<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 47/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:I.IPS.47.2006
Evidenčna številka:VS23179
Datum odločbe:16.02.2006
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pogoji za podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost

Jedro

Ob oceni teže in načina storitve poskusa kaznivega dejanja umora kot objektivnih okoliščin pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ugotovilo tudi subjektivne okoliščine: psihične težave obdolženca, zaradi katerih se je že zdravil, prekomerno uživanje alkohola, ki je pri obdolžencu povzročilo duševne in telesne motnje, ki vplivajo na njegovo zmožnost razumevanja in obvladovanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 10.1.2006 zoper obdolženca pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo ob vloženi obtožnici. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 17.1.2006 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik je dne 23.1.2006 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve določb kazenskega postopka, ker je ta vplivala na zakonitost sodne odločbe (torej iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Višji državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 7.2.2006, predlagal zavrnitev zahteve.

I.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja:

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II.

Sodišče sme odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

Da bi ne bil podan utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora zahteva za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje. Navedbam v zahtevi, da sodišče v pravnomočnem sklepu ni navedlo razlogov glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in tudi ne razlogov, zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi, pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Ob oceni teže in načina storitve poskusa kaznivega dejanja umora kot objektivnih okoliščin pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pravilno ugotovilo tudi subjektivne okoliščine: psihične težave obdolženca, zaradi katerih se je že zdravil, prekomerno uživanje alkohola, ki je pri obdolžencu povzročilo duševne in telesne motnje, ki vplivajo na njegovo zmožnost razumevanja in obvladovanja. Pravilno je ocenilo tudi, da je prav zaradi teh subjektivnih okoliščin na strani obdolženca, ki izhajajo predvsem iz psihiatričnega izvedenskega mnenja za obdolženca in iz katerih je razvidna ocena o realni nevarnosti, da bi obdolženec takšna kazniva dejanja ponovil, v kolikor bi bil izpuščen na prostost, pripor neogibno potreben zaradi varnosti ljudi, njihovega zdravja in življenja.

III.

Navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo določbo 2. odstavka 192. člena ZKP, ker izpodbijani sklep nima razlogov o tem, da bi senat, preden se je odločil za najhujši poseg v pravico do osebne svobode obdolženca, preizkusil, ali ni moč tudi z blažjim ukrepom doseči namen in z njim odpraviti grozečo ponovitveno nevarnost, Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

Po določbi 2. odstavka 192. člena ZKP mora sodišče pri odločanju o tem, kateri od ukrepov iz 1. odstavka istega člena naj se uporabi, upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe. Pri izbiri ukrepa mora tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

Zagovornik v zahtevi ne konkretizira nobenega od drugih v zakonu predvidenih ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje je ob podaljšanju pripora zoper obdolženca v razlogih sklepa navedlo, da je pripor neogibno potreben, saj je le na ta način moč zagotoviti varnost ljudi (stran 2 sklepa). Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi pritožbe obdolženčevega zagovornika, oceni sodišča prve stopnje o neogibnosti pripora pritrdilo (stran 2 sklepa višjega sodišča). S presojo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, pa sta sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obenem ocenili, da z nobenim milejšim ukrepom ni moč doseči odpravo ponovitvene nevarnosti.

IV.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da je oškodovanec ob napadu obdolženca utrpel le lahko telesno poškodbo, kar kaže zgolj na storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in ne na poskus kaznivega dejanja umora; da iz obtožbe izhaja, da naj bi obdolženec napadel oškodovanca s sekiro, medtem ko iz kazenske ovadbe oškodovanca in njegove izpovedbe izhaja, da ga je obdolženec napadel z nožem; da je obdolženec s sekiro zamahoval proti oškodovancu zgolj v stanovanju, ne pa tudi izven stanovanja; drugače kot izpodbijani pravnomočni sklep ugotavlja oziroma ocenjuje posamezne okoliščine dogodka. Po vsebini to pomeni izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, ne pa kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).


Zveza:

ZKP člen 192, 192/2, 201, 201/1-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTk2Mw==