Sodba I Ips 380/2004

Jedro

Pritožbeno sodišče se ni dolžno opredeljevati o predlogih državnega tožilca, navedenih v odgovoru na pritožbo, niti nanje ni vezano.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega F.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 300.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo F.B., G.M. in I.G. za krive storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 196/1 KZ. Obtoženemu F.B. je izreklo kazen enega leta zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu. Pritožbi zagovornice tega obtoženca je višje sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora ter preizkusno dobo dveh let, sicer je pritožbo zagovornice tega obtoženca v preostalem delu, v celoti pa pritožbe soobtoženega M. in zagovornika obtoženega G. ter okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenega F.B. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega B. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Čeprav zahteva uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa je iz vsebine vloge mogoče ugotoviti, da izpodbijanima sodbama očita le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana. Če sodišče sprejema del zagovora obsojenca, v drugem delu pa ne, ker njegov zagovor izpodbijajo zaslišane priče policisti, to v nobenem primeru ne more pomeniti nasprotja v razlogih sodbe. Prav tako sodišče ni kršilo določb ZKP s tem, ko ni omenilo mnenja vrhovnega državnega tožilca v pritožbenem postopku. Sodišče se ni dolžno opredeljevati do predlogov, ki jih stranke dajejo o pravnih sredstvih nasprotne stranke.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek zagovornice v zahtevi je očitek kršitve določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvah izpodbijanih sodb naj bi namreč bilo podano nasprotje glede odločilnih dejstev, s tem da sta sodišči delno sledili zagovoru obsojenega B., ga ocenili kot verodostojnega, deloma pa ne, pri čemer sta v tem delu ocenili kot prepričljive izpovedbe zaslišanih prič.

S tem ko je sodišče sprejelo in upoštevalo zagovor obsojenega B. v delu, ko ta opisuje potek dogodkov in obremenjuje soobsojena G.M. in I.G., medtem ko delu zagovora, kjer je zatrjeval, da je pri kaznivem dejanju sodeloval s policijo, ni sledilo, sodišči nista kršili določb ZKP. V izpodbijani pravnomočni odločbi je namreč verodostojnost obsojenčevega zagovora ocenjena oziroma sta sodišči presojali njegovo izpovedbo v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi, v sodbah pa je tudi natančno navedeno, zakaj in v katerih delih sodišče obdolžencu verjame in zakaj in v katerih delih ne. Sodba ima prepričljive in logične argumente tudi v zvezi z oceno drugih dokazov, če pa se zagovornica s takšno oceno ne strinja, pa njene navedbe v zahtevi ne pomenijo kršitve določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP temveč le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Ni utemeljen tudi očitek iste kršitve (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), ki naj bi ga pritožbeno sodišče zagrešilo s tem, ko se ni opredelilo o mnenju vrhovnega državnega tožilca v pritožbenem postopku. V skladu s 1. odstavkom 375. člena ZKP mora namreč pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presojati navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz navedenega zakonskega določila torej jasno izhaja, da se pritožbeno sodišče ni dolžno opredeljevati o predlogih vrhovnega državnega tožilca, navedenih v odgovoru na pritožbe, niti nanje ni vezano. Drugače povedano, ker odgovor državnega tožilca na pritožbo nima lastnosti pritožbe, bo sodba obrazložena v skladu s 1. odstavkom 395. člena ne glede na to, ali se bo sodišče opredeljevalo o predlogih in navedbah državnega tožilca v odgovoru na pritožbo ali ne.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, uveljavljane v zahtevi, zaradi česar je v skladu z določilom člena 425 ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te določbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine poleg trajanja in zapletenosti te kazenske zadeve upoštevalo tudi premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 96. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 41/2004
• Sodba I Ips 40/2001
• Sodba I Ips 187/2004