Sodba I Ips 383/2005

Jedro

Vročitev obtožnice zagovorniku oziroma obtožencu ni tako sodnikovo procesno dejanje, ki bi predstavljalo izključitveni razlog.

Napoved pritožbe in odpoved pravici do pritožbe sta dva različna instituta, ki se dopolnjujeta, ne pa izključujeta.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 11.11.2004 obsojenega D.K. spoznalo za krivega, da je v sostorilstvu storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena v zvezi s 25. členom KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo ter določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obtožbo zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ pa je po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 9.6.2005 na podlagi 390. člena ZKP pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrglo kot nedovoljeno. Obsojenčev zagovornik je dne 15.11.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zoper pravnomočno sodbo" brez navedbe zakonskih razlogov, iz katerih se sme izpodbijati pravnomočna sodna odločba in predlagal, da Vrhovno sodišče "izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne v nov postopek".

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Ugotavlja, da vročitev obtožnega akta ni tako procesno dejanje sodnika, ki bi imelo za posledico njegovo izločitev, zaradi česar uveljavljana kršitev iz 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.11.2004 nedvomno izhaja, "da obsojeni K. ni napovedal pritožbe, kjer je ob izjavi obsojenca tudi njegov podpis". Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo kot nedovoljeno ter razlog za to tudi primerno obrazložilo, zato ni potrebno, da bi izpodbijana odločba imela tudi razloge o pritožbenih navedbah.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz naslova vložene zahteve in njene vsebine izhaja, da zagovornik izpodbija tako zakonitost pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojeni D.K. obsojen za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ, kot tudi zakonitost sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bila po 390. člena ZKP kot nedovoljena zavržena zagovornikova pritožba zoper navedeno sodbo.

Pojasniti je treba, da se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo le na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih zagovornik uveljavlja v zvezi s sklepom o zavrženju pritožbe; zakonitost pravnomočne sodbe v tem primeru ni predmet odločanja. Višje sodišče po zavrženju pritožbe ni bilo dolžno vsebinsko presojati zagovornikove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar izpodbijanemu sklepu tudi ni mogoče očitati, da v njem niso bile presojene posamezne pritožbene navedbe (1. odstavek 395. člena ZKP).

Vložnik zahteve navaja, da je bil senat pritožbenega sodišča nepravilno sestavljen, "ker je članica senata sodnica B.D. sodelovala pri delu na prvi stopnji - pri vročitvi obtožnice zagovorniku".

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo smiselno uveljavlja zagovornik, ni podana. Za takšno kršitev bi šlo, če bi v zadevi sodil sodnik, ki bi moral biti izločen zaradi katerega od izločitvenih razlogov, ki so taksativno našteti v 1. do 5. točki 39. člena ZKP in pomenijo neovržno zakonsko domnevo o sodnikovi pristranskosti. Vročanje obtožnice zagovorniku oziroma obtožencu pa med procesnimi dejanji, ki pomenijo izključitven razlog, ni navedeno. Sicer pa vložnik zahteve niti sam ne pojasni, kateri konkretni razlog za izločitev sodnice uveljavlja. Zato opisano ravnanje (vročitev obtožnice) sodnice ne izključuje pri odločanju pritožbenega sodišča o pritožbi zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo.

Zagovornik izpodbijanemu sklepu očita tudi nejasnost, ko navaja, "da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe, čeprav iz zapisnika o glavni obravnavi to ne izhaja; obdolženec je le izjavil, da ne napoveduje pritožbe prvi dan 8-dnevnega odprtega roka, sodišče pa je to zmotno štelo za odpoved pravici do pritožbe".

Zagovorniku je treba pritrditi, da se obsojenec s tem, ko je takoj po razglasitvi sodbe po danem pouku o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe izjavil, da ne napoveduje pritožbe, pravici do pritožbe ni odpovedal, oziroma da je sodišče njegovo izjavo zmotno štelo za odpoved pravici do pritožbe.

Napoved pritožbe in odpoved pravici do pritožbe sta dva različna instituta, ki se dopolnjujeta, ne pa izključujeta. Upravičenec do pritožbe se sme takoj po razglasitvi ali pa tudi v roku za napoved pritožbe pravici do pritožbe izrecno odpovedati, kar se vpiše v zapisnik o glavni obravnavi. Takšna odpoved je nepreklicna, zato upravičenec kasneje pritožbe ne more več napovedati (tako tudi: mag. Štefan Horvat, stran 775, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem).

Napoved pritožbe zoper sodbo je procesno dejanje, ki ga upravičenec do pritožbe mora opraviti, če želi uporabiti pravico do pritožbe. Upravičenec do pritožbe lahko pritožbo napove takoj po razglasitvi sodbe ali najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe (1. odstavek 368. člena ZKP). Rok za napoved pritožbe je zakonski prekluzivni rok, kar pomeni, da (šele) z njegovim potekom nastopi zakonska domneva, da se je upravičenec odpovedal pravici do pritožbe.

Presoja zagovornikovega ugovora v navedenih pravnih okvirih pokaže, da se obsojenec pravici do pritožbe ni odpovedal, kot zmotno ugotavlja izpodbijani sklep, pač pa je izjavil, da ne napoveduje pritožbe; to pa ne pomeni, da pritožbe ne bi smel napovedati kasneje in to kljub (napačnemu) pouku predsednice senata o "nepreklicnosti takšne izjave". Odpoved pravici do pritožbe mora biti izrecna, to je povsem jasna in nedvoumna, kadar se ji obdolženec odpoveduje s svojo izjavo. Izjavo o nenapovedi bi predsednica senata lahko dodatno razjasnila: ali se obtoženec odpoveduje pravici do pritožbe z opozorilom o pravni posledici takšne izjave ali gre le za izjavo, da zaenkrat pritožbe ne napoveduje. Ker to ni bilo storjeno, je treba izjavo razlagati tako, kot je že navedeno.

Na omenjeno razlikovanje obeh institutov je bilo v tem primeru potrebno opozoriti, ker si je obsojenec šele po glavni obravnavi vzel zagovornika, ki je dne 16.11.2004 sodišču predložil pooblastilo za zastopanje, zaradi česar je sodišče tudi zagovorniku dne 20.11.2004 vročilo prvostopenjsko sodbo. V takšni procesni situaciji je tudi za zagovornika osemdnevni rok za napoved pritožbe začel teči od dneva razglasitve sodbe. Ker pa zagovornik v tem roku pritožbe ni napovedal, je treba ugotoviti, da je sodišče druge stopnje v formalnem pogledu pravilno odločilo, ko je zagovornikovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno (390. člen ZKP). Zakonska domneva o obtoženčevi odpovedi pravici do pritožbe je v tem primeru nastopila z iztekom roka za napoved pritožbe in velja tudi za zagovornika, ki ni napovedal pritožbe v zakonskem roku, čeprav je to možnost imel.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 162/2001
• Sodba I Ips 329/2004
• Sodba I Ips 234/99