikom se tudi ni mogoče strinjati, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker je pri sojenju pred sodiščem druge stopnje sodelovala predsednica senata, ki bi morala biti izločena. Tako stališče vložnik utemeljuje z navedbami, da je obsojenec zahteval izločitev predsednice senata iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, ker da si je ta izposodila denar na sivem trgu od gospodarske družbe P. d.o.o., ki da je hkrati tudi upnik družbe A. d.o.o., katere edini ustanovitelj in direktor je obsojenec. Po stališču zahteve je šlo za tako okoliščino, ki je vzbujala dvom v nepristranskost predsednice senata, obsojenec pa je tudi pojasnil, da je za to okoliščino izvedel šele po začetku glavne obravnave. Zato meni, da senat zahteve za izločitev predsednice senata ne bi smel zavreči, pač pa, da bi jo moral predložiti v odločanje predsedniku sodišča.

Na enak očitek v pritožbi je odgovorilo že sodišče druge stopnje in presodilo, da je prvostopenjsko sodišče ob pravilni razlagi določbe 5. odstavka 42. člena ZKP utemeljeno zavrglo tudi predlog za izločitev predsednice senata, ki ga je obsojenec vložil iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP. Pri tem se je oprlo na določbo 2. odstavka 41. člena ZKP, kot je veljala v času odločanja, ki je predpisovala, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika, brž ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, v primeru iz 6. točke 39. člena ZKP pa samo do začetka glavne obravnave.

Kršitev procesnih določb se presoja po ureditvi, ki je veljala v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno. Določbo 2. odstavka 41. člena ZKP je Ustavno sodišče z odločbo, št. U-I-149/99 z dne 3.4.2003 razveljavilo, ker je ocenilo, da je v neskladju z Ustavo ureditev, ki strankam v kazenskem postopku ne omogoča vložiti zahteve za izločitev sodnika po začetku glavne obravnave. Po noveli ZKP-F ima stranka pravico zahtevati izločitev sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan.

Ne le, da okoliščina, s katero je obsojenec utemeljeval izločitev sodnice ni bila taka, da bi vzbujala dvom o njeni nepristranskosti, pač pa vložnik v nasprotju s trditvami v zahtevi tudi ni izkazal, da je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave oziroma da je bil podan že prej, pa da obsojencu ni bil in tudi ni mogel biti znan. V zahtevi za izločitev je namreč obsojenec zapisal (list. št. 515), da mu je bilo znano, da je sodnica poslovala s podjetjem P. d.o.o., da si je od tega podjetja v letu 1996 sposojala denar in da je to podjetje upnik podjetja A. d.o.o., da pa ne ve, ali pri tem obstaja kakšen navzkrižni interes, ki pa ga nikakor ne izključuje. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da tudi v skladu z merili, predpisanimi v sedanji določbi 2. odstavka 41. člena ZKP s tako zahtevo za izločitev, obsojenec ne bi mogel uspeti.

Vložnik tudi nima prav, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih in tako stališče utemeljuje z navedbo, da prvostopenjsko sodišče ni poskrbelo za prevod "potrebnega" dokaznega gradiva iz nemškega v slovenski jezik, predvsem leasing pogodbe, ki so jih oškodovanci sklenili z avstrijsko banko, naštete pod točko I/1 a-č prvostopenjske sodbe.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato se v presojo kršitev zakona, ki jih zahteva ni uveljavljala, ni moglo spuščati. To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Zahteva ne navaja niti enega konkretnega odločilnega dejstva, o katerem v pravnomočni sodbi sodišče ne bi navedlo razlogov. Zato utemeljenosti takih, popolnoma nekonkretiziranih očitkov, s katerimi vložnik obrazlaga zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo (zadnji odstavek na 10. strani in prvi odstavek na 11. strani sodbe), zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe, zato ne drži trditev v zahtevi, da o njih sploh ni "moglo odločati". Vložnik v zahtevi ne navede niti enega dokaznega predloga obrambe, ki ga je sodišče zavrnilo, ne da bi svojo odločitev v sodbi argumentiralo. Katere listine je obsojenec predložil kot dokaz na glavni obravnavi dne 15.10.1999, pa ne bi bile popisane v prilogi B 3 (list. št. 362), zahteva tudi ne pove. Po 2. odstavku 315. člena ZKP imajo stranke pravico pregledati končani zapisnik in njegove priloge, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njegov popravek. Da bi imela obsojenec in njegov zagovornik na zapisnik o glavni obravnavi z dne 15.10.1999 kakršnekoli pripombe, iz zapisnika ni razvidno pa tudi zahteva tega ne zatrjuje. Sicer pa so priloge, ki jih je v spis vložila obramba, razvidne iz seznama prilog označenih B 1 - B 13, tako da nasprotne trditve zahteve niso utemeljene. Če bi bile uveljavljane pomanjkljivosti pri popisovanju listin podane, bi to kvečjemu pomenilo kršitev 3. in 6. odstavka 225 člena Sodnega reda. Teh kršitev ni mogoče enačiti s kršitvijo pravice do obrambe, saj bi bila ta podana le, če bi se dokazi nanašali na pravno relevantna dejstva in se sodišče do njih ne bi opredelilo. Zato zahteva ne more uspeti z navedbo, da je sodišče s takšnim ravnanjem nedvomno prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker da so bile listine sodišču predložene v okviru obsojenčevega zagovora, pri čemer nobene od teh ne konkretizira.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega R.L., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni R.L. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 450.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa, in da je šlo za razmeroma zahtevno zadevo.

Vložnik je v zahtevi Vrhovnemu sodišču predlagal, naj po 4. odstavku 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu, vendar glede na vsebino zahteve, pa za tako odločitev ni bilo podlage.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba Kp 2/2009
• Sodba I Ips 453/2008
• Sodba I Ips 478/2008