Sodba I Ips 395/2005

Jedro

S tem ko je dopustilo spremembo obtožnega predloga z dodatno označbo dopolnilne norme h KZ (v tem primeru ZVCP), v samem opisu dejanja pa so bila navedena vsa dejstva, odločilna za njeno uporabo, sodišče ni kršilo določb 7. in 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene N.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 9.2.2005 obsojeno N.R. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ ter ji po 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ji je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 6.7.2005 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo v plačilo 70.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razloga po 2. in 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavani zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ocenjuje, da v konkretnem primeru vnos določbe ZVCP, ki zgolj opredeljuje dolžnostno ravnanje obsojenca, nikakor ne pomeni spremembe parametrov spora, kaj šele pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, niti ne terja drugačnega obravnavanja vprašanj, ki se nanašajo na dejansko stanje. Vse ostale navedbe zahteve pa sodijo v področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve materialni predpisi in sodna praksa ne dovoljujejo spremembe obtožbe na način, kot je bil uporabljen v obravnavani zadevi. Pri tem se sklicuje na mnenji nekdanjih ustavnih sodnikov dr. Jambreka in dr. Zupančiča (odločba Ustavnega sodišča z dne 4.12.1997, št. U-I-289/95). Poudarja, da v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 1. odstavka 344. člena ZKP, katere vsebino povzema in navaja, da je bilo že od samega začetka sojenja jasno, po kateri določbi (dopolnilni normi) obsojenka naj ne bi ravnala, vendar ODT tega "ni pravilno opredelil v samem obtožnem predlogu", temveč je to storil naknadno. Obtožni predlog ni bil pravilno sestavljen in sodišče ne bi smelo dopustiti njegove spremembe.

Kot je razvidno iz obtožnega predloga z dne 8.7.2002 je ob ostalem vseboval tudi navedbo, da je obsojenka "zapeljala v križišče omenjenih cest (F. ulice in L. ceste), ne da bi pustila mimo vozila, ki so imela v križišču prednost". V opisu dejanja ni bila navedena dopolnilna norma. Na glavni obravnavi dne 8.12.2004 je državna tožilka spremenila obtožni predlog tako, da je opis dejanja dopolnila z navedbo, da je obsojenka vozila "v nasprotju s 3. odstavkom 41. člena Zakona o varnosti cestnega prometa". Zagovornik je zoper navedeno spremembo ugovarjal z navajanjem stališča, da je takšna sprememba v nasprotju z določbami ZKP in ni dovoljena ter je ni mogoče dopustiti. Sodišče je glavno obravnavo (očitno zaradi priprave obrambe) prekinilo za 15 minut, nato pa glede na zagovornikovo izjavo, da obsojenka spremembe obtožnega predloga ni razumela in da zato predlaga dodatni rok za pripravo obrambe, glavno obravnavo preložilo na 15.12.2004. Ker za izvedbo te glavne obravnave ni bilo pogojev, jo je sodišče preložilo na 19.1.2005 in nato na 9.2.2005.

Po določbah 1. odstavka 434. člena ZKP mora obtožni predlog med ostalim obsegati tudi opis kaznivega dejanja. Glede opisa dejanja veljajo za obtožni predlog enaki standardi kot za obtožnico (2. točka 1. odstavka 269. člena ZKP). Iz opisa dejanja morajo predvsem izhajati vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se očita obdolžencu. Kazenski zakonik se v primerih nekaterih kaznivih dejanj sklicuje na dopolnilne norme, s katerimi se pojasnjuje ali dopolnjuje temeljna kazenskopravna norma oziroma opredeljuje abstraktni zakonski znak določenega kaznivega dejanja. Po ustaljeni sodni praksi morajo biti v teh primerih v opisih dejanj v obtožbi (in tudi v izreku sodbe) navedene konkretne določbe dopolnilnih predpisov, če so z njimi opredeljena izvršitvena ravnanja kot zakonski znaki kaznivega dejanja.

Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti je lahko storjeno le s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa, ki vsebujejo dolžnostna ravnanja udeležencev prometa. Zato mora biti kršitev teh predpisov v obtožnem aktu in v izreku sodbe opredeljena s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, hkrati pa navedena označba prometne norme, ki je kršena. V tej zadevi je v obtožnem predlogu bila kršitev prometnega predpisa konkretizirana na prikazan način, medtem ko ob vložitvi v njem ni bilo navedeno, kateri dopolnilni predpis s področja prometa je obsojenka kršila. Državna tožilka je pred zaključkom glavne obravnave spremenila obtožni predlog tako, da ga je dopolnila z navedbo kršitve 3. odstavka 41. člena Zakona o varnosti cestnega prometa. Glede na to, da državni tožilec razpolaga z obtožnim aktom, ga sme spremeniti ali dopolniti do konca glavne obravnave tudi v navedenem obsegu. Sicer pa gre v tem primeru le za spremembo, ki zadeva označbo dopolnilne norme, medtem ko so v opisu dejanja bila navedena vsa dejstva, ki so odločilna za njeno uporabo. V takem položaju vložnik zahteve neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ker je sodišče odločilo v izreku sodbe o predmetu obtožbe, to je o dejanju, opisanem v obtožnem predlogu, ne more biti govora o tem, da s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Po drugi strani pa obtožbe tudi ni prekoračilo, saj je obsojenko obsodilo za dejanje, za katero je bila obtožena, oziroma za dejanje, kakor je opisano v obtožnem predlogu. To pomeni, da je podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo (1. odstavek 354. člena ZKP).

Prav tako ni mogoče sprejeti naziranja zahteve, da je bilo v tem primeru sodišče najmanj pristransko, ker je procesno izrazito privilegiralo državno tožilstvo. Nobenega dvoma namreč ni, da ima državni tožilec pravico do spremembe obtožbe na glavni obravnavi. Udejanjenje te pravice samo po sebi ne pomeni njegovega privilegiranega položaja, če s tem ni okrnjena obdolženčeva pravica obrambe. V tej zadevi je sodišče na predlog obsojenkinega zagovornika glavno obravnavo zaradi priprave obrambe preložilo. S tem je bila dana obsojenki zadostna možnost, da se seznani tudi s pravnimi okoliščinami spremenjene obtožbe in pripravi ter v nadaljnjem postopku predstavi svojo obrambo.

Z ostalimi izvajanji zahteva izpodbija dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe in sicer s tem, ko zatrjuje, "da ODT ni uspelo dokazati krivde" in dokazati, da je obsojenka povzročila prometno nesrečo, in ko se sklicuje na mnenje izvedenca prometne stroke ter na njegov zaključek, da je vzrok nesreče, da se voznika medsebojno nista opazila ter da sta imela možnost trčenje preprečiti v vsakršni situaciji ter da je oškodovanec glede na njegovo izpovedbo kršil načela ZVCP, ker v križišču ni pustil pred seboj vozila, ki imajo prednost, kot tudi ni upošteval temeljnih določil, da bi moral v semaforiziranem križišču ustaviti, še posebej, ker mu je utripala rumena luč. Ob izpostavljanju zgolj posameznih delov izvedenskega mnenja ter ostalih dokazov in s ponujanjem njihove lastne presoje zahteva izrecno trdi, da je dejansko stanje v tej zadevi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Pritrditi pa tudi ni mogoče navedbi zahteve, da je "sodba v izreku in obrazložitvi v nasprotju sama s seboj", ker izvedenec zapiše, da bi oba voznika v tem primeru imela možnost trk preprečiti, medtem ko sodba slepo vztraja pri tem, da obsojenka ni ustavila svojega vozila in je zato povzročila prometno nesrečo. Že glede na takšno obrazložitev zahteve in glede na razloge pravnomočne sodbe je povsem jasno, da ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo napadene sodbe, temveč le uveljavljanje drugačne presoje izvedenskega mnenja in ostalih dokazov, kot je sprejeta v izpodbijani sodbi. Zato nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tudi v tem pogledu ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je neutemeljeno zahtevo zagovornika obsojene N.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 61/2006 in I Ips 341/2006
• VSC sklep II Kp 37647/2014
• Sodba I Ips 342/2000